Pogreb kardinala Tomka. Re: Bil je človek trdne vere in misijonarskega ognja

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Homilija

Zbrani smo ob Gospodovem oltarju, da bi molili in se bratsko poslovili od kardinala Jozefa Tomka, ki ga je Gospod poklical k sebi v starosti 98 let. Bil je najstarejši med kardinali.
Pri tem nas spodbuja in podpira vera, ki nam zagotavlja, kakor nam je rekel sveti Pavel v prvem berilu, da bomo, ko razpade ta zemeljska hiša, od Boga prejeli zgradbo, ki ni narejena z rokami, večno bivališče v nebesih (prim. 2 Kor 5,1), v skupnosti z Bogom in brezkončnosti Njegove ljubezni.

Vse dolgo in intenzivno življenje kardinala Tomka je bilo posvečeno služenju Bogu in bratom, skoraj v celoti tukaj v rimski kuriji. Z leti je prejel številne naloge, ki so bile zanj vedno »klic k služenju«.
Z njim odhaja osebnost, ki je bila v čast rimski kuriji zaradi trdne vere, ki je bila zanj značilna; zaradi pristne duhovnosti, živega »sensus Ecclesiae« (čuta Cerkve), velikega ravnotežja v sodbah, mirnosti, premišljenosti, prijaznosti in uglajenosti.

Zelo mlad je vstopil v semenišče škofije Košice. Takoj po koncu druge svetovne vojne leta 1945 je Jozefa Tomka njegov škof poslal v Rim, da bi dopolnil študij na Papeški lateranski univerzi in na Univerzi Gregoriana, kjer je končal doktorat iz kanonskega prava, teologije in družbenih ved.
Po končanem študiju so mu zgodovinski dogodki v njegovem narodu, zaradi ustanovitve Češkoslovaške socialistične republike in nasprotovanja komunistične vlade katoliški Cerkvi preprečili vrnitev v domovino. Tako je bil 12. marca 1949 posvečen v duhovnika tukaj v Rimu ter inkardiniran v rimsko škofijo. Na začetku mu je bila zaupana naloga prorektorja Papeškega kolegija sv. Janeza Nepomuka.

Leta 1962 se je zaposlil na tedanji Kongregaciji svetega uficija, kjer je zaradi svoje bogate teološke izobrazbe kmalu postal vodja doktrinalnega urada. V tistih letih je objavil vrsto člankov in besedil, ki so pritegnili pozornost zaradi doktrinalne kompetentnosti in jasnosti razlage.
Decembra leta 1974 ga je papež Pavel VI. imenoval za podtajnika Kongregacije za škofe.

12. julija 1979 mu je papež Janez Pavel II. zaupal nalogo generalnega tajnika škofovske sinode in mu želel osebno podeliti škofovsko posvečenje. Glede na to, da je zelo malo ljudem uspelo dobiti dovoljenje od češkoslovaške vlade, da so prišli iz Slovaške v Rim, škofovsko posvečenje ni potekalo v vatikanski baziliki, ampak v Sikstinski kapeli. Na papeževo željo je bilo posvečenje posebej slovesno, saj je sveti oče želel poudariti svojo bližino Slovaški in celotni »Cerkvi v tišini« v tistem zelo zahtevnem in težkem času za katoličane, ki so živeli onstran »železne zavese«, kot jo je imenoval Churchill.
Za škofovsko geslo si je izbral besede svetega Pavla: »Ut Ecclesia aedificetur«. In celotno življenje kardinala Tomka je bilo zavzetost, oziroma bolje rečeno gorečnost, da bi gradil Cerkev in ji služil.

Kot generalni tajnik si je nadškof Tomko prizadeval za razvoj dejavnosti škofovske sinode, ki jo je le nekaj let pred tem ustanovil Pavel VI. Želel ji je vtisniti močno dinamičnost, pri tem pa je tesno sodeloval s papežem Janezom Pavlom II., s katerim je čutil globoko skladnost in prijateljstvo. V tistih letih je izdal knjigo z naslovom »Škofovska sinoda, narava, metoda, perspektive«, ki je bila zelo cenjena.
V šestih letih, ko je bil tajnik sinode, je imel kardinal Tomko večkrat nalogo, da je predstavljal papeža in Sveti sedež na srečanjih škofov na različnih koncih sveta. Tako si je pridobil globoko poznavanje resničnosti številnih delnih Cerkva in imel izkušnjo efektivne in afektivne kolegialnosti.

