Na sinodi molitve za žrtve vojne in glas tistih, ki rešujejo žrtve na morju
Salvatore Cernuzio – Città del Vaticano
Šesto splošno zasedanje sinode se je začelo z meditacijo kardinala Arthurja Rocha, ki je spomnil na »nevarnost krvave vojne« ob trenutnem nasilju v Gazi in v Izraelu. O delu torkovega popoldneva in sredinega dopoldneva, ki so bila osredotočena na teme kot so konflikti v svetu, revščina, zlorabe, spolna identiteta sta v tiskovnem središču poročala predsednik Komisije za informiranje Paolo Ruffini in tajnica Sheila Pires.
Gostje so bili kardinal Gérald Cyprien Lacroix nadškof iz Québeca (Kanada), ki je poročal o »obogatitvi« v teh dnevih v dvorani Pavla VI.; Grace Wrakia, priča sinodalnega procesa v Oceaniji, ki je dala slišati glasove »majhnih« skupnosti na Papui Novi Gvineji; Luca Casarini, aktivist in ustanovitelj »Mediterranea Saving Humans«, nevladne organizacije, ki je nastala leta 2018 iz »ogorčenja« nad tisoči mrtvih v Sredozemlju in se danes posveča reševanju življenj na morju. Posebni povabljenec sinode, Casarini, je podelil močno pričevanje o tem delu, opravljenem v Mare Nostrum: »srečanje« med dvema revščinama, je dejal, materialno revščino tistega, ki je prisiljen zapustiti »edino bogastvo, ki ga ima v posesti«, svojo zemljo, in duhovno revščino Zahoda, za katerega se zdi, da je izgubil sposobnost jokati in odklanjati »grozo«.
Majhen »Circolo Minore« pri Sveti Marti
Najprej je spregovoril Ruffini, ki je poročal o »majhnem krogu 'Circolo Minore'«, vzpostavljenem torek v Domu Svete Marte, kamor so bili povabljeni nekateri rimski reveži na kosilo s papežem in kardinalom miloščinarjem Konradom Krajewskim. Tudi njim je bilo postavljeno vprašanje, »kaj pričakujejo od Cerkve« in »njihov odgovor – je dejal Ruffini, ko je prenesel to, o čemer so poročali na generalnem zasedanju – je bil: »Ljubezen. Samo ljubezen.«
Po sledi koncila
339 članov, ki so bili na zasedanju navzoči v torek, in v sredo zjutraj 345, je molilo Angel Gospodov, ki ga je vodil kardinal Matteo Zuppi, predsednik Italijanske škofovske konference (danes je njegov rojstni dan), ki se je priporočil priprošnji sv. Janeza XXIII., katerega god danes, 11. oktobra, obhajamo, je pa tudi začetek 2. vatikanskega koncila. To je zgodovinski trenutek za vesoljno Cerkev, ki se ga je spomnil kardinal Lacroix v svojem nastopu: »To kar doživljamo, je nadaljevanje vsega tega,« je zatrdil kanadski kardinal. Janez XXIII. je bil »preroški«, je dejal: starega in bolnega Roncallija je Duh »navdihnil«, da je treba »živeti ekumenski koncil«; ni mu bilo dano doživeti njegovega konca. Lacroix je prebral govor Janeza XXIII. ob začetku koncila, ki je izredno aktualen v tem sinodalnem času, ki ga Cerkev živi od oktobra 2021. »Metodologija, ki jo uporabljamo, je usmerjena v poslušanje Gospoda, njegove Besede, njegove navzočnosti v vsakem krščenem in to nam omogoča, da smo odprti drug drugemu in drugim.«
Poslušati in spremeniti mišljenje
S poslušanjem Božje Besede, bratov in sester »lahko najdemo odtenke, spremenimo svoje mišljenje in na ta način vidimo, da Bog deluje in je delujoč v vseh ljudeh,« je dejal nadškof v Québecu in razkril, da me življenje vsega tega na osebni ravni »vodi k temu, da malo popravim, prečistim in spremenim svoje mišljenje.«
Glas »majhnih« otokov Oceanije
Po drugi strani pa je temeljna ideja same sinode o sinodalnosti v tem, da »si pustimo svobodno zastaviti vprašanja, ki izhajajo iz drugih posegov.« Pa tudi, da damo glas tistim, ki so doslej ostali v ozadju. V zvezi s tem je Grace Wrackia izrazila hvaležnost papežu, da je na sinodo povabil predstavnike Salomonovih otokov in Papue Nove Gvineje. »Veliko let – je v navdušenem nagovoru rekla ženska – smo poslušali, sedaj pa bi radi govorili in želimo, da nas poslušate, ker imamo kaj dati svetu. To je naš način življenja, življenja v skupnosti, živeti skupaj in graditi odnose.«
Močni pozivi k miru
Ko je prefekt Ruffini našteval teme, ki so jih obravnavale skupine in zasedanja, je pojasnil, da so se številni nagovori dotaknili teme miru in ljudstev, ki trpijo zaradi vojne: »Omenjeno je bilo, kako so kristjani lahko znamenje miru in sprave v svetu, ki ga maličijo vojne in nasilja.« Izrečeni so bili »močni pozivi« za države, ki jih prizadevajo spopadi in za »trpljenje nekaterih vzhodnih Cerkva.«
Ponižna Cerkev za uboge
Druga tema, ki se je pojavila, je dejala Sheila Pires, je bila »želja po Cerkvi, ki bi bila v korist revnih, ki bi bila ponižna in bi potovala, hodila z revnimi.« Reveži, ki »imajo veliko obrazov«: izključeni, migranti, žrtve podnebnih sprememb, pa tudi ženske in redovnice v nekaterih koncih sveta, ki jih imajo za »državljanke druge vrste«. »Rečeno je bilo, da bi morale biti zaščitene pred zlorabami,« je dejala Pires.
