Pater Guerrero: zmanjšali smo stroške, naše račune bomo pokazali episkopatom

ANDREA TORNIELLI

»Pomagati ekonomiji Svetega sedeža pri zadovoljevanju svojih potreb, obenem pa biti pozorni na to, da ekonomska dejavnost ne odvrača ali jemlje verodostojnosti poslanstvu pri pomoči edinosti v ljubezni in evangelizacijskemu poslanstvu Cerkve.« Tako prefekt Tajništva za ekonomijo p. Juan Antonio Guerrero Alves opisuje nalogo dikasterija, ki ga vodi že dve leti. V tem pogovoru z vatikanskimi mediji Guerrero poda nekatera dejstva novega proračuna Svetega sedeža, ki se je v tem letu zaradi vključevanja novih ustanov znatno povečal. Nadaljuje se z omejevanjem stroškov (dodatno so bili znižani za 4 milijone evrov). Predvideni primanjkljaj je manjši od primanjkljaja predvidenega za lansko leto in prefekt upa, da bo v kratkem lahko posredoval podatke o prihodkih in odhodkih Petrovega novčiča, pri čemer predvideva, da so se tudi letos darovi vernikov zmanjšali.

Proračun Svetega sedeža se je letos s 300 milijonov povečal na 800 milijonov. Ali lahko podrobno razložite razlog tega povečanja?
Letošnja novost je, da se je število ustanov, ki so vključene v proračun Svetega sedeža, povečalo. Julija je Tajništvo za ekonomijo (TE) potrdilo nov obseg proračuna Svetega sedeža. Lani je bilo 60 ustanov, letos pa jih je 90. Razlog, zaradi katerega je TE sprejelo to odločitev je, da novi obseg omogoča celovitejši pogled na ekonomsko stanje Svetega sedeža. Boljša vidnost, več preglednosti in več nadzora. Tajništvo za ekonomijo si je prizadevalo, da bi to omogočilo, ker nas skrbi, da nimamo pogleda na tveganja zunaj proračuna, ki padejo na Kurijo, kadar nastanejo problemi.

Ali lahko bolj natančno določite nov obseg proračuna? In kaj lahko rečete o vključitvi vanjo tudi glede Casa Sollievo della Sofferenza, velike bolnišnice v San Giovanni Rotondo, ki jo je zgradil sv. Pij iz Pietrelcine?
Vključene so bile ustanove, ki so, čeprav niso v pravem smislu dikasteriji ali rimska kurija, last Svetega sedeža ali so odvisne in so pod finančno odgovornostjo Svetega sedeža. Na primer pediatrična bolnica Bambino Gesù ali bolnica Casa Sollievo della Sofferenza, nekatere fundacije, ki so pomembne za dikasterij ali za pokojninski sklad, Sklad za zdravstveno varstvo, štiri velike rimske bazilike in svetišča v Loretu, Pompejih in v Padovi. To pomeni, da smo od razmišljanja o proračunu v višini 300 milijonov evrov prešli na proračun, ki presega milijardo evrov. Bolnica, o kateri govorite v svojem vprašanju, in nekatere druge ustanove še niso vključene v ta proračun, ki ga predstavljamo; vključene bodo v proračun v prihodnjem letu. Potrditev vključitve novih ustanov je iz julija 2021, nove ustanove so se potrudile, da so se v tako kratkem času prilagodile koledarju, ki ga predlaga TE. To povezovanje je proces, ki je skoraj zaključen: manjkajo samo tri ustanove. Zaradi tega letošnji proračun ostaja okoli 800 milijonov evrov. Če se spomnite, je bil lanski proračun potrjen februarja, letos pa ga je TE potrdilo decembra. Napredujemo tudi v teh majhnih stvareh.

Ali lahko na kratko opišete, kakšne so glavne številke ob zaključku računov decembra lani?
Bolj govorimo o proračunu kot o bilanci ob koncu leta, ki jo bomo predstavili sredi leta 2022. V novem obsegu so prihodki 770 milijonov evrov, stroški pa 803 milijone evrov, se pravi skupni primanjkljaj 33 milijonov evrov v primerjavi z lani predvidenimi 42 milijoni evrov. Če upoštevamo proračun 60 ustanov, kot je bilo lani, bi bil primanjkljaj 45,8 milijonov evrov. Lani smo predvidevali primanjkljaj v višini 49,7 milijonov evrov za leto 2021. Razumljivo je, da je TE imelo težavo pri odobritvi proračuna s takšnim primanjkljajem še za eno leto, zato je bilo od nas zahtevano, da naredimo nadaljnje načrte zmanjšanja stroškov in povišanje prihodkov. Po naših predvidevanjih pričakujemo nekoliko nižji primanjkljaj, kot je bil predviden za leto 2021. Ne upam si še dati številk za konec leta 2021, kot me vprašujete, ker še nismo zaključili leta, in napovedi se lahko še izboljšajo, ker smo letos uvedli četrtletno zapiranje računov. Nimamo še podatkov zadnjega četrtletja: preverjamo nov sistem ocenjevanja in ne vemo, kako zanesljiv je, dokler ga ne bomo preverjali dlje kot eno leto.

