Papež v intervjuju o filmu. Po pandemiji na stvarnost gledati z novimi očmi

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Starši so ga naučili, kako uživati v umetnosti. Opera in film

Viganò je naprej spomnil, da papež v svojem učiteljstvu pogosto omenja filme. Zato ga je zanimalo, kako se je rodil ta poseben odnos do filma. Sveti oče je dejal, da svojo filmsko kulturo dolguje predvsem svojim staršem. Kot otrok je pogosto hodil v kino v njihovi mestni četrti, kjer so predvajali tudi tri filme zapored. To je del lepih spominov na njegovo otroštvo, saj so ga starši naučili uživati v umetnosti, v njenih različnih oblikah. Ob sobotah so otroci skupaj z mamo poslušali opere, ki so jih predvajali na državnem radiu. Sedeli so ob sprejemniku in pred začetkom prenosa jim je povedala zgodbo opere. Preden se je začela kakšna pomembna arija, jih je opozorila z besedami: »Pozorno poslušajte, ta pesem je zelo lepa!« Isto metodo so starši uporabljali tudi v primeru filmov: otrokom so jih razlagali na podoben način kot opere, s čimer so jih usmerjali. Sveti oče se teh trenutkov spominja kot nekaj čudovitega.

Italijanski neorealizem

V tem kontekstu se je rodil tudi njegov odnos do italijanskega neorealizma, saj so starši želeli, da otroci poznajo filme te smeri. Papež je poudaril, da si je med svojim 10. in 12. letom ogledal vse filme z Anno Magnani in Aldom Fabrizijem, med njimi tudi Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, ki ga je imel zelo rad. Za otroke v Argentini so bili po besedah svetega očeta ti filmi zelo pomembni, saj so jim pomagali v globini razumeti veliko tragedijo svetovne vojne. V Buenos Airesu so vojno spoznali predvsem preko številnih migrantov, ki so prišli iz Italije, Poljske, Nemčije ... Njihove zgodbe so jim odprle oči za dramo, ki je niso poznali neposredno, vendar pa so se tudi zahvaljujoč filmu globoko zavedali njenih posledic.

Univerzalni pomen in aktualnost

V nadaljevanju intervjuja je Viganò spomnil, da je papež Frančišek neorealistični film večkrat opredelil kot »katehezo človeštva« ali kot »šolo humanizma«, zato ga je povprašal o aktualnosti tovrstnega filma. Po besedah svetega očeta lahko filmi neorealizma še vedno oblikujejo srca ljudi, kot so to delali v preteklosti. Njihov univerzalni pomen in aktualnost pa sta pomembni sredstvi, ki nam lahko pomagata prenoviti naš pogled na svet. Papež je poudaril, kako nujno je, da se danes naučimo gledati. »Težka situacija, ki jo doživljamo in je globoko zaznamovana s pandemijo, povzroča zaskrbljenost, strah, obup: zato potrebujemo oči, ki se lahko prebijejo skozi temo noči, povzdignejo pogled onkraj zidu, da bi preiskale obzorje. Danes je kateheza pogleda izredno pomembna, pedagogika za naše oči, ki pogosto sredi teme niso zmožne zreti "velike luči" (Iz 9,1), ki jo prinaša Jezus,« je dejal sveti oče in navedel besede mistikinje Simone Weil, ki je zapisala: »Sočutje in hvaležnost prihajata od Boga, in ko sta podarjena preko pogleda, je Bog prisoten v točki, kjer se pogleda srečata.« Zato po papeževih besedah razmišljanje odpre za presežno. »Kako lepo bi bilo, da bi preko kina ponovno odkrili pomen vzgoje za čist pogled. Tako kot je to storil neorealizem,« je še dejal Papež Frančišek ter v nadaljevanju podrobneje razložil, na kakšen način nas lahko tovrstni film uči gledati.

