Izziv spolnih zlorab. Kaj je storil papež po srečanju februarja 2019
P. Federico Lombardi DJ – Vatikan
Izziv spolnih zlorab. Kaj je storil papež po srečanju februarja 2019
Priprava na srečanje v Varšavi. Prispevek p. Federica Lombardija SJ
V današnjem svetu se mora Cerkev soočati z velikimi izzivi. Najosnovnejši je vera in oznanjevanje Boga in Jezusa Kristusa v današnjem svetu z njegovimi ogromnimi kulturnimi in antropološkimi preobrazbami. Vendar pa so tudi posebni izzivi, ki zelo globoko vplivajo na življenje Cerkve in njeno evangelizacijsko poslanstvo. V zadnjih desetletjih je eden najbolj kritičnih, ker je ranil verodostojnost Cerkve in zato njeno zanesljivost in sposobnost verodostojnega oznanjevanja evangelija, izziv spolnih zlorab mladoletnih s strani članov klera. To je vrglo senco nedoslednosti in neiskrenosti na ustanovo Cerkve, na Cerkveno skupnost kot celoto. To je v resnici zelo hudo.
S časom in z izkušnjami, začenši s spolnimi zlorabami mladoletnikov – ki so najtežje – smo se naučili razširiti pogled pod različnimi vidiki, tako da danes pogosteje govorimo o zlorabah »ranljivih« ljudi in vemo, da nanje ne smemo gledati samo kot na spolne zlorabe, ampak tudi zlorabo moči in vesti, kakor je pogosto vztrajal papež Frančišek. Poleg tega moramo omeniti, da je problem zlorab v njegovih različnih razsežnostih splošni problem človeške družbe v državah, v katerih živimo, in na različnih celinah in ne gre za izključne probleme katoliške Cerkve. Nasprotno: tisti, ki študirajo objektivno in dovolj obširno, vidijo, da obstajajo zelo različna področja, kraji in ustanove, kjer je vprašanje dramatično razširjeno.
Istočasno je prav, da si postavimo posebno vprašanje glede Cerkve zaradi – kot je bilo že rečeno – njene verodostojnosti in doslednosti. Cerkev je vedno vztrajala pri svojem učenju glede spolnega vedenja in spoštovanja osebe. Čeprav torej vidimo, da ne gre izključno za problem Cerkve, ga moramo vzeti absolutno resno in razumeti, da ima strahotno težo v kontekstu cerkvenega življenja in oznanjevanja Gospodovega evangelija.
Zlasti je to področje, na katerem gre za globino in resničnost odnosa z ljudmi, ki jih je treba globoko spoštovati v njihovem dostojanstvu. Kot kristjani in katoličani se ponašamo s tem, da dostojanstvu osebe priznavamo temeljno vlogo, saj oseba je Božja podoba. Dejstvo pa, da jih zlorabljamo, da jih ne spoštujemo, da druge obravnavamo kot predmete, da nismo pozorni na njihovo trpljenje in tako dalje je znamenje umanjkanja ravno v temeljni točki naše vere in našega pogleda na svet.
V nedavni reformi kanonskega kazenskega prava je vidik, ki bi se lahko zdel čisto formalen, vendar je pod tem vidikom zelo pomenljiv. Kazniva dejanja zlorabe so vključena v področje kazenskih dejanj »zoper življenje, dostojanstvo in svobodo osebe«. To niso »sramotne stvari« ali »za duhovščino nevredne stvari«, pač pa se opozarja, da je v pogledu Cerkve dostojanstvo osebe treba postaviti v središče in jo spoštovati, ker je Božja podoba. To je absolutno temeljno. Dejstvo, da veliko bolj resno jemljemo poslušanje in spoštovanje vsake osebe, tudi majhne in slabotne, je ena od pomembnih točk na poti spreobrnjenja in očiščenja Cerkve v našem času, da bo verodostojna.
Srečanje 2019: odgovornost, polaganje računa, preglednost
Ne da bi morali ponovno predelati zgodovino dramatičnih dogodkov in stališč Cerkve glede spolnih zlorab, se zaradi poenostavitve lahko opremo na »Summit« februarja 2019. Sklical ga je papež kot svetovni dogodek, na katerem se je po predstavnikih vseh škofovskih konferenc, moških in ženskih redovniških kongregacij zbrala celotna Cerkev zaradi ozaveščanja in zavzetosti, da bi bolj učinkovito nadaljevala pot prenove.
Organizacija tega Srečanja (njegovi akti so bili objavljeni v delu Zavedanje in očiščenje – založba LEV) se je vrtela okoli treh temeljnih točk.