Kateri so najpomembnejši rezultati, ki so bili doseženi v zadnjih dvanajstih mesecih?
Isti kot v novem proračunu. Omejevanje stroškov, ne da bi zmanjšali papeževo dobrodelnost, ampak smo jo celo povečali: s cepljenjem za brezdomce; zvišanje pomoči za Cerkve v stiski; itd. Istočasno pa se nadaljuje znižanje prihodkov. Mislim, da se dikasteriji zavedajo ekonomskega stanja in čim bolj zmanjšujejo svoje stroške, včasih od njih zahtevamo, naj jih še bolj zmanjšajo. Jasno je, da obstaja meja zniževanja, poslanstvo je treba izvršiti. Na splošno se to počne z velikimi osebnimi žrtvami mnogih ljudi.

Kot prevladujoče pozitivno dejstvo poudarjate temeljni vidik nadzora: kako je to mogoče združiti s potrebo po poenostavljenju birokratskih procedur za večjo učinkovitost sistema?
Ne smemo zamenjevati birokracije s postopki in disciplino. V procese so bili uvedeni novi postopki in večja disciplina, to pa zahteva čas za prilagajanje, potrebovali bomo čas, da se navadimo, ker gre za kulturno spremembo. Že samo dejstvo, da bo ekonomska dejanja videl in pregledal še nek drug organ, ali da bodo v samem dikasteriju ločene funkcije, uvaja nadaljnji korak. Kar zadeva birokratizacijo, mora vsak izmed nas prepoznati del naloge, ki ga mora opraviti. Za primer vzemimo javna naročila, kjer imamo nov zakon več kot eno leto. Ponižno moramo priznati, da je v tem nekaj resnice in da smo ustvarili nepotreben presežek birokracije. Kot nadzorni organ smo se znašli pred novim zakonom, ki ga moramo uveljaviti; razen naše neizkušenosti v uveljavljanju hočemo dobro opraviti delo in ga dobro uveljaviti. Verjetno nas preveč bremeni nekaj napak iz preteklosti, ki so nam kot Cerkvi vzele veliko verodostojnosti in smo lahko preveč tankovestni iz strahu, da bi zapadli v samovoljnost, ki je povzročila te napake. Skušamo poenostaviti procese in jih standardizirati, da bi olajšali uveljavljanje zakona. Po drugi strani morajo tudi ustanove in dikasteriji, ki se dogovarjajo sami, spoznati, da morajo sprejeti ukrepe in spremeniti številne že dolgo uveljavljene prakse. Težave in zapletenost novega procesa, ki se ga še nismo navadili, so pogosto pretirano poudarjene, morda zaradi tega, da bi še naprej delali kot vedno in se izogibali novim postopkom.

Ali lahko navedete primer tega, kar ste pravkar povedali?
Recimo, da se mora neka ustanova ali neki dikasterij soočiti z velikim stroškom – za velike vsote poteka zapleten postopek – za nek nakup ali za neko pogodbo. Najprej je treba prositi za dovoljenje. Ko je pridobljeno, ne moremo iti – recimo tako – k nekemu prijatelju in mu naročiti ali kupiti pri njem. Seveda bi bila to najbolj neposredna in najmanj birokratska metoda. Toda to lahko počnem doma in s svojim denarjem, ne pa v Vatikanu in z denarjem, ki ni v moji lasti, ampak sem njegov varuh.  V procesu, ki ga določa novi zakon, je treba opredeliti, kakšna je potreba, začeti javni razpis za različne ponudnike, pri katerem lahko sodeluje tudi prijatelj s svojo ponudbo, vendar skupaj z drugimi distributerji in blagovnimi znamkami. Ko so bile pridobljene vse ponudbe, jih tehnično in ekonomsko oceni neodvisna komisija in izbere najboljšo ponudbo. Vse to mora biti zabeleženo v pisni ali elektronski obliki. Uvedenih je bilo več formalnosti, ki so potrebne, da se izognemo klientelizmu, dodatnim provizijam, itd. To je privedlo do več birokracije ali bolje rečeno postopkov in discipline, pa tudi do večje preglednosti in prihranka. Čas za individualno opravljanje ekonomskih dejanj in to brez odgovornosti, je minil. Danes je za določen znesek treba dati podrobno pojasnilo dejanja, da bi dobili dovoljenje, poleg tega pa je treba slediti postopkom, ki so predvideni za pogodbe, ki jih morajo vsebovati opravljena dejanja in njihove utemeljitve.

