Tretja adventna pridiga kardinala Cantalamesse z naslovom Vrata ljubezni

Kardinal Raniero Cantalamessa

VRATA LJUBEZNI
Tretja adventna pridiga 2022

Bog, ki ga moramo ljubiti ali Bog, ki ljubi?
»Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave.« Sveti oče, častiti očetje, bratje in sestre. V našem namenu, da bi odprli vrata Kristusu, ki prihaja, smo prišli do najbolj notranjih vrat »notranjega gradu«, do vrat teologalne kreposti ljubezni.

Kaj pa pomeni odpreti vrata ljubezni Kristusu? Ali morda to pomeni, da mi prevzamemo pobudo v ljubezni do Boga? Tako bi odgovorili poganski filozofi na temelju pojmovanja, ki so ga imeli o Božji ljubezni. »Bog – je govoril Aristotel – premika svet kolikor je ljubljen.«[1] Kolikor je ljubljen, bodimo pozorni, ne kolikor ljubi! Ta filozofski pogled je bil v Novi zavezi popolnoma obrnjen: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4, 10.19).

Henri de Lubac je zapisal: »Potrebno je, da se svet tega zaveda: razodetje ljubezni preobrne vse tisto, kar si je zamišljal o božanstvu.«[2] Vse do danes nismo potegnili (in jih nikoli ne bomo) vseh posledic iz evangeljske revolucije o Bogu kot ljubezni. Sveti Duh – nas uči sv. Irenej – stalno pomlajuje zaklad razodetja skupaj s posodo, ki ga vsebuje, kar je izročilo Cerkve. Z njegovo pomočjo skušajmo razumeti, kaj je glede teologalne kreposti ljubezni tista posledica, ki jo moramo odkriti in predvsem živeti.

Nešteto razprav obstaja o dolžnosti in o stopnjah Božje ljubezni, z drugimi besedami o »Bogu, ki ga je treba ljubiti«, De diligendo Deo; ne poznam razprav o Bogu, ki ljubi! Sveto pismo kot tako pa je razprava o Bogu, ki ljubi; kljub temu pa je skoraj vedno, kadar je govora o »Božji ljubezni«, Bog predmet in ne subjekt stavka.

Zelo res je, da je ljubiti Boga z vsemi močmi »prva in največja zapoved«. To je vsekakor prva stvar v vrstnem redu zapovedi; vendar pa vrstni red zapovedi ni prvi red, tisti, ki je na vrhu vsega! Pred vrstnim redom zapovedi je red milosti, se pravi zastonjske Božje ljubezni. Zapoved sama temelji na daru; dolžnost ljubiti Boga temelji na tem, da nas Bog ljubi: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil,« nas je pravkar spomnil evangelist Janez. To je novost krščanske vere v primerjavi z vsako etiko, ki temelji na »dolžnosti« ali na »kategoričnem imperativu«. Tega ne bi smeli nikoli izgubiti izpred oči.

Mi smo verovali v Božjo ljubezen
Odpreti vrata ljubezni Kristusu pomeni nekaj zelo jasnega: sprejeti Božjo ljubezen, verovati v ljubezen. »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo,« piše Janez v istem kontekstu (1 Jn 4,16). Božič je razodetje – dobesedno, epifanija – Božje dobrote in ljubezni do sveta. »Razodela (epephane) se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi,« piše sv. Pavel. In še: »Pojavili (sta se) dobrota in človekoljubnost Boga« (Tit 2,11; 3,4).

Najpomembnejša stvar, ki jo moramo storiti za Božič, je, da z začudenjem sprejmemo neskončni dar Božje ljubezni. Kadar prejmemo neko darilo, ni plemenito, da z drugo roko takoj predstavimo svoje darilo, morda že vnaprej pripravljeno. Neogibno damo vtis, da se hočemo takoj oddolžiti. Najprej moramo z začudenjem in hvaležnostjo prijazno sprejeti darilo, ki ga prejemamo, in njegovega darovalca. Potem lahko – skoraj sramežljivo in skromno – odpremo svoje darilo, kot bi bilo nič v primerjavi s tem, kar smo prejeli. V primerjavi z Bogom je naše darilo resnično manj kot nič!.

