»Znotraj Vatikana.« Papeški svet za kulturo
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Naslednik Tajništva za dialog z nevernimi
»Papeški svet za kulturo je nastal leta 1982 na željo papeža Janeza Pavla II. Njegov predhodnik je bilo Tajništvo za dialog z nevernimi, ki ga je leta 1965 ustanovil papež Pavel VI. z namenom, da bi v skladu z dediščino drugega vatikanskega koncila zaobjel celotno človeštvo: krščanske Cerkve in skupnosti, pripadnike drugih verstev ter vse ljudi dobre volje, ki se ne prepoznajo v neki določeni religiji. V kontekstu hladne vojne pa je bil dialog z nevernimi pogosto močno pogojen s prisotnostjo režimov, kjer je prevladovalo materialistično pojmovanje. Iz tega razloga se je tajništvo usmerilo v kulturo kot področje dialoga z nevernimi. Janez Pavel II., ki je bil izvoljen leta 1978, je s seboj prinesel zanimanje za antropologijo in kulturo, zato je leta 1982 ustanovil Papeški svet za kulturo. Ta je po padcu berlinskega zidu prevzel Tajništvo za dialog z nevernimi. Njegov cilj je bil ponuditi evangelijsko sporočilo kulturi in kulturam ter spodbujati akulturacijo evangelija v današnjih družbah – tudi v sekulariziranih, tako da bi bilo krščansko sporočilo, izraženo v ustrezni obliki, razumljivo in smiselno. Slog je bil in je slog dialoga, ki ga predstavlja podoba navideznega mostu, ki povezuje dva bregova: po eni strani omogoča, da se glas Cerkve in krščanstva sliši v kulturnih okoljih, prav tako pa omogoča da tudi srce Cerkve doseže glas sodobnosti v njeni mnogovrstnosti.«
Spodbujanje sodelovanja na različnih področjih
V nadaljevanju intervjuja je kardinal Ravasi spregovoril o tem, kako srečanje med evangelijem in kulturo spodbuja sodelovanje s predstavniki znanosti, literature, umetnosti in športa – če jih sprejmemo kot sopotnike in pristne iskalce resničnega, dobrega in lepega, posebej v času, ki je močno zaznamovan s sekularizacijo in z versko brezbrižnostjo. Dejal je, da je Papeški svet v teh desetletjih uspel splesti mrežo stikov, predvsem z »laičnimi« in nekatoliškimi ustanovami, ki omogočajo uresničevanje mnogih pobud različnih profilov. To je po njegovih besedah mogoče zato, ker prisotnost Papeškega sveta za kulturo ni neka vzvišena ali ločena stvarnost; »gre za neke vrste bližino, ki ima lastno identiteto, vendar pa hodi z ramo ob rami z moškimi in ženskami današnjega časa: z njimi deli vprašanja in pričakovanja, veselje in upanje, trpljenje in stiske. Gre za prisotnost, ki je diskretna, vendar živa.« Kot primer je kardinal Ravasi navedel pomen paviljona Svetega sedeža v okviru svetovne razstave Expo, na primer v Milanu leta 2015, ali razstave vrtnarstva v Pekingu leta 2019, ter trenutno v Dubaju. »Paviljon Svetega sedeža je bil vedno eden izmed najbolj obiskanih, kljub svoji majhnosti in dejstvu, da obiskovalci niso prejeli nobenega reklamnega gradiva ali tipičnih izdelkov. Enako lahko rečemo tudi glede paviljonov Svetega sedeža na Beneškem bienalu, tako na umetnostnem kot tudi na arhitekturnem. Velik vpliv imajo tudi raziskave na področju tehnologije, znanosti in digitalne kulture. Tudi v zelo sekulariziranih okoljih je mogoče skozi umetnost, znanost in razmišljanje odpreti okno k presežnemu. Ta pristop ne nadomesti neposredne evangelizacije, temveč razvija rodovitno podlago za dialog in mirno soočanje.«
Usmerjenost navzven, za razliko od drugih dikasterijev
Kardinal Ravasi je zatem razložil, kako se vloga Papeškega sveta za kulturo razlikuje od vloge drugih dikasterijev Svetega sedeža: »Medtem ko imajo ti izključno pastoralne, upravne in zakonodajne naloge in je njihova dejavnost usmerjena znotraj cerkvenega okvira, je Papeški svet za kulturo eden izmed tistih organov, ki so usmerjeni navzven. Njegovo delovanje poteka v okviru številnih pobud, ki se večinoma izvajajo v sodelovanju z drugimi organi in ustanovami, za katere je pogosto značilna laična usmeritev.« Ustvarjalnost dikasterija spremlja iskanje partnerjev in sponzorjev tudi na ekonomsko-finančnem področju, vedno z natančnostjo, transparentnostjo in zmernostjo. »Zahvaljujoč tem sodelovanjem lahko dikasterij izvaja številne pobude, v večini primerov za stroške ni potrebno bremeniti uprave Svetega sedeža. V zvezi s tem je izrednega pomena pozornost, ki se jo posveča digitalni kulturi in njenemu udejanjanju, pa tudi nekaterim znanstvenim vprašanjem, kot so genetika, nevroznanost in umetna inteligenca. Svet za kulturo organizira mednarodne konference, pogosto tudi skupaj z zunanjimi ustanovami, ki sodelujejo z dikasterijem in nudijo organizacijsko in ekonomsko podporo.«
»Dvorišče za pogane«
V nadaljevanju je kardinal Ravasi predstavil »Dvorišče za pogane«, ki deluje v okviru Papeškega sveta za kulturo in obhaja 10-letnico obstoja.
