80 let kardinala Pella. V zaporu sem odpustil, vera me je ohranila pri življenju

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Od obtožbe do oprostilne sodbe

Naj spomnimo, da je bil kardinal Pell marca leta 2019 obsojen na šestletno zaporno kazen zaradi spolnih zlorab, medtem ko ga je Avstralsko vrhovno sodišče aprila 2020 soglasno oprostilo obtožb. Kardinal se je vedno izrekal za nedolžnega in je kaznivo dejanje, zaradi katerega so ga tožili, označil za strašen in nedopusten zločin. Sveti sedež je ob objavi oprostilne sodbe v izjavi za javnost zapisal, da je vedno zaupal v avstralski sodni sistem ter da je z naklonjenostjo sprejel enodušno končno razsodbo.

Zakaj v zaporu pisati dnevnik?

Kardinal Pell je na začetku intervjuja dejal, da si nikoli ni mislil, da bo doživel izkušnjo zapora. Po njegovih besedah je šlo za »kombinacijo okoliščin, laži in izmišljotin,« vendar pa je bil na koncu zahvaljujoč vrhovnemu sodišču oproščen. Na vprašanje, zakaj je v 13 mesecih zapora pisal dnevnik, je odgovoril, da je razlogov več: »Mislil sem, da bi bil lahko v pomoč drugim, ki so v težavah, ki trpijo. Poleg tega sem menil, da bi bili tovrstni zapisi zanimivi tudi z zgodovinskega vidika, saj ni bilo veliko kardinalov, ki so imeli izkušnjo zapora. Naslednji razlog pa je bil ta, da sem odkril, da so se mnogi zaporniki posvetili pisanju – tudi na primer sv. Pavel. Če človek, kadar je v zaporu, piše, je to dobra terapija.«

Pomen molitve in vere

V nadaljevanju pogovora je kardinal spregovoril o tem, kako mu je molitev pomagala živeti ponižanje in stisko v zaporu: »Vse se je spremenilo: moja molitev, moja vera. Danes vsem rečem, da sem v zaporu izkusil resnico, da t.i. "krščanski paket" deluje. Moja izkušnja dokazuje, kako nam pomaga nauk Cerkve, kako pomaga molitev, iskanje Božje milosti. Predvsem kadar človek razume, da lahko osebno trpljenje podari za večje dobro, da lahko svoje trpljenje pridružimo Kristusovemu. Kristjani vemo, da smo bili odrešeni po trpljenju in smrti Božjega Sina. Če se živi ta nauk o vrednosti trpljenja, se resnično vse spremeni, ko se človek znajde v situaciji, kakršna je bila moja.«

Sojetniki in molitev muslimanov

Naslednje vprašanje je bilo povezano z odnosom do sozapornikov. V dnevniku je namreč zapisal, da je čutil njihovo trpljenje ter slišal molitve zapornikov, ki so bili muslimani. »Bil sem v samici, zaradi lastne varnosti. V začetku nisem nikoli videl drugih enajstih zapornikov, ki so bili z menoj na istem oddelku. Samo v zadnjih štirih mesecih sem se lahko srečal in govoril s tremi izmed njih. Večino časa pa sem lahko slišal le jezo in tesnobo mojih sojetnikov, ne da bi imel z njimi oseben stik.« Glede molitve muslimanov, ki jih je slišal, pa je kardinal Pell poudaril, da verujemo v istega Boga, saj smo monoteisti: »Teološka pojmovanja kristjanov in muslimanov so seveda različna, vendar pa vsi molimo, na različne načine, istega Boga. Ne obstaja Bog muslimanov, kristjanov ali drugih religij. Bog je samo eden.«

Odpuščanje, blagoslov molitev za tožnike  

V dnevniku je kardinal Pell zapisal, da je tistim, ki so ga obtožili, v zaporu vsak dan odpuščal, jih blagoslavljal in molil zanje. Na vprašanje, če jim je bilo težko odpustiti, je odgovoril, da včasih ni bilo lahko. Vendar pa je vedel, da je oseba, ki ga je obtožila, trpela, bila zmedena in ima verjetno še druge težave.

Pisma podpore z vsega sveta

V zapor je kardinal prejel tudi veliko število pisem podpore. O njihovem pomenu je povedal: »Neizmerno so mi pomagala. Veliko jih je bilo seveda iz Avstralije, pa tudi iz Združenih držav Amerike in z drugih koncev sveta: iz Italije, Nemčije, Anglije, Irske. Bila so mi v veliko pomoč in spodbudo. Včasih so mi pisale družine. Pogosto so bila pisma polna duhovnosti, drugič teologije, spet drugič zgodovine in kulture. Bila so resnično pisma z zelo raznolikimi tematikami, ki so mi izredno pomagala.«

Zaupanje v Božjo previdnost

Kardinal Pell je poleg tega poudaril, da je tudi v zaporu verjel v Božjo previdnost, kljub temu, da je včasih ni razumel. Vendar pa je zaupal, da je Bog spremljal vse, kar se mu je dogajalo. V trinajstih mesecih zapora je spoznal pomen vztrajnosti. Sedaj se še bolj zaveda, kako pomembni so »vera, odpuščanje, osvoboditev od trpljenja. Kadar je človek v zaporu, se mora soočiti s temeljnimi življenjskimi tematikami, s preprostimi in bistvenimi stvarmi,« je še poudaril kardinal.

Škandal pedofilije mora biti začetek prenove Cerkve

Ob koncu intervjuja pa je odgovoril na vprašanje, če je lahko škandal pedofilije tudi priložnost za prenovo Cerkve: »Mora biti. Ne moremo iti naprej v isti smeri. Gre za neke vrste duhovnega in moralnega raka. Zdi se mi, da smo v Avstraliji resno delali na tem, da bi ga iztrebili, vendar pa so vsi duhovniki in škofje po svetu dolžni poskrbeti, da se tovrstni škandali ne bodo več dogajali. Preveč je trpljenja, preveč bolečine. Pojav zlorab v Cerkvi ponovno kaže, da pogosto nismo sledili Jezusovemu nauku. Če bi sledili desetim Božjim zapovedim, se vse to ne bi zgodilo.«