Okrožnica svetega Janeza Pavla II. Cerkev iz evharistije

Janez Pavel II.
Okrožnica

CERKEV IZ EVHARISTIJE
(ECCLESIA DE EUCHARISTIA)

Škofom, duhovnikom in diakonom,
osebam v ustanovah posvečenega življenja
in vsem vernim laikom
o evharistiji v njenem odnosu do Cerkve.

UVOD

Prisluhni uvodu
1. Cerkev živi iz evharistije. Ta resnica ne izraža le vsakdanje izkušnje vere, ampak je v njej zgoščeno bistvo skrivnosti Cerkve. Na mnogotere načine Cerkev z veseljem doživlja, kako se nenehno uresničuje obljuba: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). V sveti evharistiji se, po spremenjenju kruha in vina v Gospodovo telo in kri, z edinstveno močjo veseli te navzočnosti. Odkar je Cerkev, ljudstvo nove zaveze, na binkošti začela svoje romanje proti nebeški domovini, Božji zakrament nenehno zaznamuje njene dni in jih napolnjuje z neomajnim upanjem.

Po pravici je 2. vatikanski koncil razglasil, da je evharistična žrtev »vir in višek vsega krčanskega življenja.« »Presveta evharistija namreč obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje.« Zato je Cerkev nenehno zazrta v svojega Gospoda, navzočega v oltarnem zakramentu, v katerem odkriva polno uresničenje njegove brezmejne ljubezni.

2. V času velikega jubileja leta 2000 mi je bilo dano, da sem obhajal evharistijo v jeruzalemski dvorani zadnje večerje, tam, kjer jo je po izročilu prvič obhajal Kristus sam. Dvorana zadnje večerje je kraj postavitve tega najsvetejšega zakramenta. Tam je namreč Kristus vzel v svoje roke kruh, ga razlomil, dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi: to je moje telo, ki se daje za vas« (prim. Mt 26,26; Lk 22,19; 1 Kor 11,24). Nato je vzel v svoje roke kelih z vinom in jim rekel: »Vzemite in pijte iz njega vsi: to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov« (prim. Mr 14,24; Lk 22,20; 1 Kor 11,25). Hvaležen sem Gospodu Jezusu, da sem smel na istem kraju ponoviti besede, ki jih je sam izgovoril pred dva tisoč leti, ter izpolniti njegovo naročilo: »To delajte v moj spomin« (Lk 22,19).

Ali so apostoli, navzoči pri zadnji večerji, razumeli pomen besed, ki so prihajale iz Jezusovih ustnic? Morda ne. Te besede so bile v polnosti pojasnjene šele ob koncu svetega tridnevja (triduum sacrum), v času med četrtkovim večerom in nedeljskim jutrom. V teh dneh se je zgodila velikonočna skrivnost (mysterium paschale); tedaj se zgodila tudi evharistična skrivnost (mysterium eucharisticum).

3. Cerkev se rodi iz velikonočne skrivnosti. Prav zaradi tega je evharistija, ki je najvzvišenejši zakrament velikonočne skrivnosti, središče cerkvenega življenja. To je vidno že od prvih predstav Cerkve, ki nam jih ponujajo Apostolska dela: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah« (2,42). »Lomljenje kruha« pomeni evharistijo. Po dva tisoč letih še vedno uresničujemo to prvotno podobo Cerkve. Medtem ko jo uresničujemo v obhajanju evharistije, velja naša pozornost velikonočnemu tridnevju: k temu, kar se je zgodilo na večer velikega četrtka, med zadnjo večerjo in po njej. Postavitev evharistije je namreč zakramentalno že ponavzočila dogodke, ki so se zgodili le malo zatem, začenši s smrtnim bojem v vrtu Getsemani. Zopet vidimo Jezusa, ki gre iz dvorane zadnje večerje in se skupaj z učenci poda prek potoka Cedron ter pride v vrt na Oljski gori. V tem vrtu je še danes nekaj starodavnih oljk. Morda so bile priče tega, kar se je tisti večer dogajalo v njihovi senci, ko je Kristus v molitvi doživljal smrtno stisko »in je njegov pot postal kakor kaplje krvi, ki so tekle na zemljo« (Lk 22,44).

Kri, ki jo je pred nekaj trenutki v evharističnem zakramentu izročil Cerkvi kot pijačo odrešenja, se je začela prelivati; njeno prelivanje pa se je dopolnilo na Golgoti in postalo orodje našega odrešenja: »Kristus…, veliki duhovnik prihodnjih dobrin …, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč z lastno krvjo, ko nam je pridobil večno odrešenje« (Heb 9,11-12).

4. To je ura našega odrešenja. Čeprav neizmerno preizkušan, Jezus ne beži pred svojo »uro«: »In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Ne! Zato sem v to uro prišel« (Jn 12,27). Jezus, da bi bili učenci pri njem, pa mora, žal, izkusiti osamljenost in zapuščenost: »Tako, eno uro niste mogli čuti z menoj? Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo« (Mt 26,40-41). Samo apostol Janez je stal pod križem, poleg Marije in pobožnih žena. Agonija v Getsemaniju je bila uvod v smrtni boj na križu na veliki petek.