Idejo za to strukturo je dal papež Benedikt XVI. v božičnem govoru rimski kuriji leta 2009, njen namen pa je spodbujanje srečanja in dialoga med vernimi in nevernimi. »Organizira številne pobude, med njimi so različna srečanja, pogovori in dejavnosti o pomembnih temah človeškega obstoja ali specifičnih kulturnih vidikih, od ekonomije do politike, od diplomacije do znanosti, od zaporov do pravičnosti, od mode do novinarstva itd. Nekateri dogodki, predvsem na področju znanosti in filozofije, potekajo na visoki ravni, drugi pa so bolj poljudni in so se odvijali v številnih prestolnicah na različnih celinah. Ta struktura dikasterija je tista, ki ima daleč največ stika s t.i. "oddaljenim" obzorjem, in to dela z nenehno ustvarjalnostjo in predanostjo. Poslužuje se tudi znanstvenega sveta, ki vključuje ugledne osebnosti z različnih področij znanosti in tehnike ter pripravlja veliko število dogodkov in besedila o družbeno-kulturnih analizah in raziskavah.«
Univerzalnost Dantejevega lika in sporočila
Ob 700-letnici smrti Danteja Alighierija, ki jo obhajamo letos, po besedah kardinala Ravasija lahko ponovno odkrijemo univerzalnost sporočila, ki še danes nagovarja svet kulture. Na vprašanje, kaj ima ta italijanski pesnik še povedati človeku našega časa, je predsednik Papeškega sveta za kulturo odgovoril, da je Dantejev lik »univerzalen in predstavlja najvišji simbol prepletanja vere in umetnosti, teologije, poezije in zgodovine, v duhu via pulchritudinis (pot lepote). Lepota je namreč poleg resničnega in dobrega tretja temeljna kulturna kategorija. V diskasterju je Dantejev odbor, ki je organiziral vrsto dogodkov, povezanih s sedmo stoletnico pesnikove smrti in z apostolskim pismom Candor lucis aeternae. Poleg sodelovanja na uradnih Dantejevih praznovanjih je potekal mednarodni kongres o eshatologiji Božanske komedije, v katakombah sv. Kalista pa so znani igralci večkrat brali Dantejeva dela.«
Ženski svet in svet mladih
S Papeškim svetom za kulturo sodelujeta tudi ženski svet in svet mladih. Kardinal Ravasi je poudaril, da v primeru ženskega sveta ne gre za strukturo, »ki bi se posvečala ženskim vprašanjem, ampak za prizadevanje, da bi iskali ženski pogled na celotno delovanje dikasterija. Podobno tudi svet mladih, ki je nastal kasneje, ni odbor strokovnjakov, ki bi sestavil določen priročnik ali analiziral generacijo mladih; gre za povabilo, namenjeno skupini mladih iz različnih okolij, vernih in nevernih, da bi podali svoje stališče – čeprav je še nepopolno ali v nastajanju, vendar ustvarjalno in izvirno – glede velikih vprašanj obstoja, ki so najgloblje jedro vsake človeške izkušnje: skrivnost življenja in smrti, smisel življenja, lepota, delo, ljubezen, prijateljstvo itd. To je tudi način za živo razumevanje kultur mladih z njihovimi občutljivostmi (na primer na področju glasbe). Upravljanje teh skupin ni vedno lahko, vendar pa gre za pozitivno tveganje, če želimo imeti zunanje in svobodno mnenje in preverjanje naših dejavnosti.«
Vatikanska športna zveza
Del kulture predstavlja tudi šport, zato je v okviru Papeškega sveta za kulturo pred kratkim nastala tudi Vatikanska športna zveza, namen katere je spodbujati pristno športno kulturo kot »most« miru in sodelovanja med ljudmi.
Kot je dejal kardinal Ravasi, so večji športni dogodki »veliki rituali, skoraj bogoslužja, pri katerih se zbirajo množice in lahko doživijo kolektivnost in zastonjsko praznovanje. Šport je tudi vir epike in navdihujočih modelov za družbo. V tem smislu ni bil potreben le pastoralni, ampak tudi kulturni in etični pristop k pojavu športa.« Posledično organizirajo številne pobude, prav tako pa so navezali stike z mednarodnimi športnimi ustanovami. Vatikanska športna zveza je nastala v okviru Papeškega sveta za kulturo, danes pa je samostojna stvarnost: je prvo vatikansko športno društvo, seveda ni bilo ustanovljeno zato, da bi osvojilo medalje in športne pokale, ampak, da bi konkretno in na preprost način predstavljalo določene vrednote in življenjski slog te zelo majhne stvarnosti, ki je Vatikan, vendar pa ima – preko papeževega glasu – univerzalni pomen. Izjemna naklonjenost, s katero je bila sprejeta ta pobuda, kaže na potrebo po novih oblikah športa, kjer bo več pozornosti na vrednote ter vzgojno, kulturno in duhovno razsežnost, v nasprotju z ekonomskimi in dobičkonosnimi razsežnostmi, ki se pojavljajo tudi v svetu športa.