Za Božič moramo najprej verovati v Božjo ljubezen do nas. Dejanje tradicionalne ljubezni, v zasebni in osebni molitvi, se ne bi smelo začeti z besedami: »Moj Bog, iz vsega srca te ljubim,« ampak: »Moj Bog, z vsem srcem verujem, da me ljubiš.«

Zdi se, da je to lahko. Nasprotno pa je to med najtežjimi stvarmi na svetu. Človek je bolj nagnjen k temu, da je aktiven kot pasiven, bolj da stori, ko pa da si pusti storiti. Nezavedno nočemo biti dolžniki, ampak upniki; seveda si želimo Božje ljubezni, vendar kot nagrado in ne kot dar. Na ta način pa se nezaznavno zgodi zdrs in preobrat: na prvo mesto, na vrh vsega, na mesto daru, postavimo dolžnost, na mesto milosti postavo, na mesto vere dela.

»Mi smo verovali v ljubezen!«: to je krik, za katerega moramo zbrati vse moči in se prisiliti. Sam mu pravim »nejeverna vera«: vera, ki ne zna verjeti temu, kar veruje, čeprav to veruje. Bog – Večni, Bitje, Vse – me ljubi in skrbi zame, majhen nič, izgubljen v neskončnosti vesolja in zgodovine! »Sladko mi je utopiti se v tem morju,« bi morali vzklikniti s pesnikom Leopardijem.[3]

Postati moramo otroci, da bomo verjeli ljubezni. Otroci verjamejo ljubezni, vendar ne na temelju sklepanja. Po instinktu, po naravi. Rodijo se polni zaupanja v ljubezen staršev. Starše prosijo za stvari, ki jih potrebujejo, morda celo cepetajo z nogami, vendar pri tem ne gre za tiho predpostavko, da so si to zaslužili; pač pa, da so otroci in da bodo nekega dne dediči vsega. Predvsem zaradi tega Jezus tako pogosto priporoča, naj postanemo kakor otroci, da bomo vstopili v njegovo kraljestvo.

Ni pa lahko spet postati otrok. Izkušnje, grenkoba, življenjska razočaranja nas naredijo previdne, preudarne, včasih cinične. Nekoliko smo vsi podobni Nikodemu: »Kako se more človek roditi, če je star« (Jn 3,4). Kako se lahko prerodimo, se spet navdušimo, se čudimo nad božičem kot otroci? Kaj pa Jezus odgovori Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,5).

To ni sad človeškega truda in želja ali navdušenja srca; to je delo Svetega Duha. Jezus tukaj ne govori samo o krstu; vsaj ne samo o krstu z vodo. Gre za ponovno rojstvo in za krst »v Duhu« ali »od zgoraj« (Jn 3,3), ki se lahko obnovi večkrat v življenju. To so apostoli in učenci doživeli ob binkoštih in kar bi si tudi mi morali želeti, da bi v določeni meri lahko spoznali tisto »binkoštno novost«, ki jo je papež sv. Janez XXIII. prosil o Boga za celotno Cerkev ob napovedi koncila.

Bistvo binkošti vsebujejo te besede 4. poglavja Apostolskih del: »Bili so napolnjeni s Svetim Duhom.« Kaj pomeni ta kratek stavek, ki smo ga slišali že tisočkrat? »Bili so napolnjeni s Svetim Duhom«, drži, toda kaj je Sveti Duh? Teologija pravi, da je to ljubezen, s katero Oče ljubi Sina in s katero Sin ljubi Očeta. Bolj svobodno rečemo: to je življenje, sladkost, ogenj, blaženost, ki se pretaka v Trojici, kajti ljubezen je vse to skupaj in v neskončni meri.

Torej je reči, da »so bili vsi napolnjeni s Svetim Duhom«, tako kot reči, da so bili vsi napolnjeni z Božjo ljubeznijo. Doživeli so navdušujočo izkušnjo, da jih Bog ljubi. S svojo smrtjo je Kristus podrl ločilni zid greha in Božja ljubezen se je sedaj končno lahko razlila na apostole in učence ter jih potopila v ocean miru in sreče. Ko sv. Pavel pravi, da »je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5), samo opiše v sintetični in ne v pripovedni obliki, binkoštni dogodek, ki se za vsakogar aktualizira v krstu.