Sveta ura, ura odrešenja sveta! Kadar se obhaja evharistija pri Jezusovem grobu v Jeruzalemu, se je mogoče skoraj otipljivo vrniti v njegovo »uro«, uro križa in poveličanja. Na ta kraj in na to uro se v duhu sklicuje duhovnik, ki obhaja sveto mašo, skupaj z navzočim krčanskim občestvom. »Križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel; tretji dan od mrtvih vstal.« Na besede veroizpovedi odmevajo besede premišljevanja in oznanjevanja: »Glejte, les križa, na katerem je viselo zveličanje sveta. Pridite, molimo!« - »Ecce lignum crucis, in quo salus mundi pependit. Venite adoremus!« To je vabilo, s katerim se Cerkev obrača na vse ljudi v popoldanskih urah velikega petka.

Pozneje, v velikonočnem času, bo spet prepevala in oznanjala: »Gospod, ki je za nas visel na križu, je vstal iz groba. Aleluja!« - »Surrexit Dominus de sepulcro qui pro nobis pependit in ligno. Alleluia.«

5. »Skrivnost vere!« »Mysterium fidei!« Ko duhovnik izgovarja ali poje te besede, navzoči vzkliknejo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.«

Medtem ko Cerkev s temi ali podobnimi besedami kaže na Kristusa v skrivnosti njegovega trpljenja, razodeva tudi svojo lastno skrivnost: Cerkev (živi) iz evharistije - Ecclesia de Eucharistia (vivit). Če je Cerkev po daru Svetega Duha na binkošti stopila na svetlo in se podala na pota sveta, je odločilni trenutek njenega nastanka prav gotovo postavitev evharistije v dvorani zadnje večerje. Njen temelj in njen izvir je celotno velikonočno tridnevje (triduum paschale), ki pa je kakor zbrano, anticipirano in za vedno »osredotočeno« v evharističnem daru. V tem daru je Jezus Kristus izročil Cerkvi neprestano ponavzočenje velikonočne skrivnosti. Z njim je ustanovil skrivnostno »sočasnost« med tridnevjem in njegovo navzočnostjo skozi stoletja.

To premišljevanje nam navdihuje čustva velikega in hvaležnega strmenja. V velikonočnem dogajanju, ki ga evharistija ponavzočuje skozi stoletja, obstaja dejansko silna »zmogljivost«, ki vsebuje vso zgodovino kot naslovljenko milosti odrešenja. To strmenje mora zmeraj prevevati Cerkev, zbrano pri obhajanju evharistije. Na poseben način pa mora spremljati služabnika evharistije. On je namreč tisti, ki v moči pooblastila, ki mu je bilo podeljeno v zakramentu duhovniškega posvečenja, izvrši posvečenje. Njemu je pridržano, da z oblastjo, ki mu jo je podelil Kristus v dvorani zadnje večerje, izgovarja besede: »To je moje telo, ki se daje za vas … To je kelih moje krvi, ki se za vas in za vse preliva …« Duhovnik izgovarja te besede ali bolje, daje na voljo svoja usta in svoj glas Njemu, ki jih je izgovarjal v dvorani zadnje večerje in ki je hotel, da bi jih iz roda v rod ponavljali vsi, ki so v Cerkvi po svetem redu službeno deležni njegovega duhovništva.

6. Z okrožnico želim zopet prebuditi to evharistično »strmenje« kot nadaljevanje dediščine jubileja, ki sem jo hotel izročiti Cerkvi z apostolskim pismom Ob začetku novega tisočletja ter z marijanskim okronanjem tega pisma, z Rožnim vencem Device Marije. Zreti Kristusov obraz, zreti ga z Marijo, to je »program«, ki sem ga ob zarji tretjega tisočletja pokazal Cerkvi in jo povabil, naj v času zgodovine odrine na globoko z navdušenjem nove evangelizacije. Zreti Kristusa vključuje sposobnost, da ga spoznamo, kjerkoli se pokaže, v mnogoterih oblikah njegove navzočnosti, predvsem pa v živem zakramentu njegovega telesa in njegove krvi. Cerkev živi iz evharističnega Kristusa, on jo hrani, on jo razsvetljuje.

Evharistija je skrivnost vere in hkrati »skrivnost svetlobe«. Vsakokrat, ko jo Cerkev obhaja, morejo verniki nekako podoživljati izkušnjo emavških učencev: »Odprle so se jima oči in sta ga spoznala« (Lk 24,31).

7. Odkar sem začel službo Petrovega naslednika, sem velikemu četrtku, dnevu evharistije in duhovništva, vedno prihranil posebno pozornost in poslal pismo vsem duhovnikom sveta. Letos, v petindvajsetem letu papeške službe, želim še polneje včleniti celotno Cerkev v to evharistično premišljevanje, tudi zato, da bi se zahvalil Gospodu za dar evharistije in duhovništva: »Dar in skrivnost «. Če sem z razglasitvijo leta rožnega venca hotel petindvajseto leto svojega papeževanja postaviti za predmet premišljevanja Kristusa v Marijini šoli, ne morem dopustiti, da bi ta veliki četrtek leta 2003 minil, ne da bi se pomudil pred Kristusovim »evharističnim obrazom« ter z novo močjo pokazal Cerkvi na središčnost evharistije. Iz nje Cerkev živi. Od tega »živega kruha« se hrani. Kako naj ne bi čutil potrebe, da spodbudim vse ljudi, naj to zmeraj na novo izkušajo?

