Video sporočilo kardinala Grecha katoliškim škofom ZDA

Kardinal Mario Grech

Video sporočilo

Dragi bratje.
Res sem vesel, da morem danes z vami deliti nekatera razmišljanja, predem boste začeli vašo razpravo o sinodalnem procesu kot konferenca katoliških škofov v Združenih državah. »Božja Cerkev je poklicana v sinodo« (PD, št. 1). Ta sinoda je duhovna pot, dogodek, ki ga navdihuje in vodi Duh. Različna pričevanja, ki smo jih prejeli, ustvarjalnost, s katero škofovske konference, škofije, župnije ali združenja organizirajo posvetovanje Božjega ljudstva, so znamenja, ki potrjujejo, da je na delu Duh.

Možnost, da vas nagovorim, čeprav na kratko, je zame dar in priložnost. Dar, ker lahko s tolikimi brati v škofovstvu delim skupno zavezanost in skrb za Cerkev. Papež Frančišek nas vabi, naj ponovno odkrijemo, da hoditi skupaj »najučinkoviteje uresničuje in kaže naravo Cerkve kot Božjega romarskega in misijonarskega ljudstva« (PD, št. 1). Sinodalnost je način, kako biti Cerkev: je kultura ali forma mentis, primerna za življenje v Cerkvi, ki napravi vidne središčne vrednote občestva, sodelovanja in poslanstva. Kot primer lahko izpostavimo naslednje vidike sinodalnosti:

(a) Razkriva otipljiv občutek, da smo vsi na skupni poti proti našemu Bogu tam, kjer naša skupna človeškost in skupno dostojanstvo krsta tvorita osrednje temelje te skupne poti. Na podlagi te resnice smo povabljeni, da ocenimo način tega »biti skupaj«, da razmislimo o naravi naših odnosov kot krščenih, da ponovno premislimo odnose med laiki, posvečenimi osebami in posvečenimi službami.

(b) Sinodalnost nam pomaga pridobiti globoko zavedanje, da skušamo v vsakem trenutku dialoga, sprejemanja odločitev in v razločevanju prepoznati in odkriti Božjo voljo, ne pa svoje volje ali volje naše skupine. Poslušamo drugi druge, da bi bolje slišali glas Svetega Duha, ki danes govori v našem svetu. Ne poslušati drug drugega pomeni okrniti Cerkev v njeni notranjosti in potemtakem tudi navzven. To medsebojno poslušanje pa nikakor ne spodkopava posebne odgovornosti škofov, da vodijo in potrjujejo to razločevanje; prej je to nepogrešljiv pogoj za njeno rodovitno izvajanje.

(c) Sinodalnost nas spodbuja k stalnemu in močnemu prizadevanju, da bi vse povabili v globlji odnos s Cerkvijo v vseh razsežnostih njenega življenja. Gre za prizadevanje, ki sogovornike vabi k odkrivanju lastne vrednosti in lastne pomembnosti. Vsi so dragoceni: zlasti posamezniki in skupnosti na obrobju, kot so begunci, migranti, ostareli, ljudje, ki živijo v revščini, katoličani, ki svojo vero živijo samo redko ali nikoli, in tako naprej.

(d) Sinodalnost ustvarja pristno etiko poslušanja, ki se skuša učiti od vseh članov skupnosti in jih s poštenjem in ljubeznijo vključuje.

(e) Zahteva tudi pripravljenost vseh, da se odpovedo stališčem in ciljem, ki jih trdno zagovarjajo, in sprejmejo kulturo dialoga in skupnega sprejemanja odločitev, ob zavedanju da lahko na ta način prejmejo pristne darove in se obogatijo.

(f) Sinodalnost zahteva sprejemanje odgovornosti in pripravljenost, da z vso ponižnostjo priznamo načine, na katere Cerkev zadaja rane moškim, ženskam, otrokom in družinam.

(g) Je povabilo k misijonarskemu pristopu k prizadevnosti v svetu, v katerem živimo. Sinodalna pot je velika pot evangelizacije. Aktualni kulturni, socialni in antropološki pluralizem bi nas mogel voditi k vprašanju, kakšno Cerkev želimo predstaviti sedanjemu svetu. Kakšen prispevek lahko ponudimo našim družbam? Kako lahko to storimo?

Kot sem dejal prej, je srečanje z vami v tem posebnem trenutku milosti priložnost, ker je to še en majhen korak v smeri vzajemnosti odnosov, ki jih generalno tajništvo sinode namerava spodbujati.

