Ewa Kusz: Glas žrtev zlorabe

Ewa Kusz

Kaj pravijo, kaj pričakujejo od Cerkve, »od cerkvenih ljudi« tisti, ki so bili v Cerkvi ranjeni?
Težko je dati en sam odgovor, ker je vsaka žrtev zlorabe drugačna, ima drugačno življenjsko zgodbo, tako pred kot po travmi. Nekatere o tem spregovorijo takoj, druge po nekaj ali celo po mnogih letih. Nekatere so na svoji poti srečale nekoga, ki jim je pomagal, druge so ostale popolnoma same s svojim trpljenjem.

Ranjeni govorijo: nekateri glasno zahtevajo pravico do govorjenja, da se jih posluša, drugi govorijo s sramom v tišini psihoterapevtske sobe, ali pa se zaupajo samo svojim najbližjim. Eni kričijo, drugi govorijo molče, s svojo tišino.

Besedilo, ki ga ponujam tukaj, je poskus zbrati glasove ljudi, ki sem jih spremljala in ki sem jih vprašala, kakšna so njihova pričakovanja do Cerkve.

Najprej: priznanje, da obstajajo.

Prva potreba ranjenega človeka je, da se ga preprosto prepozna in sprejme v njegovem bitju, in da ima pravico do obstoja z vsem svojim trpljenjem, bolečino, ranami.

Duhovnik, kot predstavnik Cerkve, ki je samega sebe pogosto predstavljal kot »Božjega predstavnika«, je v svojih žrtvah videl predmete, ki se jih uporabi in zlorabi, ter na ta način uničil dostojanstvo človeških bitij. Več kot enkrat je svoja dejanja utemeljeval z verskimi razlogi ali s trditvijo, da je bilo to Božja volja. Nasilje, fizično in psihično, ki ga je tako povzročil, je prizadelo temelj človekovega bivanja, ko mu je porušilo dostojanstvo »Božjega otroka«,  porušilo izkustvo Boga-Ljubezni v tistih, ki jih je zlorabil, in porušil v njih izkušnjo Cerkve kot skupnosti, saj se je ravno tam nasilje materializiralo, ne da bi ga kdo preprečil ali se odzval nanj. Žrtve torej pričakujejo, da bo Cerkev, v kateri se je zloraba zgodila, priznala zlorabo ne kot greh, ki ga je storil grešnik, ki mu je treba odpustiti, ampak kot kaznivo dejanje, katerega žrtve so ranjeni.

Žrtve zlorab predvsem, da bodo SLIŠANE v svoji bolečini, v svoji jezi, v svoji nemoči. Včasih se sramujejo in si nenehno postavljajo vprašanje, če slučajno niso same krive. Včasih obtožujejo napadalno. Če se odločijo, da bodo prišle, pričakujejo, da bodo sprejete s pozornostjo in skrbnostjo kot OSEBE, ki govorijo o rani, ki je bila zadana ne samo njim, ampak celotni cerkveni skupnosti. Nočejo biti obravnavane kot nadležneži, ki motijo »sveti mir«, kot vsiljivci ali celo kot nekdo, ki dela proti Cerkvi. Ranjeni ljudje pričakujejo, da ne bodo sprejeti samo »korektno«, v skladu z vsemi formalnimi pravili, glede na to, da ko pridejo, pridejo v Cerkev kot skupnost in ne v pravilno delujočo cerkveno ustanovo. Žrtve hočejo imeti pravico da glede na to, koliko zmorejo, izrazijo svojo bolečino in trpljenje, ki so jih včasih skrivale več let.

