Delovni dokument za celinsko etapo Sinode o sinodalnosti: »Razširi prostor svojega šotora«

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Delovni dokument za celinsko etapo z naslovom »Razširi prostor svojega šotora« (Iz 54,2) je sad povzetkov, ki izhajajo iz posvetovanja Božjega ljudstva med prvo fazo sinodalnega procesa in bo v središču obdobja poslušanja, dialoga in razločevanja celinskih sinodalnih zasedanj. Ta bodo potekala od januarja do marca prihodnje leto.

Dokument so predstavili: kardinal Mario Grech, generalni tajnik Generalnega tajništva sinode; preko spleta kardinal Jean-Claude Hollerich DJ, nadškof Luksemburga ter generalni relator XVI. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode; prof. Anna Rowlands, izredna profesorica za katoliško družbeno misel in prakso na Univerzi Durham; pater Giacomo Costa DJ, svetovalec generalnega tajništva sinode in msgr. Piero Coda, generalni tajnik Mednarodne teološke komisije.
 ---

»Razširi prostor svojega šotora« (Iz 54,2)
Delovni dokument za celinsko etapo

Uvod
1. Sinoda se nadaljuje: eno leto po njenem začetku to lahko z navdušenjem trdimo. V tem prvem delu posvetovalne faze je bilo na milijone ljudi po vsem svetu vključenih v dejavnosti sinode: tisti, ki so sodelovali pri srečanjih na krajevni ravni, tisti, ki so sodelovali pri animaciji in usklajevanju dejavnosti na različnih ravneh, tisti, ki so jo podprli s svojo molitvijo. »Zahvaljujemo se tudi kontemplativnim redovnicam, ki so svoje ljudstvo spremljale z molitvijo in še naprej molijo za sadove sinode« (Škofovska konferenca Peru). Vsi ti ljudje, ki so sodelovali, so pravi protagonisti sinode!

2. Na pot so se podali spodbujeni od želje, da bi pomagali najti odgovor na temeljno vprašanje, ki vodi celoten proces: »Kako se danes uresničuje na različnih ravneh (od krajevne do univerzalne) tista 'hoja skupaj', ki omogoča Cerkvi, da oznanja evangelij v skladu s poslanstvom, ki ji je bilo zaupano? In h kakšnim korakom nas vabi Duh, da bi rasli kot sinodalna Cerkev?« (Pripravljalni dokument, št. 2).

3. Na tej poti so doživeli veselje srečanja bratov in sester v Kristusu, ko so podelili, kar je zazvenelo v njih po poslušanju Besede, in se spraševali o prihodnosti Cerkve na temelju spodbud Pripravljalnega dokumenta (PD). To je v njih hranilo željo po vedno bolj sinodalni Cerkvi: Cerkev je zanje prenehala biti abstrakten pojem in je dobila videz konkretnega izkustva; začutili so njen okus in ga želijo okušati še naprej: »'Skozi ta proces smo odkrili, da je sinodalnost način, kako biti Cerkev; pravzaprav je to pravi način.' Sveti Duh od nas zahteva, da smo bolj sinodalni'« (Škofovska konferenca Anglije in Škotske).

4. Njihove izkušnje so se prelile v besede, v prispevke, ki so jih različne skupnosti in skupine poslane škofijam, ki so napravile povzetke in jih posredovale škofovskim konferencam. Izhajajoč iz sheme, ki jo vsebuje PD, so te sestavile povzetek, ki so ga poslale Generalnemu tajništvu sinode.

5. Na globalni ravni je sodelovanje preseglo vsa pričakovanja. V celoti so na Tajništvo sinode prišli povzetki 112 od 114 škofovskih konferenc in od vseh 15 Vzhodnih katoliških Cerkva, ki jim je treba dodati še razmišljanja 17 od 23 dikasterijev Rimske kurije, poleg razmišljanj vrhovnih redovnih predstojnikov (USG/UISG), ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, združenj in gibanj vernih laikov. Poleg tega je prišlo preko tisoč prispevkov posameznikov in skupin, ter pobude, ki so bile zbrane preko družbenih občil na pobudo »Digitalne sinode«. To gradivo je bilo razdeljeno skupini strokovnjakov: moškim in ženskam, škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam, laikom in laikinjam, ki so prihajali z vseh kontinentov in z zelo različnimi disciplinarnimi usposobljenostmi. Ko so jih prebrali, so se ti strokovnjaki za skoraj dva tedna zbrali z redakcijsko skupino, ki so jo sestavljali Generalni poročevalec, Generalni tajnik sinode, podtajniki in nekateri uradniki Tajništva sinode ter člani koordinacijskega odbora, katerim so se nazadnje pridružili člani Sveta. Skupaj so delali v ozračju molitve in razločevanja, da bi podelili sadove svojega branja z ozirom na pripravo tega Dokumenta za kontinentalno fazo (DKF).