Sinodalni proces, ki se je 10. oktobra začel pri Svetem Petru, vi vsi pa ste ga v naslednjih nedeljah začeli v vaši Cerkvi, je dejansko zgrajen na »mutua interiorita« delnih Cerkva in vesoljne Cerkve. Posvetovanje Božjega ljudstva in razločevanje pastirjev poteka v Cerkvah, ob poslušanju Cerkva pa bo napisan Instrumentum laboris in izročen članom sinodalne skupščine oktobra 2023.

Kako odločilna je ta vzajemnost odnosov za Cerkev lahko razumemo, če upoštevamo teološki pomen Božjega ljudstva. Če je res, da v vsaki »delni Cerkvi […] resnično živi in deluje ena, sveta, katoliška in apostolska Kristusova Cerkev« (Š, št. 11), je prav tako res, da Božjega ljudstva ne moremo nikoli razumeti kot množico ljudi, ki dobi možnost, da se izrazi, v okviru predstavniške dinamike, ki je značilna za demokratične sisteme.

Božje ljudstvo je celota krščenih, ki je razčlenjena in izražena v portiones Populi Dei, od katerih je vsak zaupan škofu, ki mu pomaga njegov prezbiterij. Na ta način je Cerkev, ki je »konstitutivno sinodalna«, tudi in vedno »konstitutivno hierarhična«. Tako se ponovno pojavi ideja cerkvenih očetov, po kateri – v besedah Ciprijana iz Kartagine – »je Cerkev v škofu in škof v Cerkvi«. Tako je celoten sinodalni proces odvisen od škofa: on ga začne, ga spremlja in zbere končni prispevek na temo sinode.

Dovolite mi, da vam nekaj povem: mislim, da so prispevki Cerkva in povzetki škofovskih konferenc darovi, ki jih vsaka Cerkev ponuja drugim Cerkvam vesoljne Cerkve v logiki načela katoliškosti, ki ga je formuliral 2. vatikanski koncil, ki pravi, da so »vsi po svetu razkropljeni verniki v Svetem Duhu z drugimi povezani v občestvo, in tako tisti, ki 'prestoluje v Rimu ve, da so Indijci njegovi udje'.« Cerkev »se namreč zaveda, da mora zbirati s tistim Kraljem, kateremu so vsi narodi dani v dediščino […] in v čigar mesto prinašajo darove in darila« (C, št. 13). Ta velika izmenjava darov bo prinesla s seboj intenzivno delo za tajništvo sinode. Z veseljem ga bomo opravili, tako da bo to občestvo med Cerkvami lahko raslo in bo mogla rasti tudi Cerkev kot občestvo.

V tej logiki izmenjave darov med Cerkvami, je pomemben vsak prispevek k razumevanju sinodalnega procesa Cerkve. V nasprotju s tem, kar mislijo mnogi, ni pisnih zaključkov: nobene želje ni, da bi naložili linijo razmišljanja. Obstaja pripravljenost poslušanja Duha, ko poslušamo drug drugega. Prav tako ne mislimo, da so stališča, ki veljajo več od drugih. Želja tajništva je spodbujati poslušanje na vseh ravneh življenja Cerkve in se vključiti v ta proces poslušanja, da bi odkrili glas živega Boga.

Zato ponavljam vabilo Pripravljalnega dokumenta: »Pastirji […] naj se zato ne bojijo prisluhniti čredi, ki jim je zaupana« (PD, št. 14) in vam ne bo težko začeti s posvetovanjem, saj so vaši laiki podkovani in pripravljeni za sodelovanje. Dejansko je vaša Cerkev že vključila sinodalne strukture v skladu z ekleziološkimi načeli 2. vatikanskega cerkvenega zbora (Župnijski pastoralni in gospodarski sveti, duhovniški svet, škofijski pastoralni svet), in kot mi je nedavno rekel nadškof José Gomez, vaš dragi predsednik, med bratskim srečanjem v Rimu, je Cerkev v Ameriki imela izjemne koristi iz petih doživetij Encuentra po vsej državi. Ključni sad procesa Encuentra je razločevanje pastoralnih praks in prvenstvenih nalog, da bi izboljšali kakovost služenja med latinsko/hispanskimi katoličani, ki so pod vodstvom ameriških škofov. Poleg tega je 5. Encuentro številnim škofijam zagotovil sinodalne strukture, ki lahko prispevajo k trenutnemu sinodalnemu procesu.

Ne bojte se odkrito povedati, kaj ste razumeli, ko ste poslušali svoje ljudstvo glede tega, kaj Duh govori Cerkvi; vaši Cerkvi, celotni Cerkvi. S svoje strani bomo kot Tajništvo sinode veseli, če vam bomo lahko pomagali in vas podprli v različnih fazah sinodalnega procesa.