Kardinal Parolin: Dovolj je pustošenja vojne. Nikoli ni prepozno za sporazum

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Stališče Svetega sedeža: odločen "ne" vojni

Kardinal je najprej povzel stališče Svetega sedeža glede spopadov, ki potekajo v Ukrajini. Dejal je, da je le-to isto, »kot tisto, ki ga je večkrat poudaril papež: odločen "ne" vojni; vojna je norost, potrebno jo je ustaviti. Apeliramo na vest vseh in pozivamo, naj se spopadi nemudoma ustavijo. Pred očmi imamo grozljive podobe, ki prihajajo iz Ukrajine. Žrtve so civilisti: ženske, ostareli in nemočni otroci, ki so s svojim življenjem plačali norost vojne. Tesnoba je še večja ob pogledu na mesta s porušenimi hišami, brez elektrike ob temperaturah pod ničlo, kjer trpijo pomanjkanje hrane in zdravil. Prav tako vidimo milijone beguncev, večinoma žensk in otrok, ki bežijo pred bombami. V teh dneh sem srečal skupino, ki je prišla v Italijo iz različnih delov Ukrajine: odsotni pogledi, obrazi brez nasmeha, neskončna žalost ... Kaj so krive te mlade matere, kaj so krivi njihovi otroci! Človek mora imeti kamnito srce, da ostane ravnodušen in dopusti, da se to pustošenje nadaljuje, da še naprej tečejo reke krvi in solza. Vojna je barbarstvo! Pomenljivo je, da je sveti oče pri molitvi angelovega češčenja v nedeljo, 27. februarja, omenil 11. člen italijanske ustave, ki pravi: "Italija zavrača vojno kot sredstvo za napad na svobodo drugih narodov in kot sredstvo za reševanje mednarodnih sporov." Tisti, ki ustvarjajo vojno, se zanašajo na diabolično logiko orožja in pozabljajo na človečnost: koliko primerov potrjuje resnico teh besed! Pogosto nanje pozabimo, včasih zato, ker se nanašajo na vojne, za katere menimo, da so "daleč stran", a v resnici v našem medsebojno povezanem svetu nikoli niso zares daleč.«

Zakaj je papež obiskal rusko veleposlaništvo

Na vprašanje, zakaj je papež dan po napadu na Ukrajino obiskal rusko veleposlaništvo pri Svetem sedežu, s čimer je storil dejanje brez primere, je kardinal Parolin dejal, da je sveti oče želel oblastem v Moskvi izraziti svojo zaskrbljenost zaradi stopnjevanja začete vojne.

Pogovor z ministrom Lavrovom

V nadaljevanju intervjuja je beseda tekla o telefonskem pogovoru med vatikanskim državnim tajnikom in ruskim zunanjim ministrom Lavrovom. Kardinal Parolin je dejal, da je sam ponovil papežev poziv k takojšnji ustavitvi ognja. Pozval je k prenehanju spopadov in k rešitvi spora s pogajanji ter k spoštovanju civilnega prebivalstva in zagotovitvi humanitarnih koridorjev. Prav tako je ponovil to, kar je papež Frančišek dejal po molitvi angelovega češčenja: da je Sveti sedež popolnoma pripravljen za kakršno koli posredovanje, ki bi lahko pripomoglo k miru v Ukrajini.

Vojna je kakor rak, ki raste in se širi

Kljub pozivom k prenehanju uporabe orožja smo priče stopnjevanju konflikta. O razlogih za to dejstvo je kardinal Parolin dejal: »Vojna je kakor rak, ki raste in se širi. Gre za nevaren poizkus brez povratka, če uporabimo preroške besede svetega Janeza Pavla II.. Žal moramo priznati, da smo padli v vrtinec, ki ima lahko neizmerne in zelo hude posledice za vse. Ko je konflikt v teku, ko narašča število nezaščitenih žrtev, se je vedno težko obrniti nazaj, čeprav ni nemogoče, kadar obstaja resnična volja za to; težko je z vsemi močmi nadaljevati pogajanja, iskati vse možne poti za rešitev, vztrajati pri pobudah za mir. Ne smemo popustiti logiki nasilja in sovraštva. Prav tako se ne smemo prepustiti logiki vojne in se z njo sprijazniti ter s tem ugasniti vsakršen kanček upanja. Vsi skupaj moramo vpiti k Bogu in ljudem, naj utihne orožje in se ponovno vzpostavi mir, kot to počne papež.«

Papeževe besede v Hirošimi

Vatikanski državni tajnik je zatem poudaril, da zdi, da se je v nekaj dneh svet, ki ga je že močno prizadela pandemija, popolnoma spremenil. Ob tem je spomnil na pogumne besede, ki jih je sveti oče izgovoril v Hirošimi novembra 2019: »"Ponižno bi želel biti glas tistih, katerih glasu se ne posluša ter ki z nemirom in strahom gledajo na naraščajoče napetosti, ki so prisotne v našem času; na nesprejemljive neenakosti in nepravičnosti, ki ogrožajo človeško sobivanje; na veliko nesposobnost, da bi skrbeli za naš skupni dom, neprestano in krčevito poseganje po orožju, kakor da bi to lahko zagotovilo prihodnost miru." Nato je dodal: "S prepričanjem želim poudariti, da je uporaba jedrske energije za vojne namene danes bolj kot kdajkoli zločin, ne samo proti človeku in njegovemu dostojanstvu, ampak proti vsaki možnosti za prihodnost našega skupnega doma. Uporaba jedrske energije za vojne namene je nemoralna, kakor je prav tako nemoralno posedovanje jedrskega orožja."«