6. Navedki, ki so vstavljeni, skušajo posredovati predstavo o bogastvu prejetega gradiva, ko dopustijo, da glas Božjega ljudstva odmeva z vseh koncev sveta. Ne smemo jih razlagati kot podporo določenemu področju sveta in tudi ne kot zgolj predstavitev geografske raznolikosti, čeprav smo skušali zagotoviti določeno ravnotežje glede izvora virov. Ti navedki so bili prej izbrani zato, ker posebno močno, posrečeno ali natančno izražajo način čutenja, ki se ponavlja v številnih povzetkih. Jasno pa je, da noben dokument ne more zgostiti globine vere, življenjske moči upanja in energije ljubezni, ki kipijo iz prejetih prispevkov. Za njimi lahko zaslutimo moč in bogastvo izkušenj, do katerih so prišle različne Cerkve, ko so se podale na pot in se odprle različnosti glasov, ki so povzeli besedo. Omogočiti to srečanje in ta dialog je smisel sinodalnega procesa, katerega namen ni ustvarjanje dokumentov, ampak odpreti obzorja upanja za izpolnitev poslanstva Cerkve.

7. Znotraj te poti, ki še zdaleč ni zaključena, se umešča ta DKF in dobiva svoj pomen. Z ozirom na kontinentalno fazo sinodalnega procesa zbira okoli nekaterih jeder upanja in skrbi Božjega ljudstva, raztresenega po celotni zemlji. Na ta način nudi krajevnim Cerkvam priložnost, da poslušajo glas druga druge z ozirom na kontinentalna zborovanja leta 2023, ki bodo imela nalogo sestaviti seznam prednostnih nalog, o katerih bo razsojalo prvo zasedanje XVI. generalne skupščine redne škofovske sinode, ki bo potekalo od 4. do 29. oktobra 2023.

8. Pojasnitev njegove vloge omogoča tudi, da osvetlimo, kaj DKF ni: ne gre za zaključni dokument, saj proces še zdaleč ni končan; ni dokument cerkvenega učiteljstva in ne poročilo sociološke raziskave; ne ponuja oblikovanja operativnih pojasnil in ciljev in ne dovršena izdelava teološke vizije, čeprav je poln izbranega teološkega zaklada, ki ga vsebuje pripoved o izkustvu poslušanja glasu Duha s strani Božjega ljudstva, kar omogoča, da se pokaže njegov sensus fidei. Gre pa za teološki dokument tudi v tem smislu, da je usmerjen v služenje poslanstvu Cerkve: oznanjati Kristusa, ki je umrl in vstal za odrešenje sveta.

9. Da bi se izognili nesporazumom pri njegovem branju, je poleg njegove zgradbe pomembno upoštevati posebno naravo DKF. Dokument se začne s poglavjem, ki ne ponuja preproste kronike, ampak pripoved v luči vere o dosedanji izkušnji sinodalnosti, s posvetovanjem Božjega ljudstva v krajevnih Cerkvah in razločevanjem pastirjev v škofovskih konferencah. Oriše njegov profil, predstavi težave, ki so se pokazale in najpomembnejše zbrane sadove ter identificira temeljne točke tega, kar predstavlja pristno skupno izkustvo krščanske vere. Na ta način ne ponudi definicije sinodalnosti v strogem pomenu – v ta namen se je mogoče sklicevati na PD ali na gradivo, ki je navedeno na spletni strani sinode (www.synod.va) – pač pa izraža skupen občutek izkustva sinodalnosti, ki so ga doživeli tisti, ki so v njej sodelovali. Iz tega se pokaže globoka ponovna pridobitev skupnega dostojanstva vseh krščenih, pristen steber sinodalne Cerkve in teološki temelj tiste edinosti, ki se je sposobna upreti pobudam za homogenizacijo, da bi še naprej cenili različnost poklicev in karizem, ki jih Duh z nepredvidljivo obilnostjo izliva na svoje verne.

