Maša za mir v Ukrajini. Parolin: Molitev lahko spremeni srca in misli

Andreja Červek – Vatikan

Med homilijo so bile v ospredju Jezusove besede iz govora na gori: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci« (Mt 5,9). Mir je lastnost samega Boga, je dejal Parolin med mašo, ki so se je udeležili tudi nekateri veleposlaniki in člani diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu. Kot je zatrdil, so se zbrali, da bi Boga prosili za dar miru v Ukrajini in za pomoč, da bi vsak človek dobre volje postal delavec za mir. Spomnil je na besede papeža Frančiške, izrečene 6. marca, ko je v zvezi z dramo v Ukrajini poudaril, da »ne gre le za vojaško operacijo, ampak za vojno, ki seje mir, uničenje in nesrečo«. Gre za konflikt, ki ga lahko zares premagamo samo z molitvijo in mirom.

»Če smo tukaj, da bi molili za mir, je to zato, ker smo prepričani, da molitev ni nikoli nekoristna, da molitev lahko vpliva tudi na najbolj brezupne človeške situacije, da molitev lahko spremeni srce in misli,« je dejal in se pri tem skliceval na Gospodove besede v knjigi preroka Ezekiela: »Dam vam novo srce, novega duha vam vlijem v vašo notranjost; odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26).

Od križa k svetlobi

Parolin je v ospredje postavil dve vrsti logike, dve vrsti »slave«: Božja slava gre preko križa, slava ljudi pa išče posvetni uspeh in moč. Od tega dvojnega pojmovanja slave je po kardinalovih besedah odvisna zgodovina celotnega sveta: »Ena slava vodi v smrt, praznino in nič, čeprav se zdi nasprotno; druga pa je slava, za katero se zdi, da je poražena in premagana, ki pa vodi v vstajenje in življenje.« Preko križa se pride so svetlobe in slave.

Mir, ki nas ga uči Bog

Jezus nam pravi, da kdor hoče biti velik, mora postati majhen, in kdor hoče biti prvi, naj postane ponižen služabnik drugih, po zgledu njega, ki ni prišel, da bi se mu služilo, ampak da bi služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. V teh besedah vidimo »veličino Boga, kar je v bistvu služenje«. »Ali ne mislite, dragi bratje in sestre, da bi počasi izginili vsi konflikti na zemlji, če bi zares postavili v prakso Jezusove besede in njegov zgled? Ne mislite, da bi umolknilo orožje in da se ga ne bi smelo niti izdelovati, če bi vsaj malo poslušali povabilo našega Gospoda?« Mir, ki nas ga uči Bog, je namreč sestavljen iz odnosov, v katerih se ne zasužnjuje in ne bojuje, ampak se služi in si pomaga, se skupaj osvobaja in raste, in sicer na način, da obstajamo drug za drugega.

Pogoji za gradnjo miru

Vsaka vojna ima svoj izvor v »globokem neravnovesju, ki je ukoreninjeno v človekovem srcu«, kot o tem pravi drugi vatikanski koncil v pastoralni konstituciji Gaudium et Spes. Problem ni samo političnega ali ekonomskega značaja, ampak predvsem duhovnega. Pod površjem globalnih nemirov se nahajajo temeljna duhovna vprašanja, ki se jih lahko razume samo z vidika teološko celostnega pogleda na realnost in poglobljeno analizo človeškega srca. »Vernik s svojo besedo in s svojim življenjem pričuje, da Božja slava ne pomeni zatirati, ampak ravno nasprotno. Gre za slavo, ki svet napolni z lepoto, dobroto, ki daje življenje in gradi mir,« je izpostavil Parolin.

Spomnil je okrožnico papeža Janeza XXIII. Pacem in terris, v kateri so opredeljeni štirje temeljni pogoji za vzpostavitev miru v zgodovini: spoštovanje resnice, usmerjenost k pravičnosti, bratska ljubezen, ki se izogiba nasilju, in svoboda, ki izključuje vsak zadušljiv ukaz.

»Svoj mir vam dajem«

Mir je Gospodova zapuščina. Med zadnjo večerjo, preden je daroval svoje življenje na križu za spravo in odrešitev vsake osebe, je Jezus svojim apostolom in vsem nam rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27). »Mir je zatorej njegova zapuščina,« je dejal kardinal, »in zato Jezusov učenec nikoli ne izgubi upanja. Kdor zares ljubi Kristusov mir, kdor sredi tisočih ovir in nasprotovanj pričuje, kdor v molitvi vsak dan prosi Gospoda, naj kraljuje mir, ta dejansko prispeva, vsaj malo, da je zemlja bolj usmiljena in bolj človeška.«

Ob koncu homilije je Parolin povabil k molitvi »z žalostnim srcem zaradi tega, kar se dogaja v Ukrajini«, ter ponovil poziv papeža Frančiška: »Naj umolkne orožje! Bog je na strani delavcev za mir, ne s tistimi, ki posegajo po orožju.« Sklenil je s prošnjo k Jezusu, Knezu miru, naj se ozre na svoje otroke, ki vpijejo k njemu: »Pomagaj nam zgraditi mir, obvarovati naš jezik hudega in naše ustnice laži, odvrni od našega srca nemir in usmeri ga k dobremu. V človeku navdihni željo po miru in razsvetli misli, da bomo sledili potem sprave. Usmiljeni Bog, potolaži ranjena srca mnogih svojih otrok, osuši solze vseh, ki so v preizkušnji.«

Prošnje v ruščini in ukrajinščini

Prošnje vernikov po homiliji so odmevale v več jezikih. V ruščini se je prosilo za voditelje narodov, naj jih Gospod zgodovine podpira v prizadevanju za izgradnjo skupnega dobrega in jih opogumlja v iskanju sloge in miru«. V ukrajinskem jeziku pa se je molilo za vse, »ki so preizkušani v vojni, predvsem za žrtve in ranjene, za vse, ki so izgubili svoje domove, za razseljene, za otroke, ostarele in osamljene osebe; naj jim Gospod podari upanje in tolažbo«. V poljščini se je prosilo »za vse osebe dobre volje, ki si prizadevajo delati za mir in bratsko sobivanje, predvsem za tiste, ki pomagajo zagotoviti pomoč in tolažbo beguncem«.