Božja ljubezen ima objektiven vidik, ki mu pravimo posvečujoča milost ali vlita ljubezen, vsebuje pa tudi subjektivno prvino, bivanjski učinek, kot je v sami naravi ljubezni. Ni šlo za nekaj čisto objektivnega ali ontološkega, česar se dotični ne zaveda, kakor običajno mislimo. Dar »novega srca« se ne zgodi v popolni anesteziji, kot je normalno za presaditev srca! To vidimo po nenadni spremembi, ki se zgodi v njih. Nič več strahov, tekmovalnosti, plahosti, ampak novi ljudje, pripravljeni, da se poženejo na poti sveta in dajo življenje za Kristusa.

»Ljubezen izgrajuje«
Govor o teologalni kreposti ljubezni se seveda ne konča na tej točki. To bi bil nedokončan govor, kot protaza, ki ji ne bi sledila apodoza. Protaza je: »Če nas je Bog tako ljubil …«; apodoza ali posledica pa je: »smo tudi mi dolžni ljubiti njega in drug drugega.« Vendar imamo toliko priložnosti za govorjenje o udejanjanju ljubezni, da lahko enkrat pustimo ob strani »dolžnost«, da se bomo ukvarjali samo z »darom«. Omejujem se na nekaj kratkih premislekov o družbenem in cerkvenem ozadju teologalne kreposti ljubezni.

O njej je rečeno, da »izgrajuje«: »Spoznanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje« (1 Kor 8,1). Predvsem izgrajuje Božjo stavbo, ki je Cerkev. »Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus. Iz njega dobiva rast celotno telo, združeno in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, po delovanju, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča rast telesa in gradi samo sebe v ljubezni« (Ef 4,15-16).

Ljubezen je tista, ki sestavlja nevidno resničnost Cerkve, societas sanctorum ali občestvo svetnikov, kot jo imenuje Avguštin. To je resničnost zakramenta (res sacramenti), pomen znamenja, ki je vidna Cerkev. »Ljubezen ostane«, pravi sv. Pavel (1 Kor 13,13). Je edina, ki ostane. Ko prenehajo Pisma, vera, upanje, karizme, službe in vse ostalo, ostane ljubezen. Vse bo izginilo, kot takrat, ko se razstavi oder, ki je služil gradnji neke stavbe in se ta pokaže v vsem svojem sijaju.

Nekaj časa so v antiki celotno resničnost Cerkve označevali s preprostim izrazom ljubezni, agape. To takoj prikliče v spomin sloviti rek sv. Ignacija iz Antiohije: »Rimska Cerkev je tista, ki predseduje ljubezni (agape)«.[4] Ta stavek se običajno uporablja v zvezi s prvenstvom Rima in papeža. Vendar ne potrjuje samo dejstva prvenstva (»predseduje«), ampak tudi njegovo naravo ali način, kako se izvaja (»v ljubezni«). To je Rimska Cerkev počela v svojih najboljših časih in namerava delati tudi danes, saj je za način upravljanja – tudi v novi konstituciji Praedicate Evangelium – izbrala bratski dialog, sinodalnost in služenje.

Vendar ljubezen ne izgrajuje samo duhovne družbe, ki je Cerkev, ampak tudi civilno družbo. V delu Božja država sv. Avguštin pojasnjuje, da v zgodovini sobivata dve mesti: Satanovo mesto, ki ga simbolizira Babilon, in Božje mesto, ki ga simbolizira Jeruzalem. Obe družbi se razlikujeta po različni ljubezni, ki ju poganja. Prvo ima za gibalo ljubezen do sebe, prignano do prezira Boga (amor sui usque ad contemptum Dei), druga pa ima za gibalo ljubezen do Boga, prignano do preziranja sebe (amor Dei usque ad contemptum sui).[5]

