Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Faraoni na dvoru papežev
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Gre za kraj, kjer kipi, sarkofagi in slike govorijo o antični egipčanski civilizaciji, o zemlji, kjer se je začel izhod iz sužnosti v obljubljeno deželo, in ki je nudila zatočišče Sveti Družini. Ob obisku Egipčanskega muzeja, ki je ena izmed ključnih mednarodnih točk na tem področju znanstvenega raziskovanja, je mogoče podoživeti duha iz dobe faraonov.
Sodelovanje z utemeljiteljem italijanske egiptologije
»Papež je kamerlengatu naročil, naj ne kupuje več etruščanskih, grških ali rimskih predmetov, ampak samo egipčanske.« S takšnim navdušenjem je 2. aprila 1838 pater barnabit Luigi Ungarelli, ki mu je papež Gregor XVI. naročil, naj opremi novi Egipčanski muzej, pisal svojemu učitelju in prijatelju Ippolitu Roselliniju. Tega uglednega egiptologa, ki velja za utemeljitelja italijanske egiptologije in je bil prvi profesor na svetu, ki je vodil katedro za egiptologijo, je papež izbral, da bi uredil novi muzej, vendar pa je moral povabilo zavrniti in je predlagal ime svojega najljubšega učenca.
Od skrivnosti do znanosti
Z ustanovitvijo Egipčanskega muzeja 16. februarja 1839 je bil Vatikan dejavno vključen v ozračje t.i. mednarodnega arheološkega vrenja, okoli katerega se je v času med koncem 18. in začetkom 19. stoletja rodila sodobna egiptologija, ki je postala znanost. To obdobje se je začelo zaradi naključnega in izrednega odkritja kamna iz Rosette med Napoleonovim bojnim pohodom na Egipt leta 1799. Na tej granodioritni najdbi je vklesano enako besedilo v hieroglifih, demotski pisavi ter stari grščini in sicer gre za besedilo odloka, izdanega leta 196 pred Kristusom, v čast faraonu Ptolemaju V. Epifanu. Proučevanje kamna je omogočilo, da je na nek način »spregovorila« starodavna civilizacija ob Nilu, ki je bila do tedaj »nema« in zavita v skrivnost. Leta 1822 je francoski jezikoslovec Jean Francois Champollion uspel razvozlati skrivnostno staroegipčansko pisavo. Začela se je egiptomanija: med učenjaki, starinarji in zbiratelji sta se razplamtela vročično preučevanje in vedoželjnost. O tem obdobju priča tudi zbirka znanstvenih publikacij z naslovom Description de l'Égypte, v kateri je 160 raziskovalcev med francosko odpravo preko besedil in vklesanih napisov velikih razsežnosti spregovorilo o starodavnem in modernem Egiptu.
Potrditev dejstev, zapisanih v Svetem pismu
Rim vse od cesarskega obdobja hrani največjo zbirko egipčanskih starin, obiskal ga je tudi Champollion. »Mislim, da bi bil težko v Rimu kdo sprejet z večjimi vljudnostmi, kot sem jih bil deležen jaz,« je zapisal ob spominu na gostoljubnost papeža Leona XII. leta 1826. Tedaj si je v Vatikanski apostolski knjižnici ogledal zbirke papirusov in obiskal Kapitolske muzeje, kjer ga je navdušil kip kraljice Tuye iz črnega granita. Kronološka razvrstitev egipčanskih dinastij, ki jo je Champollion rekonstruiral ob koncu francosko-toskanske znanstvene odprave, pri kateri je sodeloval tudi Rosellini, z zgodovinskega vidika potrjuje dejstva, zapisana v Svetem pismu. V začetku je bil Vatikan nezaupljiv do poglobljenega preučevanja starodavne civilizacije ob Nilu, kot je razvidno iz dekreta kamerlenga kardinala Bartolomeja Pacce, ki je leta 1821 določil, naj se ne kupuje egipčanskih starin. Postopoma pa je bilo zanimanje vedno večje, dve leti pred tem ga je začel spodbujati tedanji nadzornik za starine in umetnost Papeške države, kipar Antonio Canova.
Papež Gregor XVI. ustanovil tri muzeje
Odločilnega pomena so bili močna intuicija, občutljivost, kultura in zanimanje za antikvitete papeža Gregorja XVI., ki je bil izvoljen leta 1831. V Vatikanu je ustanovil tri muzeje: Etruščanski, Posvetni lateranski in Egipčanski. Sveti oče je za nakup egipčanskih del, ki so bila v Rimu prisotna v velikih zbirkah in na sejmu starin, namenil tudi osebna sredstva. Posebnost zbirke, ki je razstavljena v nekdanjem stanovanju Pija IV. v Belvederu, je njena teritorialna identiteta. Za razliko od ostalih velikih egipčanskih antičnih zbirk, ki so v tistem času nastajale v Evropi po razmahu arheoloških raziskovanj, so namreč v Vatikanu ohranjene najdbe, ki so se v Rimu nahajale v cesarskem obdobju: predmeti iz Egipta ali pa egiptovska dela, ki so jih v antičnem Rimu uporabljali za dekoracijo patricijskih vil. Posebej pomenljive so ruševine Hadrijanove vile v Tivoliju, med katerimi je veličasten Antinosov kip, ali ruševine, ki so jih prenesli iz Kapitolskih muzejev.
