Sporočilo kardinala Turksona ob Svetovnem dnevu zdravja 2021

Kardinal K. A. Turkson - Vatikan

Zgraditi bolj pravičen in bolj zdrav svet za vse

Vsako leto 7. aprila obhajamo Svetovni dan zdravja, ki ga je ustanovila Prva skupščina za zdravje leta 1948 z namenom povečati ozaveščenost o neki posebni zdravstveni temi in opozoriti na nujna in prednostna vprašanja v svetu zdravja. Letošnja tema poudarja nujnost prizadevanj za odpravo neenakosti v dostopnosti do zdravja, da »bi zgradili bolj pravičen in bolj zdrav svet za vse«.

Leta 2020 se bomo spominjali kot prelomnico med prej in potem. Pandemija je močno vplivala na naša življenja in na našo družbo; poslabšala je stare socialne probleme, zlasti neenakost, kot je dostopnost zdravljenja. Vpliv pandemije je bil močnejši na bolj ranljive skupnosti, ki so bolj izpostavljene bolezni in imajo manj možnosti za dostop do kakovostnih zdravstvenih uslug.

Doživljamo krizo, toda kakor nas opominja papež Frančišek, iz krize ne pridemo enaki; ali bomo izšli boljši ali slabši. Zato vabilo tega svetovnega dneva zdravja: »Zgraditi bolj pravičen in bolj zdrav svet za vse.« Zahtevno leto nas je spomnilo tudi na pomembnost človeške solidarnosti in zavedanja, da se nihče ne reši sam. V zvezi s tem nas papež vabi, naj poživimo in postavimo v središče našega delovanja vrednote bratstva, pravičnosti, enakosti, solidarnosti in vključenosti, da ne bi dovolili, da bi nam zaprti nacionalizmi ali zakoni trga preprečili, da bi živeli kot resnična človeška družina.[1]

Zdravje črpa iz vrednote pravičnosti
Pandemija je poslabšala veliko razliko pri dostopnosti do zdravstvenega varstva in zdravljenja med bolj razvitimi državami glede na manj razvite. To je obžalovanja vredno dejstvo, ki traja kljub temu, da so položaj večkrat obsodile različne ustanove; nesprejemljive razlike in neenakosti, ki odrekajo zdravje velikemu delu prebivalstva na »obrobjih sveta«. Človeštvo s težavo priznava, da »temeljna pravica do varovanja zdravja črpa iz vrednote pravičnosti, po kateri ni razlik med ljudstvi in narodi, ob upoštevanju njihovih objektivnih življenjskih in razvojnih razmer, v prizadevanju za skupno dobro, ki je istočasno dobro vseh in vsakega posameznika, za katerega mora tudi in predvsem prevzeti odgovornost civilna skupnost«.[2] Zaželeno je, da »uskladitev pravice do varovanja zdravja in pravice do pravičnosti zagotovi nepristranska razdelitev zdravstvenih ustanov in finančnih virov glede na načela solidarnosti in subsidiarnosti.«[3] Na teh dveh načelih lahko zgradimo nepristranske in bolj pravične zdravstvene sisteme. Da bi to storili, moramo najprej premisliti pojem zdravja kot celovitega zdravja.

Za celovito zdravje
Za bolj pravičen in bolj zdrav svet je treba pridobiti drugačen pogled na človekovo zdravje in na zdravljenje, ki upošteva fizično, psihološko, intelektualno, socialno, kulturno in duhovno razsežnost osebe. Pridobitev tega celostnega pogleda nam omogoči, da razumemo, da je zagotovitev potrebne zdravstvene oskrbe za vsakega dejanje pravičnosti, to pomeni dati človeku tisto, kar je njegova pravica. Kdor streže bolnim in trpečim, mora imeti takšen pogled na celoto, ki se nenehno navdihuje pri celostnem gledanju na oskrbo: zdravstveni in pastoralni delavci soglasno skrbijo za celovito zdravje svojih pacientov.