Žrtve pričakujejo pravičnost: hočejo, da se jasno pove, kdo je zagrešil zlorabo in kdo je bil zlorabljen. In hočejo, da to slišijo tudi tisti, ki branijo obtoženega duhovnika, ki jih je zlorabil; ti pogosto krivdo pripišejo žrtvam, ker jim nihče ni povedal resnice, ker so se odločili za molk, včasih zaradi občutka nemoči, včasih iz napačno razumljene želje po »obrambi« Cerkve, kot da bi resnica o kaznivem dejanju, o povzročeni škodi spodkopala »vero malih«. Ranjeni pričakujejo pravično kazen za tistega, ki jih je zlorabil, da bi zanj ta lahko postala priložnost za spremembo, za spreobrnjenje. Žrtve hočejo biti SUBJEKTI kanoničnega postopka, v katerem je sodbi podvržen avtor zlorabe. Danes ima obtoženi duhovnik več pravic, ki pa se jih odreče žrtvi, zaradi česar je spet nepomembna oseba, ki se jo obravnava, kot bi jo stvar ne zadevala.

Kdor je bil ranjen v Cerkvi, hoče imeti pravico do odločitve, ali bo ostal v Cerkvi ali jo bo zapustil. Sam hoče izbrati svojo pot. Ni ga treba poučevati, kakšen bi moral biti njegov odnos z Bogom: to je počel tisti, ki ga je zlorabil. Žrtev pričakuje, da bodo njegove odločitve spoštovane.

Doživeti sprejetost, razumevanje, spoštovanje in jasno slišati, kdo je storilec in kdo žrtev, pomaga k ozdravljenju, zlasti če to stori nekdo, ki je tudi cerkveni predstojnik.

Drugič: spoštovati čas »zdravljenja«.

Ranjeni želijo ozdraviti. Za to potrebujejo čas in pomoč. Nočejo, da jim je rečeno ali naloženo, kdo jim mora pomagati. Izbrati hočejo sami. Če potrebujejo denar, da bi plačali terapevta ali odvetnika … imeti hočejo pravico, da se jim pomaga tudi na ta način.

Tisti, ki ostanejo v Cerkvi, sprašujejo, če bodo našli usposobljene duhovnike, ki jih bodo spremljali tudi na poti k duhovnemu ozdravljenju in če jim ljudje, ki jih bodo srečali, ne bodo mogli več škoditi? Morda ne več s spolno zlorabo, ampak z vsiljevanjem lastne duhovnosti, svoje vernosti, ko bi jih pošiljal k eksorcistu ali jih silil, da morajo odpustiti? Nočejo, da bi jim neki drugi duhovnik nalagal stvari, saj so prav to doživljali pri tistem, ki jih je zlorabljal, ki jim je z vsem, kar je počel in govoril, vsadil izkrivljeno podobo Boga, duhovnosti, vere in Cerkve. Nočejo, da bi to z opravičilom, da jim delajo dobro in da jim pomagajo, ponavljali drugi. Potrebujejo čas, da si zacelijo svoje rane.

Žrtve potrebujejo drugega človeka, ki jim bo pomagal živeti odnose, ki ne škodijo. Duhovnik, ki jih je zlorabil, je izkoristil njihovo zaupanje, ranljivost, odprtost drugemu. Sedaj so do tega »drugega« nezaupljivi. Cerkev je bila prostor zla, ki jim je bilo povzročeno, zato sedaj sprašujejo, če bi jim lahko ponudila tudi prostor za ozdravljenje. Če je v Cerkvi prostor zanje. Posebno so občutljivi za neiskren, nezaupljiv odnos, ali tudi samo za negotovost, kaj storiti z njimi, kako ravnati z njimi, kakšno mesto jim dodeliti v Cerkvi, da ne bi postali »pohujšanje« za druge. Hočejo Cerkev, ki bo mati in ne samo učiteljica. Hočejo Cerkev, v kateri bodo imeli pravico biti in se zdraviti v svojem ritmu.

Ranjeni pričakujejo, da bo pomoč dobila tudi skupnost, v kateri je bil pastir tisti, ki jih je zlorabil, saj je bila tudi ona »žrtev«, ranjena zaradi kaznivega dejanja, ki ga je zagrešil duhovnik.

Žrtve, ki so bile ranjene v Cerkvi, v procesu zdravljenja nočejo še enkrat pripovedovati o zlu, ki so ga pretrpele, da bi »pričevale«, saj je to zanje kot vrnitev v »pekel«. Obstaja trenutek, pogosto po dolgih letih, v katerem čutijo potrebo, da »se zaupajo« in povedo vse, potem pa pride drugi, v katerem se nočejo več vračati k temu, samo da bi ozdraveli. Ne, da bi pozabili, saj pozabiti ni mogoče, ampak da bi šli naprej in ne bi obstali na mestu.