Pogled, ki izzove vest. Pogled otrok na svet

Po njegovih besedah gre v primeru neorealizma za pogled, ki izzove vest. Spomnil je na film Vittorija De Sica Otroci nas gledajo iz leta 1943, ki ga rad pogosto navaja, ker je zelo lep in poln pomenov. V mnogih filmih je bil neorealistični pogled pogled otrok na svet: čist pogled, ki je sposoben zajeti vse; pristen pogled, preko katerega lahko takoj in jasno prepoznamo dobro in zlo. Ob tem je sveti oče spomnil na besede pravoslavnega nadškofa Aten in vse Grčije, Hieronima, ki je glede ene izmed najtežjih stvarnosti našega časa dejal: »Kdor vidi oči otrok, ki jih srečamo v begunskih taboriščih, lahko takoj, v celoti, prepozna "propad" človeštva (Govor v begunskem taborišču Moria, Lezbos, 16. april 2016). Papež je dodal, da se je velikokrat in v mnogih državah tudi njegov pogled srečal s pogledi otrok, ki so revni in bogati, zdravi in bolni, veseli in trpeči. »Vsi vemo, kako je, če nas gledajo otroške oči. Gre za izkušnjo, ki se nas dotakne v dnu srca in ki nas tudi primora k spraševanju vesti. Neorealistična kinematografija je ta pogled otrok posplošila: njihov pogled, ki je veliko več kot zgolj stališče, nas vprašuje toliko bolj danes, ko se zdi, da pandemija množi propadanje človeštva. Kaj storimo za to, da bi nas otroci mogli gledati z nasmehom ter ohraniti jasen pogled, poln zaupanja in upanja? Kaj storimo, da jim ne bi ukradli te luči, da te oči ne bi bile preplašene in pokvarjene?,« se je vprašal sveti oče.

Najljubši film: Fellinijeva Cesta

V nadaljevanju je beseda tekla o mojstru italijanskega filma, Federicu Felliniju, ki ga papež Frančišek pogosto omenja kot ustvarjalca, ki je pogled ponovno obrnil na tiste, ki so v družbi poslednji. Sveti oče je povedal, da je Fellinijev film Cesta njegov najljubši. Dejal je, da se je poistovetil s tem filmom, v katerem je implicitno omenjen sv. Frančišek. Fellini je znal po njegovem mnenju na nov način osvetliti pogled na tiste, ki so poslednji. V tem filmu je pripoved o poslednjih zgledna in vabi, da bi ohranili njihov dragocen pogled na stvarnost. Ob tem je papež spomnil na besede, ki jih je »Norec« rekel Gelsomini: »Ti, kamenček, imaš smisel v tem življenju.« Gre za govor, ki je globoko prežet z evangeljsko mislijo. Poleg tega je sveti oče omenil tudi celotno Gelsominino pot: s svojo ponižnostjo in povsem jasnim pogledom uspe omehčati trdo srce človeka, ki je pozabil, kako se joka. Ta čist pogled poslednjega zmore posejati življenje v najbolj suho prst. To je pogled upanja, ki zna zaznati svetlobo v temi: zato ga je potrebno varovati.