Svoje spoštovanje in hvaležnost izkazujemo zdravnikom, ki se kljub tolikšnim pomanjkanjem in pomanjkljivostim zdravstvenih sistemov niso predali in so se borili za zdravje svojih pacientov. Ostali so zvesti svojemu poklicu, ki svoj vir najde v sočutju. »Sočutje je privilegirana pot tudi pri graditvi pravičnosti, ker nam, ko se postavimo v položaj drugega, ne samo omogoči, da se srečamo z njegovimi napori, težavami in strahovi, ampak da znotraj krhkosti, ki je značilna za vsako človeško bitje, odkrijemo tudi njegovo dragocenost in enkratno vrednost; z eno besedo, dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je temelj pravičnosti, medtem ko je odkritje neprecenljive vrednosti vsakega človeka moč, ki nas priganja, da z navdušenjem in samozatajevanjem presežemo razlike.«[4]

Za bolj zdrav svet

V sedanji pandemiji odkrivamo, da smo bratje, vsi v istem čolnu, odgovorni drug za drugega, da je naša blaginja odvisna tudi od odgovornega ravnanja vseh.[5] Človeštvo znova odkriva čut medsebojne odvisnosti: skupna hiša, za skupno skrb za stvarstvo in za ljudi, ki prebivajo v njej. V resničnem bratstvu individualizem in egoizem lahko premagamo s potrditvijo, da samo iskanje dobrega vseh lahko vodi k mojemu dobremu. Pandemija nas je zlasti naučila, da je zdravje skupno dobro, tako da z varovanjem svojega zdravja varujemo zdravje drugega in celotne skupnosti.

Posebno pozornost zasluži vprašanje mentalnega zdravja, ki je v tem času pandemije močno na preizkušnji. V zvezi s tem je Dikasterij v službi celostnega človeškega razvoja izdelal na spletni strani[6] dosegljiv dokument z naslovom: »Spremljati ljudi, ki psihično trpijo, v kontekstu pandemije covid-19. Udje istega telesa, ljubljeni z eno samo ljubeznijo.« Dokument predlaga nekaj prvin za razmišljanje za tiste, ki so blizu ljudem, ki jih je prizadela pandemija, in za vse tiste, ki so poklicani, da jih spremljajo bodisi v družinah bodisi v zdravstvenih ustanovah.

 Nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so nas zdravili. Vlade in odgovorni za ekonomsko in zdravstveno politiko so odgovorni, da zagotovijo boljše delovne pogoje za zdravstvene delavce. Zato so potrebna pretehtana, pametna in etična vlaganja, ki so namenjena spremljanju razvoja človekovih sposobnosti. Prav tako se kaže usposabljanje zdravstvenih delavcev za celostno zdravje kot dobro posameznikov in skupnosti. To zahteva pospeševanje preventive, zdravljenja in pedagogike za vzgojo za celostno zdravje.

 Večjo pozornost naj se nameni tudi zdravstvenim ustanovam, zlasti tistim, ki so brez finančne podpore s strani države, kot so ustanove Cerkve in verskih skupnosti, ki po različnih, pogosto zelo oddaljenih koncih sveta, predstavljajo edino sredstvo, ki zagotavlja dostop do zdravstvene oskrbe.

Zdravstvene neenakosti so krivične, vendar jih je mogoče preprečiti s strategijami, katerih cilj je zagotoviti enak dostop do zdravstvene pomoči, zlasti za najbolj ranljive in odrinjene skupine. Večjo enakost pri varovanju zdravja v svetu lahko dosežemo samo preko obnovljene moralne zavzetosti vseh držav z več sredstvi. Zaželeno je, da bi se vsem posameznikom in vsem skupnostim zagotovilo splošno zdravstveno zavarovanje. To je nujen cilj, ki ga moramo doseči, da bi zgradili bolj pravičen in bolj zdrav svet, boljši svet, svet miru, o katerem sanjamo in verjamemo, da je še vedno mogoč.[7]

Kardinal Peter Kodwo Appiah Turkson,  prefekt

[1] Frančišek, Sporočilo Urbi et Orbi – božič 2020, 25. decembra 2020.
[2] Nova listina zdravstvenih delavcev, št. 141.
[3] Frančišek, Sporočilo udeležencem XXXII. Mednarodne konference na temo: Spoprijeti se z globalnimi zdravstvenimi  neenakostmi, 18. novembra 2017.
[4] Frančišek, Sporočilo udeležencem XXXII. Mednarodne konference na temo: Spoprijeti se z globalnimi zdravstvenimi  neenakostmi, 18. novembra 2017.
[5] Prim. Frančišek, Okrožnica, Fratelli Tutti, št. 32.
[6]Prim.https://www.humandevelopment.va/it/news/2021/accompagnare-le-persone-in-sofferenza-psicologica-nel-contesto-d.html
[7] Prim. Ritorniamo a sognare. La strada verso un futuro migliore (Piemme, december 2020) e Dio e il mondo che verrà (Piemme-LEV, marec 2021), knjigi-intervjuja papeža Frančiška.