8. Kadar mislim na evharistijo in pri tem gledam svoje življenje duhovnika, škofa in Petrovega naslednika, se nehote spomnim mnogih trenutkov in krajev, kjer mi je bilo dano, da sem jo obhajal. Spominjam se župnijske cerkve v Niegowicah, kjer sem opravljal svojo prvo pastoralno službo, kapiteljske cerkve sv. Florijana v Krakovu, wawelske stolnice, bazilike sv. Petra ter mnogih bazilik in cerkva v Rimu in po vsem svetu. Maševal sem v kapelicah ob gorskih stezah, na obrežjih jezer, ob morskih obalah; maševal sem na oltarjih, postavljenih na stadionih in mestnih trgih … To pestro prizorišče mojih obhajanj svete evharistije mi omogoča, da močno doživljam njeno univerzalno, tako rekoč kozmično naravo. Da, kozmično! Kajti tudi tedaj, kadar obhajamo evharistijo na majhnem oltarju vaške cerkve, se v nekem smislu obhaja na oltarju sveta. Evharistija povezuje nebo in zemljo. Zajema in preveva vse stvarstvo. Božji Sin je postal človek, da bi v najvišjem dejanju hvaljenja vrnil celotno stvarstvo njemu, ki ga je ustvaril iz nič. Tako Kristus, večni in veliki duhovnik, po krvi svojega križa vstopa v večno svetišče in vrača Bogu, Stvarniku in Očetu, celotno odrešeno stvarstvo. To uresničuje po duhovniški službi v Cerkvi, v slavo presvete Trojice. Zares, to je skrivnost vere - mysterium fidei, ki se uresničuje v evharistiji: svet, ki je izšel iz rok Boga, Stvarnika, se, odrešen po Kristusu, zopet vrača k njemu.

9. Evharistija, zveličavna Jezusova navzočnost v skupnosti verujočih in njena duhovna hrana, je najdragocenejša dobrina, kar jih more Cerkev imeti na svojem romanju skozi zgodovino. S tem je pojasnjena velika pozornost, ki jo je Cerkev vedno gojila do evharistične skrivnosti; pozornost, ki se kaže zlasti v prizadevanjih koncilov in papežev. Kako naj ne bi občudovali razlag cerkvenega učiteljstva v odlokih o presveti evharistiji in o sveti mašni daritvi, ki ju je razglasil tridentinski koncil?

Ti odloki so v naslednjih stoletjih usmerjali bodisi teologijo bodisi katehezo in so še danes dogmatična podlaga za trajno prenovo in za rast Božjega ljudstva v veri in ljubezni do evharistije. Iz časov, ki so nam bližji, je treba omeniti tri okrožnice: okrožnico Mirae caritatis Leona XIII. (1902), okrožnico Mediator Dei Pija XII. (1947) in okrožnico Mysterium fidei Pavla VI. (1965).

Čeprav 2. vatikanski koncil ni objavil posebnega dokumenta o evharistični skrivnosti, pa vsekakor osvetljuje njene različne vidike v svojih dokumentih, zlasti v dogmatični konstituciji o Cerkvi (Lumen gentium) in v konstituciji o svetem bogoslužju (Sacrosanctum concilium).

V prvih letih svoje apostolske službe na Petrovem sedežu sem sam v apostolskem pismu Dominicae cenae (1980) obravnaval nekatere vidike evharistične skrivnosti in njenega vpliva v življenju njenih oskrbnikov. Danes nadaljujem to vprašanje s še bolj ganjenim in hvaležnim srcem, kakor v odmev psalmistovim besedam: »Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom dvignil in klical Gospodovo ime« (Ps 116,12-13).

10. Oznanjevalna služba cerkvenega učiteljstva je našla odgovor v notranji rasti krčanskega občestva. Nedvomno je koncilska liturgična reforma prispevala za zavzetejšo, dejavnejšo in rodovitnejšo udeležbo vernikov pri sveti oltarni daritvi. Na mnogih krajih dobiva češčenje presvetega zakramenta velik poudarek v vsakdanjem življenju in postaja neizčrpen studenec svetosti. Pobožna udeležba pri evharistični procesiji ob slovesnem prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi je Gospodova milost, ki vernike vsako leto napolnjuje z veseljem. Omeniti bi mogli še druga spodbudna znamenja evharistične vere in ljubezni.

Žal pa poleg teh svetlih strani ne manjka senc. V nekaterih krajih so skoraj povsem opustili češčenje svete evharistije. Temu se tu in tam v Cerkvi pridružujejo zlorabe, ki prispevajo k zatemnjevanju prave vere in katoliškega nauka o tem čudovitem zakramentu. Včasih se pojavlja zelo pomanjkljivo pojmovanje evharistične skrivnosti. Brez njene daritvene razsežnosti obhajajo evharistično skrivnost tako, kakor da ne presega smisla in vrednosti srečevanja pri bratskem obedu. Onkraj tega je včasih zatemnjena nujnost službenega duhovništva, ki temelji v apostolskem nasledstvu; tako je zakramentalnost evharistije skrčena zgolj na učinkovitost oznanjevanja. Od tod prihajajo, tu in tam, tudi ekumenske pobude, čeprav plemenite v svojih namerah, ki podlegajo evharistični praksi, nasprotni disciplini, s katero Cerkev izraža svojo vero. Kako naj ne bi človek izrazil svoje globoke bolečine zaradi vsega tega? Evharistija je prevelik dar, da bi dopuščala dvoumnosti in krnitve.

