»Znotraj Vatikana.« Dikasterij za komunikacijo
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Šest let Dikasterija, korenine segajo v daljno zgodovino
Gre za dikasterij, ki je sicer nastal pred šestimi leti, vendar pa imajo njegove korenine že dolgo zgodovino. Z apostolskim pismom v obliki motu proprija »Sedanji komunikacijski kontekst« je papež Frančišek leta 2015 ustanovil Tajništvo za komunikacije in pričel s temeljito spremembo na področju vatikanskih medijev. V tem času je bilo storjenih veliko korakov, mnogo jih je še potrebno narediti.
Zakaj je komunikacija za Cerkev poslanstvo?
Kot je na začetku pogovora dejal Ruffini, je potrebno najprej razumeti, zakaj obstaja Dikasterij za komunikacijo, kakšna je njegova naloga ter zakaj je komunikacija za Cerkev poslanstvo. Po prefektovih besedah komunikacija v prvi vrsti povezuje Petrov sedež z verniki po vsem svetu, ob čemer je spomnil, da od binkošti dalje Cerkev govori vse jezike. To pa ne vodi v babilonsko zmešnjavo, ampak (od začetkov krščanstva do danes) v skrivnostno simfonijo enotnosti v različnosti. Zato se je lahko tedaj pa tudi danes o nas kristjanih reklo »po vsej zemlji se razlega njihovo zvenenje, do konca sveta njihove besede« (Ps 19, 5).
Ne korenite spremembe, ampak naravna evolucija
»Ta metafora nam glede korakov, ki so bili storjeni in jih je še potrebno narediti, sporoča predvsem eno stvar: vsaka reforma je pot.
Vendar pa se nobena pot ne začne iz nič,« je poudaril Ruffini ter dejal, da nove tehnologije predstavljajo izziv, kar pa ni nič novega. »V tem smislu lahko rečemo, da se je zgodovina Dikasterija za komunikacijo začela celo pred več stoletji. In rodi se iz dejstva, da smo med seboj udje. Cerkev ne more, da ne bi komunicirala. Obstaja namreč tudi zaradi tega. Sveti sedež ima tiskarno že 434 let. Guttenberg je le nekaj let prej izumil tisk s premičnimi črkami in prvič natisnil Sveto pismo z novo tehniko leta 1455. Časopis Svetega sedeža obstaja že 160 let, založba 95 let, radio 90 let, spletni portal pa 25 let. Pred 82 leti je nastal Tiskovni urad, pred 75 leti pa Papeška komisija, ki je kasneje postala Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja. Vatikanska filmoteka je začela delovati pred 62 leti, Vatikanski televizijski center pa pred 38 leti. Dikasterij je nastal pred petimi leti, njegov namen pa je bil in je povezanost. Enost v različnosti poklicev, medijev, vlog in nalog.« Po mnenju prefekta Dikasterija za komunikacijo je bolje, da namesto o korenitih spremembah govorimo o naravni evoluciji. Krščanstvo se je vedno merilo s časom. Ne moremo zakopati talentov, ki nam jih ponuja tehnologija na področju komunikacije. Gre za talente, ki se jih lahko uporabi na dober ali slab način. Zato, da se povezuje ali ločuje; za širjenje resnice ali laži; ljubezni ali sovraštva.«
Vedno smo na poti
Prefekt Ruffini je nato poudaril, da se je vedno potrebno zavedati, da smo na poti: »Če gledamo nazaj, vidimo, da smo naredili veliko korakov. Če gledamo naprej, vidimo, koliko poti moramo še prehoditi. In zavedamo se, da bo vedno tako. Danes živimo v svetu, ki ga pred petimi leti ni bilo. Naši otroci so se že navadili na čas, v katerem živimo: čas, za katerega niso značilne samo nenehne spremembe, ampak so le-te tudi zelo hitre. Izziva nas, ne moremo se ustaviti. Beseda "sedanji", ki jo je papež uporabil v motu proprij, ne opisuje tega, kar je bilo aktualno pred petimi leti, ampak nam kaže, da ne moremo ubežati sedanjosti časa. Prizadevati si moramo, da ne bi ostali zadaj.«
Dikasterij je multimedijska stvarnost
»Reforma ne bo nikoli končana, ker tečemo skupaj s časom: vsakdo izmed nas mora vsak dan čutiti izziv, brez strahu, brez kompleksov manjvrednosti ali superiornosti,« je še dejal Ruffini ter izrazil prepričanje, da se je v preteklih letih povečala »zavest, da smo vsi eno«.
