Papeški svet ob ramadanu: Kristjani in muslimani – priče upanja

Andreja Červek – Vatikan

»Post, molitev, miloščina in ostala pobožna dejanja nas približujejo k Bogu, našemu Stvarniku, in k tistim, s katerimi živimo in delamo, ter nam pomagajo nadaljevati hojo po poti bratstva,« piše v sporočilu, ki ga Papeški svet za medverski dialog vsako leto ob ramadanu pošlje muslimanski skupnosti.

Potreba po božji pomoči in bratski solidarnosti

V teh dolgih mesecih trpljenja, skrbi in bolečine, predvsem v obdobjih vsesplošne zaprtosti (lockdowna), smo zaznali »potrebo po božji pomoči ter po izrazih in dejanjih bratske solidarnosti«, kot je telefonski klic, sporočilo podpore in tolažbe, molitev, pomoč pri nakupu zdravil ali hrane, nasvet in gotovost vedeti, da je nekdo ob nas v trenutku stiske.

Božja pomoč, potrebna in iskana predvsem v okoliščinah, kot je sedanja pandemija, je mnogovrstna: božje usmiljenje, odpuščanje, previdnost in ostali duhovni in materialni darovi. Pa vendar, »kar zares potrebujemo v teh časih, je upanje«, in ravno tej kreposti je kardinal Guixot namenil nekaj poudarkov.

Upanje daje smisel, vrednost in cilj

Vemo, da upanje obsega optimizem, a gre tudi onkraj. Optimizem je človeška drža, medtem ko je upanje ukoreninjeno v nečem, kar je versko: Bog nas ljubi in zato skrbi za nas s svojo Previdnostjo preko svojih skrivnostnih poti, ki jih ne razumemo vedno. V tej situaciji smo kakor otroci, ki kljub ljubeči skrbi staršev še ne zmorejo v polnosti razumeti pomena.

»Upanje nastane iz našega prepričanja, da problemi in preizkušnje imajo smisel, vrednost in cilj, v kolikor je z naše strani težko ali nemogoče razumeti razlog zanje ali najti izhod iz njih. Upanje prinaša prepričanje o dobroti, ki je prisotna v srcu vsake osebe. Pogosto v težavah ali obupu pomoč in upanje, ki ju prinaša, prideta od tam, kjer bi ju najmanj pričakovali.«

Človeško bratstvo kot vir upanja

»Človeško bratstvo s svojimi številnimi izrazi tako postane vir upanja za vse, predvsem za osebe v stiski,« pri čemer je izražena zahvala Bogu in vsem ljudem za njihov hiter odziv in velikodušno solidarnost, ki so jo izkazali verniki in ljudje dobre volje v času naravnih nesreč, konfliktov in vojn.

»Vse te osebe in njihova dobrota nas kot vernike opominjajo, da je duh bratstva univerzalen in presega vse etnične, verske, družbene in ekonomske meje. Ko osvojimo tega duha, posnemamo Boga, ki dobrohotno gleda na človeštvo, ki ga je ustvaril, vsa druga bitja in celotno vesolje. Zato je po besedah papeža Frančiška vedno večja skrb in zaskrbljenost za planet, naš "skupni dom", še eno znamenje upanja.«

Hodimo v upanju

V nadaljevanju sporočila so izpostavljeni tudi dejavniki, ki upanju nasprotujejo: pomanjkanje vere v Božjo ljubezen in skrb, izguba zaupanja v brate in sestre, pesimizem, obup, sumničavost, nepravično posploševanje na podlagi lastnih negativnih izkušenj in tako naprej. Tem škodljivim mislim, držam in reakcijam se je treba zoperstaviti, da bi se okrepilo upanje v Boga in zaupanje v vse naše brate in sestre.

Papež Frančišek v svoji okrožnici Fratelli tutti pogosto govori o upanju: »Vabim k upanju, ki govori o resničnosti, ki je neodvisno od konkretnih okoliščin in zgodovinskih danosti, v katerih živimo, zakoreninjena v globini človeškega bitja. Govori nam o žeji, o težnjah, o hrepenenju po polnosti, o uresničenem življenju, o tem, da smo umerjeni po velikih stvareh, kot so resnica, dobrota in lepota, pravičnost in ljubezen. (…) Upanje je drzno, zna preseči osebno lagodje, majhne varnosti in nadomestila, ki zožujejo obzorje, da bi se odprli velikim idealom, zaradi katerih je življenje lepše in vrednejše. Hodimo v upanju« (Fratelli tutti, 55).

Kot je zapisano ob koncu sporočila, so kristjani in muslimani poklicani biti »prinašalci upanja za sedanje in prihodnje življenje« ter tudi »pričevalci, varuhi in utrjevalci tega upanja, zlasti za tiste, ki doživljajo težave in obup«.