Zaupam, da bo ta okrožnica učinkovito prispevala k odstranitvi senc nesprejemljivih naukov in praktičnih ravnanj, da bi evharistija še naprej mogla sijati z vsem arom svoje skrivnosti.

PRVO POGLAVJE

SKRIVNOST VERE

Prisluhni prvemu poglavju
11. »Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan« (1 Kor 11,23), postavil evharistično daritev svojega telesa in svoje krvi. Besede apostola Pavla nas vodijo nazaj k dramatičnim okoliščinam, iz katerih izvira evharistija. Vanjo je neizbrisno vpisan dogodek Gospodovega trpljenja in smrti. Evharistija ni le spomin, marveč zakramentalno ponavzočenje tega dogodka. Evharistija je daritev križa, ki traja skozi vse čase. To resnico dobro izražajo besede, s katerimi ljudstvo v latinskem obredu odgovori na duhovnikovo oznanilo »skrivnosti vere«: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod!«

Cerkev ni prejela evharistije od Kristusa, svojega Gospoda, kakor katerikoli drug dragocen dar, marveč kot najvzvišenejši dar, saj je evharistija dar njega samega, njegove osebe v njegovi sveti človeškosti in tudi njegovega odrešenjskega dela. To delo ne ostane omejeno na preteklost, kajti »vse to, kar Kristus je, ter vse, kar je storil in pretrpel za vse ljudi, je deležno božje večnosti in zaobjema vse čase.«

Kadar Cerkev obhaja evharistijo, spomin smrti in vstajenja svojega Gospoda, je ta središčni dogodek odrešenja resnično navzoč in »se izvršuje delo našega odrešenja.« Ta daritev je tako odločilna za odrešenje človeškega rodu, da jo je Jezus Kristus izvršil in se vrnil k Očetu šele potem, ko nam je zapustil način naše deležnosti pri njej, kakor če bi bili navzoči. Tako se je more vsak vernik udeležiti in iz nje neizčrpno zajemati sadove. To je vera, iz katere so stoletja živeli krščanski rodovi. To vero je cerkveno učiteljstvo nenehno poudarjalo z veselo hvaležnostjo za neprecenljivi dar. Ponovno želim spomniti na to resnico in skupaj z vami, predragi bratje in sestre, v češčenju poklekniti pred to skrivnostjo: veliko skrivnostjo, skrivnostjo usmiljenja. Kaj več bi mogel Jezus storiti za nas? Zares, v evharistiji nam izkazuje ljubezen, ki gre »do konca« (prim. Jn 13,1), ljubezen, ki ne pozna meja.

12. Ta vidik vesoljne ljubezni evharističnega zakramenta temelji v samih Odrešenikovih besedah. Ko ga je postavil, ni rekel le: »To je moje telo«, »To je moja kri«, ampak je dodal »ki se daje za vas…, ki se preliva za vas« (Lk 22,19-20). Ni potrdil le tega, da je tisto, kar jim je dal jesti in piti, njegovo telo in njegova kri, ampak je izrazil tudi daritveno naravo, ko je na zakramentalen način ponavzočil svojo daritev, ki se je nekaj ur zatem izvršila na križu za odrešenje vseh ljudi. »Maša je hkrati in neločljivo daritveni spomin, v katerem še naprej traja daritev na križu, in sveti obed prejemanja Gospodovega telesa in njegove krvi.«

Cerkev nenehno živi iz zveličavne daritve. Tej daritvi se ne približuje le s spominom, polnim vere, marveč tudi z dejavnim stikom, kajti ta daritev se vedno znova ponavzočuje in zakramentalno traja v vsakem občestvu, ki jo daruje po rokah posvečenega služabnika. Tako evharistija naklanja ljudem današnjega časa spravo, ki jo je Kristus enkrat za vselej pridobil za človeštvo vseh časov. Zares: »Kristusova daritev in evharistična daritev sta ena sama daritev.« To je odlično povedal že sv. Janez Zlatousti: »Darujemo vedno isto Jagnje, ne danes eno in jutri drugo, marveč vedno eno in isto. Zaradi tega je daritev vedno ena sama… Tudi zdaj darujemo tisto žrtev, ki je bila nekoč darovana in ki nikdar ne bo použita.«

Maša ponavzočuje daritev na križu, ji ničesar ne dodaja in je tudi ne pomnožuje. To, kar pri maši ponavljamo, je spominjajoče obhajanje, »spominjajoče predstavljanje« (memorialis demonstratio), po katerem edina in dokončna Kristusova odrešilna daritev postane navzoča v času. Daritvene narave evharistične skrivnosti ne moremo razumeti kot nekaj ločenega, neodvisnega od križa ali le s posrednim odnosom do kalvarijske žrtve.