Ob tem je spomnil, da je Dikasterij za komunikacijo danes multimedijska stvarnost. Vključuje Radio Vatikan, ki oddaja v 41 jezikih (v letu 2020 je predvajal 12.000 ur programa); center za kratkovalovno oddajanje Santa Maria di Galeria; spletni portal, ki poleg tega, da prinaša novice v 43 jezikih, prav tako spremlja vernike pri molitvi (v letu 2020 je bilo zabeleženih 250 milijonov ogledov strani); je galaksija računov na družabnih omrežjih v različnih jezikih, ki tvorijo mrežo dobrega: vanjo je bilo v preteklem letu vključenih 5 milijonov uporabnikov v 26 jezikih na Facebooku (s 23-odstotno stopnjo rasti); na YouTubu je bil zabeležen 101 milijon ogledov video posnetkov, na Twitterju pa preko tri milijarde ogledov; uredništvo spletne strani vatican.va varuje cerkveno učiteljstvo in sporočila svetega očeta na Instagramu in Twitterju (36 milijard ogledov v letu 2020, vsak tvit je dosegel do 19 milijonov uporabnikov). Televizijski center, ki poleg tega, da razširja podobe papeža, pomaga pri pripravi dokumentarnih filmov o zgodovini Cerkve (lani je bilo 337 neposrednih prenosov, poleg tega je potrebno omeniti snemanje za dokumentacijo vseh papeških in drugih pomembnih dogodkov). Omeniti je potrebno tudi založniško hišo z dvema knjigarnama, ki je v letu 2020 izdala 165 knjig, ter časopis L'Osservatore Romano, ki izhaja v sedmih jezikih. Del dikasterija so tudi fotografska služba, tiskarna, multimedijski arhiv in Tiskovni urad, ki govori več jezikov in vsak dan objavi bilten ter komunicira z mediji z vsega sveta.«
Obstajamo zahvaljujoč podpori katoličanov po svetu
»Tehnološka infrastruktura, ki stoji za vsem tem, je tista, ki je razvila spletne strani dikasterijev Svetega sedeža in nam omogoča, da lahko na Trgu sv. Petra slišimo papežev glas in vidimo podobe na velikih zaslonih. Vse to pa lahko obstaja le zahvaljujoč podpori katoličanov po vsem svetu. V njihovem zaupanju in pomoči najdemo moč, da gremo naprej,« je poudaril prefekt Ruffini in dejal, da je papež Frančišek člane Dikasterija spodbudil predvsem k temu, da bi z reformo začeli najprej pri samih sebi. »Naročil nam je, naj vsak izmed nas, ki dela na Dikasteriju, čuti, da je del večje ekipe; naj prepozna svojo vlogo kot del, ki je bistven, vendar ne edini, potreben, vendar ne eksluziven.«
Ne le izraz sinergije, ampak tega, da smo vsi eno
»Na nas je, da ponudimo najboljše možne storitve vsem tistim, ki uporabljajo naše delo za pripravo novic v različnih jezikih v svojih državah. Na nas in na vseh tistih, ki nas berejo, poslušajo, gledajo po televiziji ali preko računalnika našo pripoved preko podob, je, da to ne bi bila le sinergija, vprašanje uporabnosti, ampak komunikacijski izraz tega, da smo vsi eno; izraz našega občestva, tega, da smo udje drug drugega ter smo sposobni biti z vsem svetom v dialogu kot bratje in sestre.«
Pomembni koraki
V nadaljevanju intervjuja je prefekt Ruffini spregovoril o nekaterih najpomembnejših in najtežjih korakih, ki so bili storjeni v preteklih letih. »Radio Vatikan je svojo čudovito zgodovino prinesel v digitalni svet Vatican News. Delo zaposlenih na časopisu L'Osservatore Romano, ki se je pred kratkim preselil v isto stavbo, kjer se nahajajo uredništva Radia Vatikan, je bilo še bolj ovrednoteno v timskem delu, ki se je naravno izrazilo.«
Multimedijski projekt, edinstven na svetu
»Na ta način je Radio preko interneta začel z multimedijskim projektom v več jezikih, ki je v edinstven v svetu. Fotografska služba je dala na razpolago svoje fotografije, svoj arhiv, svojo prefinjenost, ki ni povezana le s časopisom, ampak tudi s portalom in kanali družbenih medijev. Vatikanski televizijski center, ki je postal Vatican Media, je poskrbel za posnetke, ki bodo ostali v zgodovini Cerkve in sveta. Vatikanska založba je začela s projektom, ki omogoča tiskanje v različnih jezikih tudi na zahtevo, ustvarila pa je tudi e-knjige. Prav tako je odgovorna za spletno stran, ki pričuje o prizadevanju, da bi vsak dan komunikacijsko dejavnost spremljali s poglobljenim premislekom.«
Vedno močnejše vezi s krajevnimi Cerkvami