Pogled, ki zna vzpostaviti odnos

Mons. Viganò je v nadaljevanju pogovora spomnil, da je neorealistična kinematografija pripovedovala o specifični stvarnosti: to je o Italiji po koncu drame druge svetovne vojne, ko jo je bilo potrebno obnoviti. V odgovoru na vprašanje, kako lahko tovrstni filmi govorijo tudi naši sedanjosti, je sveti oče dejal: »Gledati ne pomeni videti, je zapisano tudi v tej knjigi. Videti je dejanje, za katerega so potrebne samo oči, medtem ko za to, da bi gledali, potrebujemo oči in srce. Neorealistični filmi niso dokumentarni filmi, ki prikazujejo zgolj stvarnost, ki jo zaznamo z očesom; da, prikazujejo jo, toda v vsej njeni okrutnosti, preko pogleda, ki vključuje, pretrese in vzbuja sočutje. Kakovost pogleda je tista, ki je pomembna, tako tedaj kot tudi danes. Neorealistični pogled ni pogled od daleč, ampak je pogled, ki približa, se dotakne resničnosti, takšne, kakršna je, ki skrbi zanjo in jo torej postavlja v odnos. Opozoril sem že, da "digitalni mediji lahko pripeljejo do tveganja odvisnosti, osamitve in postopne izgube stika s stvarnostjo, ter tako ovirajo razvoj pristnih medosebnih odnosov" (Christus vivit št. 88). Prav tako sem dejal, da "potrebujemo telesne geste, obrazno mimiko, tišino, govorico telesa, celo vonj, drget roke, rdečico, znoj, kajti vse to govori in je del človeške komunikacije" (Fratelli tutti, št. 43). Sposobnost pridobivanja pogleda, ki zna vzpostaviti odnos, je torej ključ do pristne komunikacije; še toliko bolj v tem težkem obdobju pandemije, v katerem pogosto virtualni stik prevlada nad realnim.«

Gledati ne le v zgodovino, ampak v srca ljudi

Sveti oče je ob tem podrobneje razložil, kaj je najpomembnejša lastnost neorealističnega pogleda: po njegovem mnenju je to dejstvo, da je znal gledati ne samo v zgodovino, ampak tudi v srca ljudi. V tem je njegova kateheza človečnosti: veljavna je bila tedaj in je tudi danes. Pogled, ki se dotakne resničnosti, a tudi srca, je pogled, katerega resničnost spreminja. Ne gre za pogled, ki te pusti, kjer si, ampak za pogled, ki te dvigne, te vabi, da vstaneš. Neorealistična kinematografija je imela to moč, ki je lastna veliki umetnosti, da je mogla v času zime razbrati to, kar je bilo že pomlad. To je pogled, ki v temi ohranja občutek in pomen svetlobe. Je pogled razkritja: tam, kjer mi vidimo le mejo, oko pesnika in umetnika gradi prehode, prebija ovire, vidi znamenja lepše in večje resničnosti. Ta pogled zelo potrebujemo. Pogled neorealizma je v celoti in do dna zajel dramatično resničnost svojega časa, vendar pa je s tem prerešetal vesti in pripravil očiščeno polje za ponovno sajenje. To je lekcija, ki se je lahko naučimo v šoli humanizma neorealizma: pogled, ki izzove vest, postavi v odnos, stori, da seme vzklije. Gre za vzgojo oči, ki spreminja naš kratkovidni pogled in ga približa pogledu samega Boga.

Ogled filma ni le vaja za oči

Papež Frančišek je v nadaljevanju intervjuja spregovoril o pomenu kina v družbi v splošnem. Po njegovih besedah je kino bil in je pomembno sredstvo za druženje. »Zlasti v italijanskem povojnem obdobju je na izjemen način prispeval k ponovni izgradnji družbene strukture s številnimi priložnostmi za druženje. Koliko trgov, koliko dvoran, koliko oratorijev, ki so jim dajali življenje ljudje, ki so ob ogledu filmov zajemali upanja in pričakovanja. In od tam so se z vzdihom olajšanja ponovno podali v vsakodnevne skrbi in težave. Prav tako je šlo za trenutek vzgoje in formacije, da bi ponovno vzpostavili odnose, ki so jih doživete tragedije uničile. Tudi danes, če pogledamo onkraj trenutnih težav, lahko kino ohranja to sposobnost zbiranja ali, bolje, izgradnje skupnosti. Brez občestva zbiranju manjka duša. Seveda je veliko odvisno od kakovosti pogleda, ki ga ponuja kino, pa tudi od kakovosti pogleda samih gledalcev. Ogled kinematografskega dela lahko v človeški duši odpre različne špranje. Vse je odvisno od čustvenega naboja ob ogledu filma. Lahko se pojavijo beg, čustva, smeh, jeza, strah, zanimanje ... Vse je povezano z namenom ogleda, ki ni le vaja za oči, ampak nekaj več. Gre za pogled, usmerjen v resničnost. Pogled namreč razodeva najrazličnejšo usmerjenost notranjosti, ker zmore videti stvari in videti v notranjost stvari. Pogled prav tako spodbuja k skrbnemu izpraševanju vesti.«