V tem primeru je nasprotje med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do sebe. V nekem drugem delu pa sv. Avguštin to nasprotje nekoliko popravi ali vsaj uravnoteži. Pravo nasprotje, ki je značilno za obe mesti, ni med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do sebe. Ti dve ljubezni, če sta pravilno razumljeni, lahko in celo morata obstajati skupaj. Ne, pravo nasprotje je notranje nasprotje ljubezni do sebe in to je nasprotje med izključno ljubeznijo do sebe – amor privatus, kot ga imenuje on – in ljubezen do skupnega dobrega – amor socialis.[6] Zasebna ljubezen – to je sebičnost – ustvarja Satanovo mesto, Babilon, družbena ljubezen pa ustvarja Božje mesto, kjer vladata sloga in mir.

Družbeni čut se je rodil na tleh, ki jih je prepojil evangelij. Čudno je, da se v modernem času ta dosežek uporablja kot argument, ki ga je treba vreči v obraz krščanstvu. V prvih stoletjih in v celotnem srednjem veku je bila miloščina sredstvo par excellence za delovanje v družbi in za pomoč ubogim. Miloščina je svetopisemska vrednota in vedno ohranja svojo pomembnost. Ne moramo pa je več predlagati kot redno sredstvo za uresničevanje družbene ljubezni ali ljubezni do skupnega dobrega, ker ne zavaruje dostojanstva ubogega in ga ohranja v njegovem stanju odvisnosti.

Na politikih in gospodarstvenikih je, da sprožijo strukturne procese, ki bodo zmanjšali pohujšljivo razliko med majhnim številom zelo bogatih in brezmejnim številom brezpravnih. Običajno sredstvo za kristjane je ustvariti pogoje v človeškem srcu, da bi se to zgodilo. Za tiste, ki se ukvarjajo s socialnim delom, gre za spodbujanje tako imenovanega »družbenega nauka Cerkve«. Za krščanske podjetnike na primer to pomeni ustvarjanje delovnih mest, kakor je prejšnjega septembra v Assisiju sveti oče poudaril na srečanju mladih ekonomistov, ki se navdihujejo pri njegovem učenju.

Samo ljubezen nas lahko reši
Preden bom zaključil, bi rad omenil še blagodejen učinek teologalne kreposti ljubezni na družbo, v kateri živimo. Milost predpostavlja naravo, pravi sloviti teološki aksiom; je ne uničuje, ampak jo izpopolnjuje.[7] Če to uporabimo za tretjo teologalno krepost, to pomeni, da ljubezen predpostavlja naravno sposobnost in nagnjenost človeškega bitja, da ljubi in da je ljubljeno. Ta sposobnost nas danes lahko reši pred fluidno (tekočo) usmerjenostjo, ki nas bo, če ne bo popravljena, vodila v pravo »razčlovečenje«.

Pred nekaj leti sem sodeloval na javni razpravi v Londonu. Voditeljica je postavila vrsto vprašanj številnim teologom, med drugimi tudi profesorju teologije na ameriški univerzi Yale, nekemu anglikanskemu škofu in teologu ter podpisanemu. Odločilno vprašanje je bilo sledeče. Potem ko je tehnika nadomestila človekove operativne zmožnosti z roboti, je sedaj na pragu tega, da nadomesti tudi njegove umske sposobnosti z umetno inteligenco. Kaj torej ostane človeku lastnega in izključnega? Ali še obstaja razlog, da ga v vesolju obravnavamo posebej? Ali je še vedno nepogrešljiv, ali ni po naravi celo precej škodljiv?

Ko sem prišel na vrsto za odgovor, sem v svoji slabotni in polomljeni angleščini dodal preprost razmislek. Delamo na računalniku, ki misli, sem dejal: toda ali si lahko zamislimo računalnik, ki ljubi, ki ga ganejo naše muke in se razveseli našega veselja? Lahko si zamislimo umetno inteligenco: toda ali nam bo uspelo zamisliti si umetno ljubezen? Morda moramo torej ravno sem umestiti posebnost človeka in njegovo neodtujljivo lastnost. Za svetopisemskega vernika obstaja razlog, ki pojasnjuje vse to: ustvarjeni smo po Božji podobi, in »Bog je ljubezen!« (1 Jn 4,8).