Najprej zavedanje in odgovornost glede problema, glede vprašanj, povezanih s spolnimi zlorabami mladoletnih in ne samo teh; pomembnost poslušanja in globokega, sočutnega in sodelujočega razumevanja posledic, trpljenja, teže tega, ker se je dogajalo in kar se dogaja na tem področju. Torej: poslušanje in sočutje kot izhodišče za držo, ki jo je treba privzeti. Potem seveda potreba po pravičnosti glede tega, kar je bilo kriminalnega in škodljivega storjenega v odnosu do drugih. Nato priprava preprečevanja, da bi se ti zločini ne dogajali več – ali da bi se dogajali vsaj vedno bolj poredko – in bi nadzorovali to dramatično resničnost. To vključuje formacijo vseh na področju cerkvene skupnosti in zlasti pristojnih ljudi, da bi lahko delovali in mogli biti opora pri soočanju s problemom. Skratka: zavedanje in odgovornost pri skupnem soočanju z vprašanjem.
Druga zelo pomembna, kritična točka je »polaganje računa« (v angleščini se govori o accountability) in preseganje kulture pokrivanja ali prikrivanja. Eden od dramatičnih vidikov te krize je, da je javnosti odkrila zelo hude resničnosti ki so – čeprav se je včasih vedelo, da se dogajajo – sistematično (in pogosto celo s skoraj »naravnim« odnosom) – ostajale v senci ali pokrite bodisi iz sramu ali pa da bi branili čast vpletenih družin ali ustanov, in tako dalje. Od tod potreba, da bi presegli držo skrivanja in bi namesto tega polagali račun glede tega, kar je bilo strojena tudi s strani odgovornih. Ker je bila resničnost prikrivanja nekoliko razširjena po vseh ravneh, najtežje pa na ravni odgovornih – predstojnikov skupnosti, škofov in tako dalje – je dejstvo razkrivanja in odgovornosti za svoja dejanja, da bomo torej zanesljivo šli k stanju jasnosti, odgovornosti in pravičnosti, še en nujno potreben korak.
Potem pa, in to je tretja točka, o kateri so na Srečanju veliko govorili, je »preglednost« posledica tega, kar smo povedali. Ne pomeni samo vedeti, da so bili in so kazniva dejanja, govoriti o njih in jih poudarjati. Seveda je priznanje resnice o dejstvih bistveno, preglednost pa pomeni tudi vedeti in pokazati, kaj se dela, da bi odgovorili, kakšni so postopki, s katerimi se Cerkev v vseh svojih razsežnostih sooča s temi stanji, kakšni so ukrepi, ki jih sprejema, kakšni so zaključki sodb v zvezi s krivci in tako dalje. Na ta način se tudi cerkvena in civilna skupnost zavesta, da niso bili vidni samo grehi in kazniva dejanja, ampak da obstaja pot, v katero je skupnost zavestno vključena in s katero odgovarja na te probleme.
Pomembni koraki, narejeni po Srečanju 2019
Če je moralo Srečanje 2019 biti skupno izhodišče, moramo priznati, da so bili po njem dejansko narejeni številni koraki, ki so izpolnili vse prvenstvene zaveze, ki so jih leta 2019 sprejeli papež in osrednje vodstvo Cerkve. Na kaj se nanašamo?
Predvsem so bili že konec marca 2019 razglašeni novi zakoni in smernice, kar zadeva Vatikan in Sveti Sedež, ki so pristop poleg zlorabe mladoletnih razširili še na »ranljive osebe«. Potem je bil 9. maja 2019 razglašen pomemben nov zakon za celotno Cerkev, motuproprij Vos estis lux mundi – »Vi ste luč sveta« - v katerem je papež ukazal, naj se vseh škofijah organizirajo uradi za sprejemanje ovadb in za začenjanje postopkov za odgovor na zlorabe. Pa ne le to: za vse duhovnike in redovnice je vzpostavil obveznost prijave zlorab, za katere so izvedeli, k prijavam pa je povabil tudi laične člane Cerkve. Sedaj so vsi duhovniki in redovnice v vesti obvezani k prijavi primerov zlorabe mladoletnih, s katerimi so seznanjeni, pa ne samo mladoletnih, ki so najtežji, ampak tudi drugih ranljivih oseb in drugih nasilnih zlorab. Tudi laiki so povabljeni, da to storijo in morajo poznati točno mesto, kjer lahko vložijo prijavo. To je zelo odločilen korak. Seveda je potrebno preveriti, če se že v polnosti uresničuje, vendar je že zakon za celotno Cerkev. To je absolutno temeljni korak, ki ga je storil papež, morda najpomembnejši korak s tega področja v skoraj dvajsetih letih. Pa ne samo to: isti zakon tudi določa postopek, ki zadeva prijave najvišjih predstojnikov – generalnih redovnih predstojnikov, škofov, kardinalov … - pa ne samo zaradi zlorab, ampak tudi za primere »prikrivanja«. Vprašanji odgovornosti in polaganja računov sta bili torej radikalno obravnavani.
