Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Sikstinska kapela od blizu

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Za ohranjanje fresk skrbel »mundator«

Cerkev, in na poseben način Vatikanski muzeji, že od nekdaj izredno skrb posveča ohranjanju, širjenju poznavanja neprecenljive kulturne in zgodovinske dediščine, lepote ter vere. Le dobro leto po tem, ko je Michelangelo dokončal fresko Poslednja sodba, je papež Pavel III. z motu proprijem leta 1543 določil lik t.i. »mundatorja«. Šlo je za osebo, ki ji je bila zaupana skrb za freske v Sikstinski kapeli ter v Dvorani Regia in Pavlinski kapeli, ki se nahajata v neposredni bližini. Sveti oče je namreč želel zagotoviti, da bi s te neponovljive strani naslikane teologije občasno odstranili prah, pri tem pa bi njen sijaj ostal nespremenjen. Naloga odstranjevanja prahu in dima s sten je bila najprej zaupana Francescu Amadoriju, ki je bil Michelangelov pomočnik med poslikavo Sikstinske kapele. Tudi v naslednjih stoletjih so pobarvane površine ciklično čistili z navlaženo kruhovo sredico ali z gobami, namočenimi v grško vino.

Vzdrževanje mojstrovine

Praksa stalnega vzdrževanja je izginila v začetku dvajsetega stoletja. Biagio Biagetti, direktor slik v Papeških galerijah, je leta 1923 ustanovil Laboratorij za restavriranje slik. S tem se je začelo novo obdobje pozornosti na preventivno konserviranje in načrtovanje rednega odstranjevanja prahu z vseh slikarskih del v vatikanskih zbirkah. Neposredni naslednik »mundatorja« je danes »Urad za konservatorstvo«: ustanovljen je bil leta 2008 zahvaljujoč intuiciji tedanjega direktorja Vatikanskih muzejev Antonia Paoluccija in ima nalogo skrbeti za sistematično okoljsko-klimatološko spremljanje razstavnih prostorov in redno vzdrževanje razstavljenih ali shranjenih del.

V tišini noči

Od leta 2010 dalje, od polovice januarja do polovice februarja uprava Vatikanskih muzejev, v soglasju z governatoratom, Prefekturo papeške hiše in ceremoniarjem izvaja program pregleda fresk in napeljav v Sikstinski kapeli. Ekipe tehnikov in znanstvenikov se izmenjujejo pri svojem delu ob večerih, med 18. in 23. uro, takoj zatem ko obiskovalci odidejo. S pomočjo dveh »pajkov«, kakor imenujejo posebni mobilni platformi, dosežejo višino več kot 20 metrov.

Neposredni stik z zgodovino

Občutki so nepopisni, tudi za strokovnjake s tega področja. Kakor je dejala Vittoria Cimino, vodja Urada za konservatorstvo Vatikanskih muzejev, »gre za izkušnjo, ki kljub temu, da se vsako leto ponavlja, ohranja svojo moč.« Po njenih besedah človek, ki vstopi v prazno, samotno Sikstinsko kapelo brez hrupa, vstopi »v neposreden stik z zgodovino, z zgodovino umetnosti, s teološkim pomenom teh veličastnih fresk.«

Ganjenost in odgovornost

O podobni izkušnji je spregovorila tudi Francesca Persegati, vodja Laboratorija za restavriranje slik in lesenih materialov Vatikanskih muzejev. Laboratorij vsako leto pregleda določen delež fresk, tako da v obdobju nekaj let lahko preverijo celotno površino 2500 kvadratnih metrov. Kot pravi Persegatijeva, gre za veliko odgovornost, potrebno je vzpostaviti materialen odnos z umetniškim delom, vstopiti vanj, se ga dotakniti: »To je vedno trenutek strahu, ki presega vsa znanstvena spoznanja. Poklicani smo, da ohranimo to umetniško delo in njegovo sporočilo prenesemo prihodnjim rodovom. Michelangelo je uporabljal dobro fresko, ker je želel tehniko, ki bi bila dolgotrajna tako kot kiparstvo. Danes so te poslikave zelo dobro ohranjene.«

Redni pregled unikatnih poslikav

Sistematično nadzorovanje je temeljnega pomena: vatikanski restavratorji, kakor je delal tudi mundator, najprej odstranijo predvsem prah, saj bi sicer njegovi delci lahko povzročili propadanje stenske površine. Preverijo nanos barve, omet, morebitna odstopanja ali pojav soli, ki jih odstranijo z japonskim papirjem in destilirano vodo, ki jo nanašajo s čopičem.