Tretjič: učiti se iz njihovih izkušenj

Žrtve, ali bolje v naslednji fazi »uspešneži (thriver)« so ljudje, ki so prehodili že dolgo pot k  ozdravljenju in so sposobni na svoje izkušnje pogledati z določene oddaljenosti. Zato znajo prepoznati napake in slabosti, zaradi katerih duhovniki še danes zlorabljajo mladoletne in ranljive osebe. Znajo pokazati na pomanjkljivosti v duhovniški vzgoji, v odnosih med duhovniki, ki jih vodijo k temu, da partnerja iščejo med mladoletnimi. Lahko nam povedo, kaj v kulturi Cerkve in v njeni strukturni razsežnosti spodbuja zlorabo drugih oseb. Lahko svetujejo najboljše načine za pomoč žrtvam in pokažejo na napake, ki jih Cerkev še vedno dela pri tem. Končno nam lahko povedo, kako skupaj prispevati k izgradnji bolj »humane« in ne samo institucionalne Cerkve. Lahko nam predlagajo, kako v Cerkvi ranjenim govoriti o Bogu, ki je bil priča travme, ki so jo doživeli. Njihovo vedenje je sad njihove izkušnje: izkušnje zla, ki so ga prestali, pa tudi dolge poti zdravljenja. Lahko nam torej povedo o poti, ki vodi k ozdravljenju, ker so jo že prehodili in sedaj vedo vse tisto, česar prej niso vedeli.

Bi jih kot Cerkev radi poslušali?

Skušala sem podati to, kar so mi kot svoje pričakovanje zaupali ljudje, ki so bili ranjeni v Cerkvi in ki gredo sedaj skozi različne faze »zdravljenja«. Vsak izmed njih mi je pokazal več vidikov, ki jih je imel za pomembne. Verjetno bi se v pogovoru z drugimi seznam lahko še podaljšal. Ko sem skozi leta spremljala žrtve bodisi duhovnikov bodisi drugih ljudi, sem prišla do prepričanja, da je potrebna – da bi njihov glas »učinkovito« slišali – globoka preobrazba Cerkve, ki danes pogosto privzame obliko funkcionalne verske ustanove. V Cerkvi, ki živi samo kot »ustanova«, bo verjetno mogoče korektno sprejeti opozorila o spolnih zlorabah in bodo dobra pravila vedenja v odnosu do mladoletnih, vendar pa ne bo mogoče povsem odgovoriti na krik žrtev in tudi ne bo resnične skrbi, da nikomur več na noben način ne bilo povzročeno zlo in ne samo s strani klerikov. Z odpovedjo določeni kulturi »moči«, kulturi formalno pravilnega upravljanja, moramo pokazati podobo Boga, ki je Ljubezen, ki je nežen, in Cerkve, ki sprejema in objema. Prav bi bilo, da bi se vprašali, če glas tistih, ki so bili ranjeni, zapuščeni itd., ni preroški glas, ki nam lahko pomaga k spreobrnjenju.

Biografija: dr. Ewa Kusz dela kot psihoterapevtka v psihološki ustanovi in je članica Združenja poljskih psihiatrov ter je bila predsednica katoviške sekcije Združenja katoliških psihiatrov. Bila je opazovalka 12. in 13. Plenarnega zasedanja škofovske konference v Rimu. Leta 2012 je sodelovala na vatikanskem simpoziju »Proti ozdravljenju in prenovi« za predstavnike škofovskih konferenc z vsega sveta na temo spolne zlorabe mladoletnih. Bila je soustanoviteljica Centra za zaščito otroštva pri Krakovski ignacijanski akademiji, katere pod direktorica za študijske programe  je od leta 2014. Bila je članica odbora, ki je na Poljskem organiziral prvo mednarodno konferenco, posvečeno temi spolnih zlorab mladoletnih v Katoliški cerkvi (2014).