13. V moči svojega najtesnejšega odnosa do kalvarijske daritve je evharistična daritev v pravem pomenu daritev (sacrificium), in sicer ne le v splošnem pomenu, kakor da bi šlo le za to, da se Kristus podarja kot duhovna hrana vernikom. Dar njegove ljubezni in njegove pokorščine do smrti (prim. Jn 10,17-18) je namreč na prvem mestu dar njegovemu Očetu. Seveda je to dar v naš prid in v prid vsega človeštva (prim. Mt 26,28; Mr 14,24; Lk 22,20; Jn 10,15), toda predvsem je dar Očetu: »To žrtev (daritev) je Oče sprejel in v zameno za to popolno predanost svojega Sina, ki je postal »pokoren do smrti« (Flp 2,8), podaril kot Oče svoj očetovski dar, namreč dar novega večnega življenja v vstajenju.«

Ko je Kristus podaril Cerkvi svojo daritev, je hotel napraviti kot lastno tudi duhovno daritev Cerkve, ki je poklicana, da skupaj z njegovo daritvijo daruje tudi sama sebe. To nas uči 2. vatikanski koncil z ozirom na vse vernike: »Ko se udeležujejo evharistične daritve, ki je vir in višek vsega krščanskega življenja, darujejo Bogu božjo žrtev in z njo sami sebe.«

14. Kristusova pasha (velika noč) obsega skupaj s trpljenjem in smrtjo tudi njegovo vstajenje. Prav to nam kliče v spomin vzklik ljudstva po posvetitvi: »Tvoje vstajenje slavimo«. Zares, evharistična žrtev ponavzočuje ne le skrivnost Odrešenikovega trpljenja in smrti, ampak tudi skrivnost njegovega vstajenja, ki je vrhunec žrtve. Kolikor je Kristus živi in vstali, more v evharistiji postati »kruh življenja« (Jn 6,35.48), »Živi kruh« (Jn 6,51). Sv. Ambrož je to resnico polagal na srce novokrščencem kot apliciranje dogodka vstajenja na njihovo življenje: »Če je danes Kristus tvoj, tedaj vsak dan vstane zate.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa je poudarjal, da je udeležba pri svetih skrivnostih »resnična izpoved in resnični spomin na to, da je Kristus vstal in se vrnil v življenje za nas in nam v blagor.«

15. Zakramentalno ponavzočenje Kristusove daritve v sveti maši, ki je okronano z vstajenjem, vsebuje čisto posebno navzočnost, ki se po besedah Pavla VI. »imenuje resnična« ne po izključitvi, kakor da bi druge pričujočnosti ne bile »resnične«, temveč po odličnosti, ker je ta pričujočnost tudi stvarna; po njej namreč postane pričujoč celi in neokrnjeni Kristus, kot Bog in kot človek.« Tako je vnovič predložen vedno veljavni nauk tridentinskega koncila: »S posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo telesa Kristusa, našega Gospoda, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje je katoliška Cerkev primerno in v pravem pomenu imenovala spremenjenje bistva (prebistvenje, transsubstantiatio).« Evharistija je zares mysterium fidei, skrivnost, ki presega naše misli in jo moremo sprejeti le v veri, kakor nas pogosto spominjajo patristične kateheze o tem božjem zakramentu. »Ne glejte, opominja sv. Ciril Jeruzalemski, v kruhu in vinu preproste in naravne prvine, kajti Gospod je izrecno povedal, da sta njegovo telo in njegova kri: vera ti to zagotavlja, četudi ti čuti dopovedujejo drugo.«

»Molim te ponižno, skriti Bog nebes« - »Adoro te devote, latens Deitas,« pojemo še naprej z angelskim učiteljem sv. Tomažem Akvinskim. Spričo te skrivnosti ljubezni izkuša človeški razum vso svojo omejenost. Razumemo, kako je ta skrivnost skozi stoletja spodbujala teologijo k napornim prizadevanjem, da bi jo razumela.

Ta prizadevanja so hvalevredna, saj so toliko bolj koristna in globoka, kolikor bolj povezujejo kritično zavzetost razmišljanja z »življenjem vere« Cerkve, ki obstaja posebno v »zanesljivi karizmi resnice« cerkvenega učiteljstva in v »notranjem umevanju duhovnih stvarnosti«, ki ga dosegajo predvsem svetniki. Ostane pa meja, na katero je pokazal papež Pavel VI.: »Kakršnakoli teološka razlaga, ki skuša nekoliko razumeti to skrivnost, pa se mora, da bo skladna s katoliško vero, držati tega, da kruh in vino v stvarnosti sami, to je neodvisno od našega duha, po izvršitvi posvečenja več ne obstajata; pred nami sta odslej navzoča presveto telo in presveta kri našega Gospoda pod zakramentalnima podobama kruha in vina.«

16. Odrešilna učinkovitost daritve se v polnosti uresniči, kadar smo je deležni pri obhajilu s prejemom Gospodovega telesa in krvi. Evharistična daritev je sama po sebi usmerjena na najtesnejše zedinjenje vernikov s Kristusom v obhajilu. Prejemamo njega samega, ki se je daroval za nas, njegovo telo, ki ga je za nas žrtvoval na križu, njegovo kri, ki se »za mnoge preliva v odpuščanje grehov« (Mt 26,28). Spomnimo se njegovih besed: »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni« (Jn 6,57). Jezus sam nam zagotavlja, da se takšno zedinjenje, ki nam ga je predstavil v podobnosti z zedinjenjem v življenju svete Trojice, zares uresniči. Evharistija je resnični obed, pri katerem se Kristus daje na voljo kot hrana. Ko je Jezus prvič napovedal to hrano, so bili poslušalci začudeni in zbegani, tako da je Učenik moral poudariti stvarno resničnost svojih besed: »Resnično, resnično povem vam: ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli v sebi življenja« (Jn 6,53). Ne gre za izražanje v podobah: »Moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača« (Jn 6,55).

