Kardinal Parolin: Jezus nas vabi, da ne bi bili le verniki, ampak učenci

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Slovesna prisega običajno poteka 6. maja, ko se švicarska garda posebej spominja Plenitve Rima. Gre za bitko iz leta 1527, v kateri je med napadom na mesto izgubilo življenje kar 147 vojakov, medtem ko so junaško branili tedanjega papeža Klemena VII. Na to je na začetku homilije spomnil tudi kardinal Parolin, ki se je Papeški švicarski gardi zahvalil za dragoceno služenje in predvsem za način, na katerega služi. Vse člane je spomnil, da je tudi slovesnost tokratne prisege priložnost, da okrepijo to, kar so izrazili v formuli prisege: pripravljenost, da se bodo z vsemi močmi posvetili služenju papežu, iz ljubezni do Gospoda, in darovali, v primeru, da bi bilo potrebno, tudi življenje. Za to sta po besedah državnega tajnika potrebna vera in duševna moč, saj je z nepogrešljivo zunanjo disciplino povezana notranja disciplina, ki je prav tako pomembna.

Kardinal Parolin je poudaril, da nam dnevna berila pomagajo okrepiti to pogum duševno moč. Dejal je, da bi lahko, tako kot v fizikalnem, tudi v duhovnem smislu govorili o centripetalni in centrifugalni sili. »Centripetalna sila deluje od zunaj navznoter. O tem duhovnem gibanju nam govori evangelij, ki navaja nekatere besede, ki jih je Jezus izgovoril po zadnji večerji, ko je pred trpljenjem učencem izročil svojo oporoko. Njegovo povabilo je jasno: "Ostanite v moji ljubezni." (Jn 15,9) Ostati v Njem: On je središče krščanskega življenja in poklicani smo, da se nikoli ne ločimo od njega.«

Kardinal Parolin je ob tem poudaril, da ostati v Jezusu ne pomeni le to, da ostanemo prepričani kristjani ali da se poistovetimo z načinom Jezusovega mišljenja in delovanja. Spomnil je na začetek Janezovega evangelija, ki govori o klicu prvih učencev. »Jezus je Janezu in Andreju rekel: "'Pridita in bosta videla.' Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan." … Ostati pomeni prebivati z Učiteljem, deliti z njim zasebno življenje, domače ognjišče, najbolj notranje in osebne vidike. … Tudi nas Jezus vabi, da ne bi bili le verniki, ampak da bi postali učenci. On ne želi le enega dela našega časa ali našega srca, ampak želi doseči vse in s svojo prisotnostjo prežariti odnose, situacije, misli, skrbi, upanja in občutja. Skratka, vse. Če ga bomo vsak dan povabili k sebi domov, bo resnično živel v nas.«

Temu notranjemu centripetalnemu gibanju sledi drugo, centrifugalno, ki deluje od znotraj navzven. Za osvetlitev tega dogodka pa se je vatikanski državni tajnik zaustavil ob prvem berilu: »Apostolska dela so govorila o zaključku tega, kar imajo mnogi za prvi koncil v zgodovini; potekal je v Jeruzalemu, njegovi protagonisti pa so bili apostoli. Vse se je vrtelo okoli enega vprašanja: ali se morajo pogani, ki so sprejeli vero, držati Mojzesove postave? Odločitev, ki so jo apostoli sprejeli skupaj s Svetim Duhom, ni kompromis med izročilom in inovacijo. Gre za preroški preobrat: nobeno izročilo, tudi najboljše, ne more biti ovira za oznanilo Vstalega. Preprost kriterij je torej določil tisto zgodovinsko odločitev, katere smo deležni tudi mi, ki ne pripadamo Ljudstvu prve Zaveze: to je kriterij oznanjevanja.«

»Ko služimo v tesnem stiku s Petrovim naslednikom, prosimo za milost, da bi tudi mi sprejeli zahteven klic k oznanjevanju. To ne pomeni iti v oddaljene dežele, ampak izpričevati Jezusa tam, kjer smo: da bi s ponižnostjo, preprostostjo in predvsem zgledom širili njegovo prisotnost tistim, s katerimi se srečujemo, in tam, kjer živimo. Ostati v Jezusu, oznanjati Jezusa; to je identiteta učenca, ki bi jo lahko povzeli z dvema besedama: občestvo in poslanstvo. To sta besedi, s katerima je drugi vatikanski koncil nakazal bistvo Cerkve. Prav tako gre za besedi, ki bolje opišeta življenje Svete Trojice. To sta za nas ključni besedi.«