Msgr. Slavko Rebec o tridnevnem srečanju predstavnikov za katehezo pri evropskih škofovskih konferencah

Slavko Rebec - Koper

Naslov tega srečanja je bil Katehisti in kateheza za novo evangelizacijo. Že sam naslov nakazuje, da je bil namen srečanja iskati odgovor na vprašanje kakšen katehist in kakšna kateheza sta primerna za prepričljivo in zavzeto novo evangelizacijo. To iskanje je potekalo ob poudarkih novega Pravilnika za katehezo in Apostolskega pisma v obliki Motu proprio Antiquum ministerium. Srečanje je potekalo v obliki predavanj, diskusij in okroglih miz.

Eden od uvodnih predavateljev je postavil vprašanje, ali ima smisel še vedno govoriti o novi evangelizaciji, saj gre za pojem, ki ga je uvedel že sv. Janez Pavel II. v prvi polovici svojega papeževanja. Predavatelj je podal zanimiv odgovor: vsekakor ima smisel, saj ta besedna zveza predstavlja nenehno spodbudo za premišljevanje, kako naj oznanjamo evangelij, da bo oznanilo vedno živo in bo doseglo človeka.

Sam sv. Janez Pavel II. je poudaril, da ob pojmu nova evangelizacija ne gre za novo vsebino, pač pa za nove načine, novo navdušenje, nov zagon. Na tokratnem srečanju je bil že znanim poudarkom nove evangelizacije dodan še eden: želja oznaniti vero, da bi ljudje iz nje živeli, ne jo samo poznali. Sicer je tudi ta poudarek pravzaprav že »star«, pomembno pa se ga je znova zavdati. Nekaj predavateljev je prav izrecno poudarilo, da prizadevanje za novo evangelizacijo ne sme odpisati in pozabiti dosedanjih katehetskih prizadevanj.

Več predavateljev in razpravljavcev je poudarilo, da je v aktualnih razmerah potrebno katehezi dati misijonarski značaj. To dobesedno pomeni, da je tudi v Evropi potrebno oznanilo evangelija nasloviti na ljudi, ki ga še niso slišali in niso v občestvu Cerkve ali pa so se od njega oddaljili, čeprav so v otroštvu morda še prejeli zakramente.

Prav zato (in o tem smo veliko govorili) je potrebno pri katehezi dati močan poudarek prvemu oznanilu. To bi lahko povzeli takole: »Jezus Kristus, ki je umrl in vstal od mrtvih ter živi te ljubi in spremlja v življenju in te bo vedno imel rad«. Zlasti na okroglih mizah so sodelujoči odkrivali kje vse se pokažejo priložnosti za to prvo oznanilo. Prav tako smo se pogovarjali, kakšni so načini in kakšna naj bo naša govorica, da bo razumljiva za tiste, ki jim oznanjamo evangelij.

Osebno mi je bilo zelo zanimivo slišati kolega iz Španije, ki je izrazil mnenje, da katehezo otrok preveč vežemo na šolski sistem tako po obliki, kakor tudi po miselnosti – da se je pomembno nekaj naučiti. Rekel je, da bi v katehezi morali bolj odkrivati milostne trenutke, ko otrok in mladostnik zmoreta vero za obhajanje svetih zakramentov. To pa je eden od močnih poudarkov, ki jih vsebuje tudi naš slovenski katehetski načrt.

Prav tako sem dobil potrditev, da v Sloveniji iščemo v pravo smer, ko na usposabljanjih za katehiste razmišljamo o liku kateheta in katehista. Velikokrat v teh dneh je bilo z različnih vidikov podarjeno, naj bosta katehet in katehist zlasti pričevalca vere, ki jo dejavno živita; naj bosta misijonarja, pripravljena z drugimi deliti svojo izkušnjo potovanja skozi življenje z Jezusom.

Dragoceno je bilo tudi poudarjanje, da novi Pravilnik za katehezo ne uporablja več izraza naslovljenci katehez. Ta izraz namreč predpostavlja, da je tisti, ki mu je kateheza namenjena razmeroma pasivni sprejemalec sporočila. Bolj prav je, da tiste, ki jih katehiziramo, sprejemamo kot osebe, upoštevamo njihovo življenjsko zgodbo (prav kot posameznika) in v vlogi oznanjevalcev stopamo z njimi v dialog. In to ne, zato ker so danes taki časi, ampak zato, ker tako Bog deluje v odnosu z vsakim človekom: podarja mu sebe in vero, stopa z njim v dialog in posluša njegov odgovor.

Upam, da bomo v Slovenskem katehetskem uradu lahko na podlagi spoznaj tega srečanja še bolj iskrivo iskali poti za živo in navdihujočo katehezo.