17. Po deležnosti pri svojem telesu in krvi nam Kristus priobčuje tudi svojega Duha. Sveti Efrem piše: »Kruh je imenoval svoje živo telo, napolnil ga je s seboj in s svojim Duhom... In tisti, ki ga zauživa v veri, zauživa ogenj in duha… Vzemite, jejte vsi, in jejte z njim Svetega Duha. Kajti resnično je moje telo in tisti, ki ga uživa, bo živel vekomaj.« Cerkev prosi za ta Božji dar, ki je korenina vseh drugih darov, v evharistični epiklezi. V Božanski liturgiji sv. Janeza Zlatoustega na primer beremo: »Kličemo, molimo in prosimo te: pošlji svojega Svetega Duha nad nas vse in nad te darove…, da bodo tem, ki jih bodo prejeli, očiščenje duše, odpuščanje grehov in priobčenje Svetega Duha.« V Rimskem misalu mašnik moli: »Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo.« Tako nam Kristus z darom svojega telesa in svoje krvi daje, da raste v nas dar njegovega Duha, ki ga je že pri krstu razlil v naša srca in v zakramentu birme vtisnil kot »pečat«.

18. Vzklik, ki ga ljudstvo izgovori po posvečenju, se prav primerno konča z izpovedjo eshatološke perspektive, ki jo krepko zaznamuje obhajanje evharistije (prim. 1Kor 11,26): »dokler ne prideš v slavi.« Evharistija pomeni usmerjenost k cilju, vnaprejšnje okušanje popolnega veselja, ki ga je obljubil Kristus (prim. Jn 15,11); v nekem smislu je evharistija predokus (anticipacija) nebes, »poroštvo prihodnje slave«. Vse v evharistiji izraža zaupljivo pričakovanje: »Ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa.« Tistemu, ki se hrani z evharističnim Kristusom, ni treba čakati na onstranstvo, da bi dosegel večno življenje: ima ga že na zemlji, kot prvino prihodnje polnosti, ki bo preoblikovala vsega človeka. V evharistiji namreč prejemamo tudi zagotovilo telesnega vstajenja ob koncu sveta: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). To zagotovilo (poroštvo) prihodnjega vstajenja prihaja iz dejstva, da je meso Sina človekovega, ki se nam daje v hrano, njegovo telo v poveličanem stanju vstalega. Z evharistijo tako rekoč sprejemamo vase »skrivnost« vstajenja. Zato je sv. Ignacij Antiohijski po pravici imenoval evharistični kruh »zdravilo nesmrtnosti, protistrup smrti.«

19. Stvarnost poslednjih reči, ki jih naznanja evharistija, izraža in krepi občestvo z nebeško Cerkvijo. Ni naključje, da vzhodne daritvene molitve (anafore) in latinske evharistične molitve omenjajo vedno Devico Marijo, mater našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, angele, svete apostole, slavne mučence in vse svetnike. V tem je vidik evharistije, ki zasluži, da ga posebej poudarimo: medtem ko obhajamo Jagnjetovo daritev, se zedinjamo z nebeško liturgijo in se pridružujemo brezmejni množici, ki kliče: »Zveličanje prihaja od našega Boga, ki sedi na prestolu, in od Jagnjeta!« (Raz 7,10). Evharistija je resnično odpečatenje nebes, ki se odpro nad nami. Evharistija je žarek slave nebeškega Jeruzalema, ki predira oblake zgodovine in s svojo lučjo osvetljuje našo pot.

20. Pomembna posledica stvarnosti poslednjih reči, ki je v evharistiji, je tudi dejstvo, da daje spodbudo našemu potovanju skozi zgodovino, ko polaga seme živega upanja v vsakdanje predano spolnjevanje dolžnosti vsakega človeka. Če namreč krščanski način gledanja na reči dejansko usmerja naš pogled k »novemu nebu« in k »novi zemlji« (Raz 21,1), ne slabi s tem naše odgovornosti za sedanji svet, marveč jo spodbuja. Ob začetku novega tisočletja hočem to dejstvo še bolj poudariti, da bi se kristjani bolj kot kdaj koli zavedali dolžnosti, da ne smejo zanemarjati nalog svojega zemeljskega državljanstva. Njihova naloga je, da z lučjo evangelija prispevajo svoj delež pri graditvi sveta po meri človeka in v popolnem soglasju z Božjim načrtom.