Po Ruffinijevih besedah je bilo storjenih veliko korakov. »Zadnji je bil grafična reforma časopisa L'Osservatore Romano, pa tudi aplikacija za branje časopisa na pametnih telefonih. Poleg tega je spomnil še na internetni radio v različnih jezikih ter na vedno močnejše vezi Dikasterija s krajevnimi Cerkvami. Vsem škofijam, župnijam in redovnim skupnostim po svetu omogoča uporabo gradnika, preko katerega imajo lahko na svoji strani celotno našo ponudbo. Smisel našega dela je namreč prav v tem, da smo sredstvo, ki pripomore k občestvu, podelitvi in informiranju, utemeljenem na iskanju tega, kar je resnično, dobro in pravično, kot vedno poudarja sveti oče.«
Izziv pandemije in razumevanje reforme
Kot enega najtežjih storjenih korakov je prefekt omenil pandemijo, ki je tudi Dikasterij postavila pred zahteven izziv, saj je bilo potrebno v nekaj mesecih s tehnološkega vidika narediti skok naprej. Ob tem je spomnil, da je vsak dan s seboj prinašal svoje težave, pa tudi zadovoljstva. »Korak za korakom gremo naprej, vsaj dan korak več. V zvezi z reformo je bilo tudi veliko nerazumevanja. Ni šlo namreč za to, da bi izbrisalo zgodovino, ampak da bi jo poživili. Ni šlo za to, da bi izenačili ponudbo, ampak da bi jo diferencirali glede na sredstva. Digitalna tehnologija nam omogoča povezave, ki si jih prej nismo mogli niti predstavljati. Omogoča nam, da preidemo z logike poročanja na logiko odnosa; s tega, da se imamo za ustvarjalce vsebin na to, da bi si prizadevali za vzpostavljanje odnosov. Omogoča nam, da ohranjamo jezikovno in kulturno mnogovrstnost, pri čemer smo povabljeni, da bi dobro uporabili svoje darove,« je še dejal prefekt Ruffini.
Načrti za prihodnost
Prefekt Ruffini je v nadaljevanju intervjuja spregovoril o prihodnjih načrtih Dikasterija za komunikacijo. Dejal je, da se je pred kratkim sklenil projekt formacije za mlade z vseh celin, ki delajo na področju komunikacije: razmišljali so o sporočanju vere v digitalnem svetu. Poleg tega bodo vsebine Dikasterija kmalu dostopne tudi tistim, ki ne vidijo in ne slišijo, v teku pa je projekt, s katerim bo Tiskovni urad postal bolj povezan z mediji po vsem svetu. Predviden je sistem akreditacije na daljavo, tako da bodo lahko vsi mediji z vsega sveta neposredno povezani z Dikasterijem. Digitalni svet po Ruffinijevem mnenju ni dokončno izdelan, ampak gre za svet, ki se spreminja, razvija, se ustvarja na novo. »Tudi mi ga lahko spreminjamo, ustvarjamo na novo; na nas je, da si prizadevamo za izgradnjo ene izmed mrež,« je poudaril prefekt ter nato spregovoril o zaposlenih, ki tvorijo Dikasterij za komunikacijo.
565 zaposlenih: različne države, jeziki, poklici
»V njem je veliko oseb. Iz različnih držav, različnih jezikov in poklicev, vendar pa vse združuje isto poslanstvo, ista vera, krst. Smo laiki, redovniki, redovnice, duhovniki. Smo delavci, novinarji, tiskarji, tehniki, vozniki, grafiki, inženirji, strokovnjaki za informatiko, fotografi, kamermani, montažerji, režiserji, arhivarji, uradniki in skladiščniki. Vsak dan izkušamo lepoto tega, da smo eno in želimo si prizadevati, da bi to vedno bolj živeli. Danes je na Dikasteriju zaposlenih 565 oseb, na začetku reforme nas je bilo 640. Tedaj je bila približno polovica osebja del Radia Vatikan (332 zaposlenih), tudi Tiskarna (83) in L'Osservatore Romano (77) sta imela precejšnje število zaposlenih. V letih reforme se je število zmanjšalo za 75 enot, hkrati pa je bilo poskrbljeno za potrebne strokovne prekvalifikacije ter vključevanje strokovnjakov za soočanje z izzivi v novem komunikacijskem kontekstu, tako s tehnološkega kot tudi z uredniškega vidika. Skupni stroški, povezani z osebjem, so se od leta 2014 do 2020 zmanjšali za 4,4 milijone evrov (s 33,9 milijonov v letu 2014 na 29,5 milijonov evrov leta 2020).«
Okrepljena ponudba na portalu
Z reformo se je okrepila ponudba novinarskih in teološko-pastoralnih prispevkov na novem multimedijskem in večjezičnem portalu vaticannews.va. V sodelovanju z Državnim tajništvom je omogočena tudi hitrejša objava glavnih prevodov na omenjeni strani ter na spletni strani vatican.va. Reforma je prav tako poskrbela za večjo prisotnost na družbenih omrežjih ter povezanost z drugimi dikasteriji Svetega sedeža.