Koliko je pandemija vplivala in koliko še vpliva na hiše Svetega sedeža?
Letos predstavljamo bilanco tretjega leta pandemije, ki še naprej ostaja omejitvena. Glede na to, da so prejemki še vedno nižji od obdobja pred pandemijo, je najpomembnejša značilnost omejevanje stroškov. Glede na lanskoletno bilanco istih 60 ustanov – za katere lahko rečemo, da sestavljajo kurijo – letos stroški dosegajo nov zgodovinski minimum, saj je v bilanci 289 milijonov evrov proti 293 milijonom lani: zmanjšanje z 4 milijone evrov. V proračunu novega obsega se stroški povečajo za 10 milijonov evrov, od katerih je 9,5 milijonov evrov zvišanje stroškov za osebje zaradi izrednega usklajevanja v neki bolnišnici. Letos smo, če skušamo biti optimisti, predvideli 13 milijonov evrov več rednih prihodkov glede na lansko leto. Bomo videli, kako se bo obnašala pandemija.

Koliko so verniki po vsem svetu v pravkar končanem letu pomagali Svetemu sedežu?
Močno smo odvisni od negotovih prihodkov, ki se v tem času pandemije vsako leto zmanjšujejo. To mora biti tako, glede na to, da večji del donacij dobimo od vernikov in preko nabirke Petrovega novčiča v cerkvah, udeležba pa se je v času covid zmanjšala. To bi nas moralo spodbuditi k razmišljanju o drugih metodah za spodbujanje pomoči vernikov in prejemanja donacij. Toda za natančnejši odgovor na vaše vprašanje moramo počakati, da predstavim račune Petrovega novčiča, ki še niso zaključeni: zaključili jih bomo konec februarja. Darovi iz nabirke leta 2021 še vedno prihajajo iz nekaterih držav preko nunciatur. Približno lahko rečem, da je bil v letu 2021 ponovno znižanje v primerjavi s prejšnjim letom, ki bi se ga upal oceniti na ne manj kot 15%. Če je bil leta 2020 celoten prejemek iz Petrovega novčiča 44 milijonov evrov, v letu 2021 ne verjamem, da bo več kot 37 milijonov evrov. Zmanjšanje leta 2021 se pridružuje 23% zmanjšanju med 2015 in 2019 in 18% zmanjšanju leta 2020, v prvem letu pandemije.

Kako se mislite kratkoročno in srednjeročno soočiti s pomanjkanjem sredstev?
Vsekakor potrebujemo načrt za zvišanje prihodkov. Pri krčenju stroškov obstaja meja. Kratkoročno zmanjšujemo dejavnosti. Srednjeročno najprej načrtujemo izboljšanje notranje učinkovitosti z optimizacijo donosnosti premoženja. Na nepremičninski strani – vedno govorimo o velikem premoženju Svetega sedeža – je veliko stavb namenjenih poslanstvu Cerkve, približno 60 svetišč v Rimu, ne malo stavb, ki so namenjene univerzitetnim ustanovam, bolnišnicam in drugim ustanovam v službi poslanstva Cerkve. Ta večji del nepremičninskega premoženja nima ekonomske rente, ampak samo socialno rento in včasih ima stroške. Drugi del tega premoženja je za institucionalno rabo: vatikanski uradi, strukture dikasterijev, ki imajo samo stroške. Samo 20% nepremičninskega premoženja ostane za ekonomsko rento. Načrt, ki je na mizi APSA je povečati te površine z zmanjšanjem institucionalne uporabe. Drugi vidik je centralizacija finančnih investicij, za katero upamo, da bo letos končana.

Kakšne so vaše napovedi?
Glede na naša predvidevanja, ne bomo vzdrži samo z večjo notranjo učinkovitostjo. Iskati moramo tudi načine, kako pritegniti več donacij. Prva zahteva je preglednost in čisto računovodstvo, in verjamem, da smo v tej smeri naredili veliko korakov. Poleg letnega poročila o proračunu in bilanci, upamo, da bomo letos ponudili tudi obračun prihodkov in izdatkov Petrovega novčiča, in da bomo račune Svetega sedeža poslali v vednost škofovskim konferencam. Krajevne Cerkve moramo bolj seznaniti s potrebami Svetega sedeža, kurija je v njihovi službi in jo morajo v večjem delu vzdrževati. Velika razlika je v prizadevanju različnih Cerkva za podporo rimske kurije. Pa tudi da bi privabili pomoč vernikov, ki želijo podpirati papeža v njegovem poslanstvu edinosti v ljubezni, ki je v bistvu tisto, kar počne rimska kurija.