Mnoge težave zatemnjujejo obzorje našega časa. Naj bo dovolj, če pomislimo na nujnost prizadevanja za mir, na vzpostavljanje trdnih postavk za pravičnost in solidarnost med narodi ter za obrambo človeškega življenja od spočetja do naravnega konca. In kaj naj rečemo o tisočerih protislovjih »globaliziranega« sveta, v katerem za najšibkejše, najmanjše in najbolj uboge očitno ni dosti upanja? Ravno v tem svetu mora zasijati krščansko upanje! Tudi zaradi tega je hotel Gospod v evharistiji ostati z nami in s svojo sveto navzočnostjo vtisniti daritvenemu obedu obljubo človeškosti, prenovljene z Gospodovo ljubeznijo. Na mestu, kjer sinoptični evangeliji poročajo o postavitvi evharistije, evangelist Janez pomenljivo poroča o »umivanju nog«, v katerem Jezus postane Učitelj občestvenosti in služenja (prim. Jn 13,1-20), da bi tako osvetlil globoki pomen postavitve evharistije. Apostol Pavel s svoje strani ocenjuje udeležbo krščanske skupnosti pri Gospodovi večerji kot »nevredno«, če so v tej skupnosti razkoli in je brezbrižna do ubogih (prim. 1 Kor 11,17-22.27-34).

Oznanjanje Gospodove smrti, »dokler ne pride« (1 Kor 11,26), prinaša vsem kristjanom, ki se udeležujejo evharistije, tudi dolžnost, »spreminjati« svoje življenje, da bo v nekem smislu postalo povsem »evharistično«. Prav ta sad preoblikovanja človeka in dolžnost preoblikovati svet po meri evangelija napravljata, da nastopi eshatološka napetost evharistije in celotnega krčanskega življenja: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).

Drugo poglavje

EVHARISTIJA GRADI CERKEV

21. Drugi vatikanski koncil je spomnil na to, da je obhajanje evharistije v središču procesa rasti Cerkve. Potem ko pravi, da »Cerkev, to se pravi v skrivnosti že pričujoče Kristusovo kraljestvo, na viden način raste na svetu iz božje moči«, kakor da bi hotel odgovoriti na vprašanje: »Kako raste?«, dodaja: »Vsakokrat, ko se na oltarju obhaja kalvarijska daritev, v kateri je 'bilo darovano naše velikonočno jagnje, Kristus' (1 Kor 5,7), se izvršuje delo našega odrešenja. Hkrati se z zakramentom evharističnega kruha predstavlja in uresničuje edinost vernikov, ki v Kristusu sestavljajo eno telo (prim. 1 Kor 10,17).«

Ob samem začetku Cerkve ima evharistija vzročni vpliv. Evangelisti natančno opisujejo, da so bili dvanajsteri apostoli, tisti, ki so bili z Jezusom pri zadnji večerji (prim. Mt 26,20; Mr 14,17; Lk 22,14). To je zelo pomembna podrobnost, kajti apostoli »so bili klice novega Izraela in hkrati izvor svete hierarhije.« Ko jim je Kristus dal jesti svoje telo in piti svojo kri, jih je skrivnostno vključil v svojo daritev, ki se je nekaj ur pozneje izvršila na Kalvariji. V podobnosti (analogiji) s sklenitvijo zaveze na Sinaju, ki je bila zapečatena z darovanjem in poškropitvijo s krvjo, so Jezusove kretnje in besede pri zadnji večerji temelj novega mesijanskega občestva, ljudstva nove zaveze.

Ko so apostoli v dvorani zadnje večerje sprejeli Jezusovo vabilo: »Vzemite, jejte… pijte iz njega vsi…« (Mt 26,26-27), so prvič vstopili v zakramentalno občestvo z njim. Od tega trenutka dalje do konca časov se Cerkev gradi na osnovi zakramentalnega občestva z Božjim Sinom, žrtvovanim za nas: »To delajte v moj spomin… To delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin« (1 Kor 11,24-25; prim. Lk 22,19).

22. Včlenjenost v Kristusa, ki se uresniči pri krstu, se nenehno obnavlja in utrjuje z deležnostjo pri evharistični daritvi, predvsem s polno udeležbo pri njej v zakramentalnem obhajilu. Reči smemo: ne le vsakdo izmed nas prejme Kristusa, ampak tudi Kristus prejme vsakogar izmed nas. Kristus sklepa svoje prijateljstvo z nami: »Vi ste moji prijatelji« (Jn 15,14). Njemu dolgujemo celó svoje življenje: »Tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni« (Jn 6,57). V evharističnem obhajilu se na najvišji način uresničuje »prebivanje« drugega v drugem, Kristusa in učenca: »Ostanite v meni in jaz v vas« (Jn 15,4).

Po zedinjenju s Kristusom postane ljudstvo nove zaveze - daleč od tega, da bi se zapiralo samo vase - »zakrament« za vse človeštvo, znamenje in orodje odrešenja, ki ga je izvršil Kristus, luč sveta in sol zemlje (prim. Mt 5,13-16) v odrešenje vseh. Poslanstvo Cerkve je v nepretrgani povezanosti s Kristusovim poslanstvom: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas« (Jn 20,21). Zato zajema Cerkev potrebno duhovno moč za izvrševanje svojega poslanstva iz nenehnega ponavzočevanja daritve na križu v evharistiji in iz občestva s Kristusovim telesom in krvjo. Tako se evharistija izkazuje kot studenec in hkrati kot višek celotne evangelizacije, saj je cilj evangelizacije občestvo ljudi s Kristusom ter v njem z Očetom in s Svetim Duhom.