Zmanjšanje stroškov, zbiranje sredstev
Vključitev Tiskarne, Založbe in časopisa L'Osservatore Romano v Dikasterij za komunikacijo je pomenila povečano storilnost in usluge, hkrati pa tudi zmanjšanje stroškov in osebja. Dikasterij po besedah prefekta Ruffinija od nekdaj išče zasebne donatorje, da bi s pridobljenimi sredstvi zmanjšal znesek, ki bi ga moral sicer zagotoviti Sveti sedež. Denarni prispevki dobrotnikov so bili navadno namenjeni za vnaprej določene projekte, tako da je bilo mogoče natančno preveriti tudi njihovo uporabo. Sredstva, zbrana v letih 2015-2020 preko Ustanove sv. Janez XXIII., so bila namenjena za posodobitev na tehnološkem in založniškem področju. Zahvaljujoč tem novostim je bilo tudi med popolnim zaprtjem in v času pandemije mogoče nadaljevanje in celo povečanje dela, saj so imeli zaposleni možnost dela od doma.
Govoriti jezik tistega, ki nas posluša
V nadaljevanju pogovora je prefekt odgovoril na vprašanje, kako si Dikasterij prizadeva udejanjati papeževe besede iz letošnje poslanice za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, v kateri vabi, da bi sporočali tako, da bi srečali ljudi tam, kjer so, in takšne, kakršni so: »Papež pogosto pravi, da se vera prenaša v dialektu. Govoriti jezik tistega, ki nas posluša, se lahko zdi drugotnega pomena. Gotovo ne gre za nekaj, kar bi vzbujalo pozornost, ampak za delo, ki je ponižno, vendar pa je bistvenega pomena. Menim, da je odgovor na vprašanje v dejstvu, da govorimo tako veliko jezikov. Na ta način, s svojimi omejenostmi, nepopolnostmi, z Božjo pomočjo ter s pomočjo bratov in sester, si prizadevamo odgovorili na povabilo, da bi videli, pričevali in povezali to, kar je razdeljeno; in bi šli tja, kamor ne gre nihče. To moramo storiti ponižno, brez prevzetnosti, v preprostosti. S potrpežljivostjo tistega, ki seje. Menim, da bomo po tem prepoznani. Vatikanske novice niso novice Palače. Prizadevamo si graditi mrežo podelitve, mrežo, ki povezuje, ki je brez predsodkov in goji lepoto "mi"-ja.«
Vloga Dikasterija znotraj novih načinov sporočanja
Paolo Ruffini je ob koncu intervjuja spregovoril še o tem, kakšna je po njegovem mnenju vloga Dikasterija za komunikacijo znotraj stvarnosti razvoja medijskih tehnologij in novih načinov sporočanja. Poudaril je pomen vidika gotovosti in potrpežljivosti, ki izhajata iz vere. Prav tako je spomnil na zaupanje, da je mogoče računati na podporo, pomoč, nasvet, bližino in ustvarjalnost milijonov katoličanov po vsem svetu. »Za nas je značilna zavest, vpisana v naš DNA, da smo ena velika mednarodna, multikulturna družina. Povezujeta nas dejstvo, da smo v službi papeževega poslanstva, in naloga, da prinašamo njegovo besedo v svet, v jezikih sveta. Želimo govoriti v jeziku časa, v katerem pa naj ne bi bilo prostora za sporočanje brez globine. Naša ponižna želja je ta, da bi se mogli mnogi, ki nas spremljajo – danes jih je na milijone tudi preko spleta in družbenih omrežij – čutiti protagonisti v skupni pustolovščini, ki je zgodovina v nastajanju in ki potrebuje krščansko branje, da bi bila razumljena. Skratka, da jih ne bi pustili samo kot gledalce, ampak bi jih prav tako vključili; da bi ustvarili resnično vez med njimi in nami ter preko nas med njimi in papežem. To je naše poslanstvo.«