Ali lahko poveste, kako je delovala delovna skupina o ekonomskih virih, ki vključuje TE, APSA in Državno tajništvo?
Delovna skupina je delovala zelo dobro vse do maja-junija 2021, ko je končala svojo vlogo. Dobrine so bile nemudoma predane APSA, bilo je še nekaj podrobnosti, treba je bilo podpisati nekaj pooblastil, opredeliti nekaj odnosov in vlog, podeliti nekaj informacij in zakonskih korakov, da bi vse postalo učinkovito: to je bilo delo te skupine. Potem smo nadaljevali s posodabljanjem in poenotenjem računovodskih in administrativnih postopkov v oddelkih Državnega tajništva, vključno z nunciaturami, vendar je to že spada v običajno komunikacijo in sodelovanje med tremi dikasteriji. Upravljanje premoženja je bilo preneseno na APSA, pod nadzorom TE, in še naprej smo delovali v tesnem stiku obeh dikasterijev.

Kako se je zaključilo vprašanje stavbe na Sloane Avenue v Londonu?
To je bila operacija, ki je bila vodena popolnoma pregledno in po novih pravilih vatikanskih pogodb. Najeli smo posrednika iz Londona in odvetniško pisarno, obe z zaprtim razpisom, pa tudi zaupanja vrednega človeka v Londonu, da je spremljal proces in predstavljal naše interese. Proces je spremljala ekipa Svetega sedeža z zunanjo strokovno pomočjo iz Rima. Prejetih je bilo šestnajst ponudb, štiri so bile izbrane, po drugem krogu ponudb je bila izbrana najboljša. Prodajna pogodba je bila podpisana, prejeli smo 10% varščine, vse pa bo končano junija 2022. Izguba zaradi domnevne prevare, o kateri se je veliko govorilo in je sedaj podvržena sodbi vatikanskih sodišč, je bila že upoštevana v proračunu. Stavba je bila prodana nad ocenitvijo, ki jo imamo v bilanci in nad ocenitvijo, ki so jo naredili specializirani inštituti. Tako prenos dobrin TE na APSA kakor tudi prodaja Sloane 60, kot tudi druge posebne ekonomske operacije Svetega sedeža so predstavljale in predstavljajo notranje ekipno delo s pomočjo zunanjih strokovnjakov, ki smo jo potrebovali. Eni od drugih smo se veliko naučili in našli način ekipnega dela, ki v Svetem sedežu ni bil posebej uporabljan. In to pomaga.

Kako danes, po dveh letih službe prefekta TE, vidite gospodarstvo Svetega sedeža?
Rimsko kurijo sestavljajo stroškovnih centrov, ki imajo malo prihodkov v zameno za storitve, ki jih nudijo. Dohodki iz premoženja so v pomoč, a kot smo rekli, ne zadoščajo za vzdržnost kurije. Če živimo od darov, ne gre za presežek, ampak jih uporabljamo za namen, za katerega so bili dani. Naš cilj je, da bi bili vzdržni, ne da bi imeli presežek. Dobro se zavedamo, da smo pri finančnem upravljanju naredili napake, ki so spodkopale verodostojnost Svetega sedeža. Skušamo se učiti iz njih in verjamemo, da smo pripomogli, da se ne bodo ponavljale. V zadnjih letih smo po spodbudi svetega očeta glede ekonomskega upravljanja naredili pomembne korake v pravo smer: več profesionalizacije, več ekipnega dela, več preglednosti in manj tajnosti, vzpostavitev nadzornih postopkov, več priznavanja naših slabosti in skušanje njihovega odpravljanja … Z objavo nekaterih zakonov so bile narejene pomembne spremembe in kultura se počasi spreminja. Delamo v pravi smeri. Ekonomiji Svetega sedeža je bil dan prevelik pomen: ne gre za velike zadeve niti ni pomembna med dejavnostmi, ki se tukaj izvajajo. Ne zdi se mi, da bi to, če delamo prav, imelo objektiven interes za javnost. Kot mi je dejal neki časnikar, potem ko sem mu predstavil zadnjo bilanco: »Tukaj ni nobene novice.« Res je, kajti novice so samo takrat, kadar se pojavijo napake, utaje ali korupcija. Naša dolžnost je, da pregledno poročamo, morda so računi Svetega sedeža zanimive za tiste, ki prispevajo, ki tako lahko vidijo, kako je porabljen denar, s katerim nam pomagajo.

Za konec, kako vidite svoj dikasterij?
Če bi moral povzeti, kaj je zame najpomembnejši namen dikasterija, ki je posvečen ekonomiji, kot je TE, bi dejal: pomagati gospodarstvu Svetega sedeža, da zadosti svojim potrebam in je pozoren, da gospodarska dejavnost ne odvrača ali jemlje verodostojnosti poslanstvu Svetega sedeža, da pomaga edinosti v ljubezni in evangelizacijskemu poslanstvu Cerkve, kar je tisto, kar je pomembno.