Poleg tega je bila decembra 2019 ukinjena »papeška skrivnost« nad akti, ki zadevajo vprašanja spolnih zlorab, kar omogoča tudi bolj jasno in bolj sproščeno sodelovanje s civilnimi oblastmi kot prej. Torej, več »preglednosti«. Nato je bil julija 2020 dokončan in objavljen sloviti Vademecum, ki ga je papež sam glasno zahteval in ga označil kot enega prvih ciljev Srečanja 2019. Sestavila ga je Kongregacija za nauk vere: lep, bogat dokument, ki ne prinaša velikih novosti, ampak dobro ureja in jasno pojasnjuje vsakemu škofu in vsakemu odgovornemu vse točke, ki jih mora poznati, in kaj mora storiti v različnih situacijah. Pripomoček, ki je bil zares potreben. Ko je izšel, se o njem ni veliko govorilo, vendar je eden od bistvenih točk v zahtevah Srečanja 2019, in je bil narejen.
V zadnjem času, ob binkoštih tega leta 2021 je bila objavljena nova VI. knjiga Zakonika cerkvenega prava, ki vsebuje praktično celotno kazensko pravo Cerkve, formulirano in organizirano tako, da so novi predpisi, ki so bili skozi leta vzpostavljeni na področju zlorab in na drugih področjih, sedaj na urejen način zbrani v Zakoniku cerkvenega prava, medtem ko so bili prej »raztreseni« v celi vrsti posegov in dokumentov.
Sedaj lahko rečemo – in pri tem vztrajamo – da so vse to ravno tiste glavne stvari, ki bi jih morali pričakovati od papeža in od Svetega sedeža po Srečanju 2019. In to je bilo narejeno.
Temu lahko dodamo, da je bilo v istem obdobju, novembra 2020, objavljeno tudi obsežno »Poročilo McCarrick«, potem ko je bila na papeževo željo podrobno preučena celotna zgodba hudega škandala, ki je pretresel Cerkev v Združenih državah in celotno Cerkev: kako je bilo mogoče, da je krivec za zlorabe prišel v vrhove cerkvenih odgovornosti kot nadškof v Washingtonu in kardinal. Tudi to objavo imamo lahko za boleč, a zelo pogumen korak v smeri preglednosti in odločenosti za prevzemanje odgovornosti za zločine in odgovornosti tudi na najvišjih ravneh Cerkve.
Nahajamo se torej pred ogromnim, težkim in bolečim problemom, ki zadeva verodostojnost Cerkve. Ni pa res, da ni bilo nič storjenega in da se nič ali le malo dela. Mirno lahko in tudi moramo jasno reči, da se je vesoljna Cerkev soočala in se sooča s tem problemom; naredila je potrebne korake in določila norme, postopke in pravila, da ga pravilno obravnava.
Pot pred nami: od predpisov k praksi
To seveda ne pomeni, da je bilo storjeno vse, kajti, kakor vemo, je nekaj določiti predpise, referenčni okvir, nekaj drugega pa je spremeniti resničnost s tem, da jih uveljavimo. Naslednje Srečanje Cerkva Srednje-Vzhodne Evrope septembra v Varšavi o mladoletnih in o ranljivih osebah, je zastavljeno prav v to smer. Na vsakem geografskem in cerkvenem področju namreč, ki ima z zgodovinskega in kulturnega gledišča skupne vidike in probleme, je treba premisliti o tem, kje smo, in o konkretnih poteh, da bi smernice vesoljne Cerkve učinkovito prevedli v resničnost. V drugih regijah je bilo to storjeno: na primer pred približno enim letom je bilo veliko srečanje Latinske Amerike v Mehiki. Potem je pandemija zmotila mnoge načrte in povzročila zamude. Vendar se na različnih celinah in področjih uresničuje to – ali je bilo že uresničeno – kar se trenutno načrtuje za srednje-vzhodno Evropo. Gre torej za temeljni korak skupne poti vesoljne Cerkve, ki s svojo specifičnostjo zadeva to geografsko, kulturno in cerkveno področje.
Za zaključek. Veliko je bilo storjenega na ravni splošnih predpisov in tudi na ravni konkretnih izkušenj. Ponekod več, drugje manj. Srečanje je potrebno za razširjanje spoznanj in razumevanje konkretnih ter učinkovitih poti za soočanje s problemi. Na poti smo in ostali bomo na poti, vendar na poti, ki je v bistvu dovolj jasna in po kateri se moramo premikati hitro in brez negotovosti, da bi ozdravljali trpljenje, uresničili pravičnost, preprečili zlorabe, obnovili zaupanje in verodostojnost Cerkve v njej sami in v njenem poslanstvu za dobro sveta.