Trideset senzorjev

Strokovnjaki poleg tega, da pridejo v neposreden stik s freskami na oboku, prav tako preverijo pravilno delovanje tridesetih senzorjev, ki merijo vrednosti v ozračju v Sikstinski kapeli. Prizadevajo si, da bi bilo vedno manj restavratorskih in vedno več preventivnih konservatorskih del ter načrtovanega vzdrževanja. Po besedah Vittorie Cimino »restavriranje nikoli ni neboleč poseg v ravnovesje umetniškega dela in ga je treba izvesti le, kadar je to nujno potrebno.«

Preprečiti, da bi ohranili

»Ohranjati – še pojasnjuje vodja Urada za konservacijo – pomeni ohranjati dediščino v dobrem stanju, brez materialnega poseganja. Zato je nujno, da se nenehno in ne le občasno posveča kar največjo pozornost okolju konserviranja in razstavljanja.« Vsako leto Sikstinsko kapelo obišče več kot 6 milijonov romarjev in turistov. Zato je preučevanje motenj, ki jih povzročajo antropogeni pritisk, spremembe okolja, ozračja in temperature skozi čas, bistveno. »Obiskovalci proizvajajo ogljikov dioksid, vodno paro, vlažnost, toploto. Vse to so dejavniki, ki škodijo umetniškemu delu, ki bi moralo zato, da bi bilo dobro ohranjeno, živeti v nespremenjenih razmerah.« Senzorji beležijo vse spremembe parametrov znotraj deset tisoč kubičnih metrov zraka v Sikstinski kapeli. Tako je mogoče s pomočjo algoritma, ki izhaja iz sistema termovizijskih kamer, šteti število ljudi, prisotnih ob različnih urah dneva. Na ta način se meri suspendirani prah, hitrost, smer in tlak zraka ter še veliko drugih stvari. Senzorje je mogoče v vsakem trenutku upravljati na daljavo, za to pa so odgovorni zaposleni na Uradu za konservatorstvo.

Najboljši zrak v Vatikanskih muzejih

Rezultat spremljanja je vsako leto spodbuden. Po besedah Vittorie Cimino je »zahvaljujoč novemu sistemu klimatizacije in čiščenja, ki so ga zasnovali in uvedli tehniki podjetja Carrier ter Uprave za infrastrukturo in storitve governatorata, v Vatikanskih muzejih najboljši zrak prav v Sikstinski kapeli. V okviru muzeja se morata nujno srečati humanistična, zgodovinsko-umetniška in tehnično-znanstvena kultura. Izurjenemu očesu restavratorjev je v pomoč izkušnja znanosti, ki je v službi lepote in vere.«

Humanistična in znanstvena kultura v dialogu

Dobrota in potreba po interdisciplinarnem – humanistično-znanstvenem – dialogu sta se jasno pokazali, ko so v zadnjih letih razvili nov sistem LED razsvetljave v Sikstinski kapeli. Z njim so dosegli osvetlitev, ki je enaka naravni dnevni svetlobi, kar je omogočilo novo razlago fresk in maksimalno ovrednotenje barv, ki jih je uporabil Michelangelo.

Na novo odkriti Michelangelov sijaj

Barve, katerih sijaj je Biagetti v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaznal pod plastjo dima, so bile v celoti razkrite po obnovi v devetdesetih letih, ki jo je vodil Gianluigi Colalucci. »Ta obnova – se spominja Francesca Persegati – je spremenila naš pogled na Michelangela. Pokazal se ni grob, temen umetnik, ampak svetel slikar, ki za sence ni uporabljal chiaroscura, temveč barvo.« Kot dokaz starodavne temne patine, ki se je skozi stoletja nalagala na slikarsko površino, so pustili nekatere dele freske neobnovljene. Tudi zgodovina mojstrovine, o kateri se pripoveduje v različnih obdobjih življenja, je vrednota, ki jo je treba ohranjati in prenašati dalje.