Kljub vsem našim napakam in hudodelstvom nas ljudi, ni in nas nikoli ne bo preveč na zemlji! Na koncu svojih filozofskih razmišljanj o nevarnosti tehnike za sodobnega človeka je Martin Heidegger, skoraj kot bi vrgel brisačo v ring, vzkliknil: »Samo Bog nas lahko reši!«[8] Lahko parafraziramo: samo ljubezen nas lahko reši! Božja ljubezen, zagotovo ne naša.

»Dete nam je rojeno«
Usmerimo sedaj naše misli na božič, ki je pred vrati. S Kristusovim prihodom je velika reka zgodovine prišla do »zapornice« in teče na višji ravni. »Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). Zapolnjena je velika »razlika«, ki je ločevala Boga od človeka, Stvarnika od ustvarjenine. Ne naključno se od takrat dalje človeška zgodovina deli na »pred Kristusom« in »po Kristusu«.

Obstajajo prostodušne božične podobice, ki pa imajo globok pomen. Na njih vidimo Dete Jezusa, ki  bosonog, s snegom okoli nog in z lučko v roki ponoči, ki potem, ko je potrkal, čaka pred vrati. Pogani so si ljubezen predstavljali kot majhnega dečka, ki so mu dali ime Eros. Šlo je za simbolično predstavitev, pravzaprav za pravega malika. Mi vemo, da je ljubezen v resnici postala otrok: da je sedaj resničnost, dogodek, celo oseba. »Očetova ljubezen je postala meso«, je Janezovo vrstico 1,14 parafraziral avtor iz 2. stoletja.[9]. Ljubezen je v resnici postala otrok: dete Jezus.

»Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Odprimo vrata srca temu otroku, ki trka. Najlepša stvar, ki jo lahko storimo za božič, ni, kot sem rekel, da mi nekaj podarimo Bogu, ampak da začudeno sprejmemo dar njegovega lastnega sina, ki ga Bog Oče daje svetu.

Legenda pripoveduje, da je bil med pastirji, ki so v božični noči šli poiskat Dete, tudi pastirček, ki je bil tako reven, da v resnici ni imel čisto nič, kar bi lahko podaril Materi; osramočen je stal ob strani. Vsi so tekmovali, ko so dajali Mariji svoje darove. Mati ni mogla držati vseh, saj je morala v naročju držati Dete Jezusa. Ko je ob strani videli pastirčka s praznimi rokami, je vzela Dete in mu ga položila v naročje. Da ni imel ničesar, se je spremenilo v njegovo srečo. Storimo, da bo tudi naša!

Pridružimo se začudenju in veselju liturgije, ki za božič ponavlja – kot izvršeno dejstvo in nič več kot preprosto prerokbo – Izaijeve besede (9, 5):
Kajti dete nam je rojeno,
 sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
Čudoviti svetovalec,
Močni Bog,
Večni Oče,
Knez miru.

Sveti oče, častitljivi očetje, bratje in sestre: BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ!
 

[1]Aristotel, Metafisica, XII, 7, 1072b.
[2] Henri de Lubac, Histoire et Esprit, Aubier, Paris 1950, pogl. V.
[3]Giacomo Leopardi, L’infinito.
[4]Ignacij Antiohijski, Pismo Rimljanom, uvodni pozdrav.
[5]Avguštin, De civitate Dei, 14,28.
[6]Avguštin, De Genesi ad litteram, 11, 15, 20 (PL 32, 582).
[7]Tomaž Akvinski, S.Th. I, q. 2. a. 2 ad 1 (gratia [praesupponit] naturam”); I, q. 1, a. 8, ad 2 (gratia non tollit naturam, sed perficit).
[8]Martin Heidegger, Antwort. Martin Heidegger im Gespräch, Gesamtausgabe, vol. 16, Frankfurt 1975.
[9]Evangelium Veritatis, 23 (I Vangeli gnostici, a cura di L. Moraldi, Milano, Adelphi, 1984, p.33).