23. Evharistično obhajilo hkrati utrjuje Cerkev v njeni enoti, ki jo ima kot Kristusovo telo. Sveti Pavel se sklicuje na ta zedinjevalni učinek deležnosti pri evharističnem obedu, ko piše Korinčanom: »Kruh, ki ga lomimo, ali ni udeležba pri telesu Kristusovem? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo, vsi smo namreč deležni enega kruha« (1 Kor 10,16-17). Globoki komentar sv. Janeza Zlatoustega je povsem točen: »Kaj je pravzaprav kruh? Kristusovo telo. Kaj postanejo tisti, ki se z njim obhajajo? Kristusovo telo; ne več teles, ampak eno telo. Kruh je narejen iz mnogih zrn, tako povezanih, da jih ni več mogoče videti, čeprav so še v njem. Naša čutila jih ne morejo več razlikovati, tako so med seboj spojena. Prav tako smo mi povezani s Kristusom in med seboj.« Navajanje razlogov je vedno bolj prepričljivo: naše zedinjenje s Kristusom, ki je dar in milost za vsakogar posebej, se uresničuje tako, da smo v njem pridruženi tudi enosti njegovega telesa, ki je Cerkev. Evharistija utrjuje včlenjenost v Kristusa, ki je bila po daru Svetega Duha vzpostavljena pri krstu (prim. 1 Kor 12,13.27).

Medsebojno povezano in neločljivo delovanje Sina in Svetega Duha, delovanje, ki je v sami osnovi Cerkve, njene ustanovitve in njenega nadaljnjega obstajanja, se učinkovito uveljavlja v evharistiji. Tega se dobro zaveda avtor liturgije sv. Jakoba: v epiklezi anafore (to je klicanju Svetega Duha pri posvečenju kruha in vina) moli k Bogu Očetu, naj pošlje Svetega Duha na verujoče in nad darove, da bosta Kristusovo telo in kri »vsem, ki so ju deležni…, v posvečenje duš in teles.« Božji Tolažnik utrjuje Cerkev s posvečevanjem vernikov v evharistiji.

24. Dar Kristusa in njegovega Duha, ki ga prejemamo v evharističnem obhajilu, s prebogato polnostjo nasičuje hrepeneče želje človeškega srca po bratski edinosti. Hkrati povzdiguje izkušnjo bratstva, ki je navzoča v skupni deležnosti pri isti evharistični mizi, na takšni ravni, ki daleč presega zgolj človeško izkušnjo občestva. Na podlagi zedinjenja s Kristusovim telesom Cerkev vedno globlje prodira v temelj svoje biti, da je namreč »v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu.«

Klicam razdvojenosti med ljudmi, ki so, kakor kaže vsakdanja izkušnja, po grehu zakopane globoko v človeštvo, stoji nasproti rodovitna moč enote Kristusovega telesa. Evharistija, ki gradi Cerkev, ravno s tem ostvarja občestvo med ljudmi.

25. Češčenje, ki ga izkazujemo evharistiji izven maše, je za življenje Cerkve neprecenljive vrednosti. To češčenje je tesno povezano z obhajanjem evharistične daritve. Kristusova navzočnost pod svetima podobama, shranjenima po maši - navzočnost, ki traja, dokler obstajata evharistični podobi kruha in vina - izhaja iz obhajanja daritve in teži tako k zakramentalnemu kakor k duhovnemu obhajilu. Naloga pastirjev je tudi z osebnim pričevanjem opogumljati ljudi k temu, da bi gojili evharistično češčenje, zlasti izpostavljanje najsvetejšega zakramenta, pa tudi k temu, da bi se radi mudili v češčenju pred Kristusom, navzočim pod evharističnima podobama.

Prijetno je muditi se pri njem in se kakor ljubljeni učenec nasloniti na njegove prsi (prim. Jn 13,25), da se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca. Če naj se krščanstvo v našem času odlikuje predvsem po »umetnosti molitve«, moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, tolažbo in podporo!

Številni svetniki nam dajejo zgled takšnega ravnanja, ki ga je cerkveno učiteljstvo vedno hvalilo in priporočalo. Posebej se je v tem odlikoval sv. Alfonz Ligvorij, ki je zapisal: »Med vsemi oblikami pobožnosti je češčenje evharističnega Kristusa prva za zakramenti; Bogu je najljubša, nam pa najkoristnejša.« Evharistija je neizmeren zaklad: ne le njeno obhajanje, ampak tudi zadrževanje pred njo zunaj maše dovoljuje vernikom, da črpajo iz samega vrelca milosti. Krščansko občestvo, ki želi še bolj premišljevati Kristusovo obličje v tistem duhu, kakor sem ga priporočil v apostolskih pismih Ob začetku novega tisočletja in Rožni venec Device Marije, se ne more odreči razvijanju tega vidika evharističnega češčenja, v katerem se podaljšujejo in pomnožujejo sadovi občestva z Gospodovim telesom in krvjo.