10. Drugo poglavje predstavi svetopisemsko ikono – podobo šotora, s katero se začenja 54. poglavje Izaijeve knjige – ki ponuja tudi ključ za razlaganje vsebin DKF v luči Besede, ko jih umesti v lok Božje obljube, ki postane poklicanost za njegovo ljudstvo in za njegovo Cerkev: »Razširi prostor svojega šotora!«

11. Ta šotor je prostor občestva, prostor soudeležbe in temelj za poslanstvo: tretje poglavje pa izreče ključne besede sinodalnega procesa s sadovi poslušanja Božjega ljudstva. To stori tako, da jih zbere okoli petih vzročnih napetosti, ki se med seboj prepletajo:
1) Poslušanje kot odprtost za sprejemanje, ki izhaja iz želje po radikalnem vključevanju – nihče ni izključen! – ki ga je treba razumeti z ozirom na občestvo s sestrami in brati in s skupnim Očetom. Poslušanje se tukaj ne pokaže kot instrumentalno dejanje, ampak kot prevzem osnovne drže Boga, ki posluša svoje ljudstvo, in hoje za Gospodom, ki nam ga evangeliji stalno predstavljajo v poslušanju ljudi, ki mu pridejo naproti na cestah Svete dežele; v tem smislu je poslušanje že poslanstvo in oznanilo.
2) Spodbuda za izhod v poslanstvo. Gre za poslanstvo, za katerega katoličani priznavajo, da ga morajo uresničevati z brati in sestrami drugih veroizpovedi in v dialogu z verniki drugih verstev, ko dejanja človeške skrbi spreminjajo v pristna duhovna izkustva, ki oznanjajo obličje Boga, ki prevzame skrb vse do daritve lastnega življenja, da bi mi imeli življenje v izobilju.
3) Zavzetost za nadaljevanje poslanstva zahteva sprejem sloga, ki temelji na soudeležbi, ki ustreza popolnemu prevzemu soodgovornosti vseh krščenih za edino poslanstvo Cerkve, ki izhaja iz skupnega krstnega dostojanstva.
4) Oblikovanje konkretnih možnosti za življenje občestva, soudeležbo in poslanstvo preko struktur in ustanov, v katerih živijo ljudje, ki so ustrezno oblikovane in podprte z živo duhovnostjo.
5) Bogoslužje, zlasti evharistično, vir in višek krščanskega življenja, ki združuje skupnost, dela občestvo oprijemljivo, omogoči uresničevanje soudeleženosti ter z besedo in zakramenti hrani zavzetost za poslanstvo.

12. Nazadnje se četrto poglavje ozira v prihodnost z uporabo dveh registrov, ki sta oba nepogrešljiva za nadaljevanje poti: duhovnega, ki kaže obzorje sinodalnega misijonskega spreobrnjenja, in metodološkega za naslednje korake kontinentalne faze.

13. DKF bo razumljiv in koristen le, če ga bomo brali z očmi učenca, ki ga spoznava kot pričevanje poti spreobrnjenja proti sinodalni Cerkvi, ki se iz poslušanja uči, kako svoje evangelizacijsko poslanstvo prenoviti v luči znamenj časov, da bi človeštvu še naprej ponujali tak način bivanja in življenja, v katerih lahko vsi čutijo, da so vključeni in da so protagonisti. Na tej poti je svetilka našim korakom Božja Beseda, ki nudi luč za ponovno branje, razlaganje in izražanje izkušnje, ki smo jo doživeli.

14. Skupaj molimo:
Gospod, vse svoje ljudstvo si zbral na sinodo.
Zahvaljujemo se ti za veselje, ki so ga doživeli tisti,
ki so se odločili, da se odpravijo na pot
v poslušanju Boga in svojih bratov in sester v tem letu
v drži sprejemanja, ponižnosti, gostoljubnosti in bratstva.
Pomagaj nam, da bomo na te strani vstopili kot na »sveto zemljo«.
Pridi, Sveti Duh: bodi vodnik naše skupne poti!