Pomen ohranjanja spomina preko podob

Po Viganojevih besedah lahko neorealizem razumemo tudi kot velik proces izgradnje kolektivnega spomina, ki bi sicer ostal pokopan pod ruševinami vojne. Zato je svetega očeta ob koncu pogovora vprašal, kakšen pomen ima zanj film v dinamiki med zgodovino in spominom ter če je pomembno ohranjati »spomin preko podob«. Po papeževem mnenju je ta tema odločilnega pomena za prihodnost. Poudaril je, da je v svoji pastirski izkušnji pogosto zajemal iz »spomina preko podob«. V apostolski spodbudi Amoris laetitia je omenil film Babettino kosilo (1987), da bi razložil pomen veselja, ki izhaja iz tega, da v drugih vzbudimo zadovoljstvo. V okrožnici Fratelli tutti pa je kar trikrat omenjen film Papež Frančišek: Mož beseda Wima Wendersa (2018). »Kino uči, kako ustvarjati in ohranjati spomin preko pogleda, ki zna prevesti in razvozlati sporočilo.« Zatem je sveti oče spomnil na zgoščenost spomina, ki se je s podobami Statio Orbis dne 27. marca 2020 naselil v srca mnogih ljudi. V tem smislu po njegovih besedah tudi za Cerkev dinamika zgodovina-spomin v kinematografiji najde pomembno referenco. »Poglejmo neorealizem: kinematografski umetnosti je uspelo osvetliti potek dogodkov in razkriti njihov globok pomen. Tudi zato se je pomembno, da se k tem filmom ne vračamo z nostalgijo, temveč s prizadevanjem za prihodnost. Biti moramo dobri varuhi "spomina preko podob", da bi ga posredovali svojim otrokom in vnukom.« Po papeževem mnenju se lahko pogovor o tej temi razširi onkraj kinematografije in vključi tudi avdiovizualne vire v vsej njihovi kompleksnosti, saj predstavljajo dragocena pričevanja preteklosti: živimo v času podob in tovrstni dokumenti so postali – in bodo vedno bolj – za našo zgodovino trajno dopolnilo k pisni dokumentaciji. Poleg tega gre za dokumente, ki so notranje univerzalne narave, ker presegajo jezikovne in kulturne meje in jih lahko vsi takoj razumejo. Neorealizem je bil v Argentini razumljen po tem, kar je sporočal. Ne smemo podcenjevati pomena teh dokumentov, ki so kljub temu, da predstavljajo nedavno dediščino, paradoksalno zelo krhki in potrebujejo nenehno skrb: veliko se je že izgubilo zaradi malomarnosti in pomanjkljivih virov in kompetenc. Na tem področju moramo storiti več, tudi kot Cerkev,« je še dejal sveti oče.

Poleg arhiva in knjižnice v Vatikanu tudi mediateka?

Kot konkreten primer znotraj Vatikana je navedel željo, da bi imeli ustanovo, ki bi, urejena v skladu z znanstvenimi merili, delovala kot osrednji arhiv za stalno ohranjanje avdiovizualnih zgodovinskih posnetkov organizmov Svetega sedeža in vesoljne Cerkve. Lahko bi ji rekli tudi mediateka, poleg Arhiva in knjižnice, za zbiranje in varovanje dediščine zgodovinskih avdiovizualnih virov na visoki verski, umetniški in človeški ravni.