Obelisk, ki ni prispel do Rima
Alessia Amenta, kustosinja omenjene vatikanske zbirke, je spregovorila o eni izmed manj znanih zanimivosti, povezanih s papežem Gregorjem XVI. in njegovim navdušenjem nad Egiptom. Gre za t.i. Rimsko odpravo, ko so na papeževo željo v letih 1840-41 tri ladje odplule do Aleksandrije in Asuana. Ta dogodek je prav tako obeležen na enem izmed napisov v mestu na vzhodu Nila. Poleg tega pa le redki vedo, da je Ungarelli, čigar naloga je bila opremiti novi Egipčanski muzej, nameraval v središče Storževega dvorišča, kjer se danes nahaja Krogla Arnalda Pomodora, postaviti Senusretov obelisk. Gre za najbolje ohranjen obelisk, ki v višino meri več kot 20 metrov. Vendar pa se je z Ungarellijevo smrtjo leta 1843 ta veličastni projekt razblinil. Spomin nanj je 2. septembra 1945 obeležil vatikanski časopis L'Osservatore Romano s člankom z naslovom »Obelisk, ki ni prispel«. Veliko zanimanje Papeške države za egipčansko antično civilizacijo je prepoznal tudi Britanski muzej, ki je Egipčanskemu muzeju podaril repliko kamna iz Rosette.
Živ kraj raziskovanja, odprtost
Vatikanska zbirka je vse od svojih začetkov pa do danes živ kraj raziskovanja, ki je vedno odprt za mednarodni dialog in podelitev. Sodeluje z Laboratorijem za diagnostiko in restavriranje Vatikanskih muzejev ter z njegovimi drugimi številnimi laboratoriji. Vsako restavriranje postane edinstvena priložnost za študij in raziskovanje. V okviru mednarodne raziskave na mumijah, ki so bile zavite v dragocene lanene trakove, so lahko na primer analizirali DNA teles, ki so bila stara več tisoč let.
Najstarejše tabelno slikarstvo v zgodovini
Do pomembnih izsledkov pa so prišli tudi s projektom, povezanim z večbarvnimi lesenimi sarkofagi: odkrili so, da gre za primer najstarejšega tabelnega slikarstva v zgodovini. Z analizo stratigrafije barv so ugotovili, da so v starem Egiptu uporabljali enako tehniko, kot jo je v srednjem veku uporabljal Giotto. To odkritje je zapolnilo veliko vrzel, ki je sicer obstajala med pozno antiko in srednjeveškim obdobjem: gre za tehniko, ki je popolnoma enaka tisti, o kateri je v začetku 15. stoletja pisal Cennino Cennini v Knjigi o umetnosti. Rumena podlaga na omenjenih sarkofagih spominja na zlato, ki so ga uporabljali v srednjeveških poliptihih zato, da bi nakazali transcendenco in posmrtno razsežnost.
Sarkofag in potovanje v večnost
Pomemben del Egipčanskega muzeja predstavljajo sarkofagi. Gre za mikrokozmos, ki varuje in ohranja mumijo, za prostor, ki duši zagotavlja večnost. Znotraj sarkofaga se pokojnik vsak dan znova rodi ob sončnem vzhodu. Dragocen nakit, amuleti, obuvala in drugi osebni predmeti predstavljajo opremo, ki umrlega spremlja na poti v onostranstvo. Na papirusih so zapisane čarobne formule, pripovedi in obredi, ki so pokojniku omogočili, da je prispel v večnost. Med ikonografskimi upodobitvami je Oziris, egipčanski bog mrtvih, ki s tehtnico tehta srce pokojnika in tako oceni njegov način življenja. Srce je bilo namreč edini organ, ki so ga ohranili v mumiji, ostale so balzamatorji shranili v kanope.
Med krokodili in levinjami
V dvoranah Egipčanskega muzeja, ki so poslikane v skladu s pravili eksotizma 19. stoletja, oko očarajo mnogi dražljaji; hieroglifi, vklesani na obleko kipa iz zelenega bazalta, ki prikazuje Udjahorresneta, pomembno osebnost iz 6. stoletja pred Kristusom, so pomagali rekonstruirati perzijsko osvojitev Egipta leta 525; na ogled je tudi lesena maketa čolna, ki je bil zakopan v tretjem ali drugem tisočletju pred Kristusom; mogočen kip Nila, izdelanega v Rimu v prvem ali drugem stoletju po Kristusu – ob njegovem vznožju je upodobljen krokodil, ki predstavlja Sobeka, boga voda in poplav; na ogled so tudi kipi živali, okrašeni leseni sarkofagi mačjih mumij in antropomorfni kipi. Kot je poudaril Mario Cappozzo, asistent na Oddelku za stare predmete iz Egipta in Bližnjega Vzhoda, »Projekt Sekmet« proučuje na stotine kipov levinje, ki so povezani z boginjo Sekmet v njeni najstrašnejši podobi. Vsi izhajajo iz pogrebnega svetišča Amenhotepa III. v Vzhodnih Tebah. V antičnem Egiptu so obstajali bogovi v človeški, živalski ali mešani obliki. Ta nenavadna bitja, ki so tako očarala prednike, po njegovih besedah prikazujejo enega izmed vidikov boga.
Od faraonov do očakov
Herodot je v svojih Zgodbah zapisal: »Sedaj bom govoril o Egiptu, saj ima veliko čudovitih stvari in predstavljajo spomenike, ki presegajo vsako pripoved in primerjavo z drugimi kraji.« Podobno izkušnjo čudenja, o katerem govori zgodovinar iz 5. stoletja pred Kristusom, lahko doživijo obiskovalci ob ogledu Egipčanskega muzeja. Eksponati pripovedujejo o edinstveni civilizaciji faraonov in zgodovini dežele, ki je bila ključnega pomena v zgodovini zveličanja. Dežele, ki so jo prepotovali svetopisemski očaki in v katero se je med preganjanjem zatekla Sveta Družina.