Pozabili smo na lekcije nedavne zgodovine

Po besedah kardinala Parolina »danes vidimo, da zaradi dogajanja v Ukrajini mnogi govorijo o ponovnem oboroževanju: za oboroževanje se namenjajo nove in ogromne vsote denarja; zdi se, da prevladuje logika vojne, razdalja med narodi se povečuje.« Poudaril je, da se žal zdi, »da smo pozabili na lekcije naše nedavne zgodovine«, ter spomnil na glas svetega Janeza Pavla II., ko je rotil, naj se ne začne vojna z Irakom: »Vidimo, kakšne so razmere v tej državi še danes, skoraj dvajset let po tem spopadu. Pred lastnimi očmi imamo številne dokaze o opustošenju in nestabilnosti, ki ju povzroča vojna.«

Je oboroženi odpor resnično edina pot?

Vatikanski državni tajnik je spomnil, da je družbeni nauk Cerkve vedno priznaval legitimnost oboroženega odpora v primeru napada. Vendar pa se je po njegovem mnenju ob tem, kar se dogaja, potrebno vprašati, če resnično delamo vse, kar je mogoče, da bi dosegli premirje; če je oboroženi odpor resnično edina pot, ki je ostala? Ob tem je dejal, da se zaveda, da se spričo ubijanja žensk in otrok, milijonov razseljenih oseb, uničevanja države te besede morda zdijo utopične. »Vendar mir ni utopija, saj je v nevarnosti veliko človeških življenj, ki jih je treba takoj rešiti! Zato so potrebne obsežne politično-diplomatske pobude za prenehanje spopadov in začetek pogajanj, da bi našli nenasilno rešitev. Sveti sedež je glede tega pripravljen storiti vse, kar je v njegovi moči.«

Vojna, ne »vojaška operacija«

Papež Frančišek je izrecno dejal, da gre v Ukrajini za vojno in ne za »vojaško operacijo«. Kardinal Parolin je prepričan, da je uporaba besed pomembna, pri čemer je izpostavil, da če kdo dogajanje v Ukrajini opredeli kot vojaško operacijo, pomeni, da ne priznava stvarnosti dejstev. »Soočamo se z vojno, ki tako kot vse vojne žal terja številne civilne žrtve.«

Ali je zahod storil vse, da bi preprečil vojno?

Na vprašanje, če sta po njegovem mnenju Evropa oz. zahod storila vse potrebno, da bi preprečila stopnjevanje vojne, je vatikanski državni tajnik odgovoril: »Tovrstna špekuliranja mi niso všeč. Vsekakor vprašanje predstavlja zanimivo izhodišče za razmislek. Spomnimo na konfliktne razmere v Donbasu, na nezadostno izvajanje sporazuma iz Minska ter na to, kar se je zgodilo na Krimu. Vendar pa je po toči zvoniti prepozno! Namesto tega bi bila potrebna nova odločenost, da bi se te krize rešile s pomočjo vseh.«

Vračanje v preteklost, namesto korakov v mirno prihodnost

Kardinal Parolin je poudaril potrebo po politiki in diplomaciji. Spomnil je, da se »vračamo v preteklost, namesto da bi si upali narediti korake proti drugačni prihodnosti, prihodnosti mirnega sobivanja.« Po njegovih besedah je potrebno priznati, »da po padcu berlinskega zidu nismo uspeli vzpostaviti novega sistema sobivanja med narodi, ki bi presegal vojaška zavezništva ali ekonomske koristi. Trenutna vojna v Ukrajini je očiten dokaz za ta poraz.« Hkrati pa je vatikanski državni tajnik tudi poudaril, da »nikoli ni prepozno za premirje, nikoli ni prepozno, da bi našli sporazum.«

Vloga kristjanov: spreobrnjenje

Ob koncu intervjuja je kardinal Parolin odgovoril še na vprašanje, kakšna je v tem trenutku vloga Cerkva: »Ob bližnjih grožnjah je vloga kristjanov predvsem spreobrnjenje. Med ekumensko molitvijo, pri kateri je bil prisoten tudi kardinal Krajewski, posebni papežev odposlanec v Ukrajini, so najprej prosili Gospoda odpuščanja za naše trdote srca, za naše grehe, ki povečujejo zlo, ki je na svetu. Nato pa so molili, naj Bog podeli mir, razsvetli um tistih, ki se vojskujejo ter bi bilo nedolžnim prizaneseno s trpljenjem. Cerkve dajejo veliko pričevanje solidarnosti. Prav tako je zelo pomembno, da vztrajajo pri pozivu k prenehanju spopadov: vojne, sovraštva in nasilja ni mogoče opravičiti.«