Na ta način ga je Božja previdnost pripravila za to, da je razširil svoje srce za razsežnost vesoljne Cerkve. Tako je bil leta 1985 imenovan za prefekta Kongregacije za evangelizacijo narodov, takoj zatem pa za kardinala.
Prepričan, da »Bog odpira Cerkvi človeštvo, ki bo pripravljeno na evangeljsko setev« (Redemptoris missio, 3), je bil kardinal zgled velikega misijonarskega in apostolskega zagona.
Takoj je skrbel za neposredne stike s tistimi, ki so delovali na misijonskih področjih. V duhu odprtosti za ljudstva in čuta za vesoljnost je vse svoje moči posvetil približno stotim potovanjem na ozemlja, ki so bila zaupana njegovemu dikasteriju. V svojih govorih je vedno v središče postavljal Kristusa ter izražal duha velike odprtosti za ljudstva in njihove kulture.

Knjiga z naslovom »Na poteh misijona«, ki je bila objavljena leta 2008, pričuje o kardinalovi veliki skrbi za misijone ter o tem, kaj je storil za misijonski razvoj in krepitev delnih Cerkva: ustanovitev številnih novih škofij, reforma semenišč, gradnja novih cerkva, izobraževalnih in socialnih centrov, pri tem pa je poudarjal pomen misijonskega sodelovanja, ki so ga v številnih državah organizirale Papeške misijonske družbe.

V duhovni oporoki, napisani 26. februarja 2007, kardinal Tomko pravi, da je služba vodenja Kongregacije za evangelizacijo narodov »prevzela njegovo srce« in pojasni: »To služenje sem čutil kot prispevek k izgradnji in rasti mističnega telesa Cerkve; ljubil sem mlade misijonske cerkve z vso njihovo lepoto in krhkostjo: slovesnosti, škofe in misijonarje, bogoslovce, redovnice, ljudstvo, ki je pogosto revno. Lepo se je bilo truditi in trpeti za to živo misijonarsko Cerkev!« (Iz duhovne oporoke)

Ko je zaradi dosežene starostne meje zaključil službo prefekta Dikasterija za evangelizacijo narodov, je bil imenovan za predsednika Papeškega odbora za mednarodne evharistične kongrese.

V času pontifikata Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. se je večkrat kot papežev predstavnik udeležil posebnih slovesnosti. Naj spomnim, da je bil posebni odposlanec Benedikta XVI. ob obhajanju stoletnice posvetitve cerkve Brezmadežnega Spočetja v Moskvi leta 2011. Ob tej priložnosti je kardinal Tomko v ruščini spomnil na slavno, čeprav zelo bolečo zgodovino preteklosti ter izrazil zadovoljstvo nad novim verskim prebujenjem v ruski družbi po dogodkih leta 1989.

V molitvi izročimo tega našega sobrata Bogu; naj mu v svoji neizmerni ljubezni podeli tisto veselje in mir, ki si ju je zaslužil s svojim zvestim in velikodušnim služenjem Cerkvi, papežu in Svetemu sedežu.
V evangeliju smo slišali »verujete v Boga, tudi vame verujte. Odhajam, da vam pripravim prostor. … Potem bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.«
To so besede, izrečene pri zadnji večerji, tik pred tem, ko so se morali apostoli soočiti z navideznim Jezusovim porazom zaradi smrti na križu. »Verujete v Boga in tudi vame verujte.« Tudi mi se oklenimo teh besed, ko darujemo sveto mašo za pokojnega kardinala. Prosimo Boga, naj tudi nam podeli, da bomo svoj zemeljski tek dokončali v brezpogojni zvestobi in neomajni gorečnosti v služenju Cerkvi ter bratom in sestram, o čemer nam je kardinal Tomko zapustil zgledno pričevanje.