Razmišljanja o spolnih zlorabah in spolni identiteti
Ravno zlorabe so bili še druga središčna tema v razmišljanjih: »Pogovarjali smo se o naši verodostojnosti, ki je postavljena pod vprašaj zaradi škandalov, kot so spolni škandali, in o potrebi, da se izkorenini vsaka spolna zloraba, zloraba moči in duhovna zloraba in se stori vse, se še naprej dela vse, da bi bili blizu žrtvam«, je dejal Ruffini.
V skupinah in v nastopih v dvorani je bilo potem obravnavano vprašanje spolne identitete. Rečeno je bilo, da se je treba z njim soočiti »z odgovornostjo in razumevanjem, ter ostajati zvesti evangeliju in nauku Cerkve,« je pojasnil prefekt za komunikacijo. Bili so takšni, ki so zahtevali »več razločevanja glede učenja Cerkve o spolnosti,«; za druge pa »ni potrebe po dodatnem razločevanju.« Ob vprašanjih novinarjev je potem pojasnil, »da ni bilo nobenega elementa, ki bi ga lahko uvrstili v stereotip polarizacije. Na sinodi gre namreč za izkušnjo podelitve.«
Vprašanje, ki so si ga postavili udeleženci sinode, je »kako uresničevati pastoralo v zvezi z ljubeznijo med istospolnimi pari, med ločenimi, pri tem pa ostati zvesti naukom Cerkve.« »Bolj ali manj vsi tisti, ki so spregovori na te teme, so rekli, da je treba zavrniti kakršno koli obliko homofobije,« je pripomnil Paolo Ruffini, in pojasnil, da je več članov izjavilo, »da veliko težav izhaja in nepoznavanja resničnosti in osebne poti posameznega človeka.«
Vprašanje migrantov
Kar zadeva vprašanje migrantov, so nekateri škofje – je bilo pojasnjeno na briefingu – prosili »za pomoč druge škofovske konference,« ki se nahajajo v boljših razmerah kar zadeva integracijo in sprejem. Način, »da bi lahko imeli korist« iz sposobnosti, ki so bile razvite za zagotavljanje, da se ljudje, ki so bili sprejeti, lahko vključijo v družbo. Poudarjena je bila tudi »potreba, da migranti in begunci spoštujejo zakone v državah, v katerih se nahajajo.«
Pričevanje Luca Casarinija
Na temo migracij je bilo za večino navzočih na briefingu v Vatikanskem tiskovnem uradu ganljivo pričevanje Luca Casarinija, ki je začel s tem, da se je označil za »privilegiranega«, ker v »svetu, v katerem se tekmuje v tem, kdo pobije več ljudi, v svetu, ki mu gospoduje sovraštvo, pomagati življenju, je objeti brate in sestre sredi morja neizmeren dar, ki spremeni življenje. Moje je spremenilo …«
Aktivist je razmišljal tudi o temi revščine: »Mi sredi morja srečamo te brate in sestre in v tistem trenutku se srečata dve revščini.« Na eni strani ekonomska in socialna revščina, ki prisili ljudi, da »zapustijo deželo, družino, spomine«, svoje edino bogastvo; na drugi strani pa odvratna revščina dela sveta, ki ima »grozoto za normalno.« »Nismo več sposobni jokati zaradi otroka, ki umre,« je dejal Casarini. »Ti dve revščini pomagata druga drugi in napravljata prostor nečemu, kar bi morali danes v svetu sovraštva obupno iskati: ljubezni. Jaz sem tako srečal Jezusa in Boga.«
Z vljudnostjo in ironijo je posebni gost odgovarjal na vprašanja tistih, ki so ga vpraševali, če se na dogodku, kot je sinoda, ki ga zaznamujejo različni obredi in duhovni trenutki, ne počuti »neprimerno«. »Vedno se v vsakih okoliščinah počutim neprimerno in neumestno,« se je nasmehnil, »v resnici imam vse navzoče na sinodi za svoje brate in sestre, učim se spreminjati jezo in zamero v usmiljenje.« Skrivnost, ki se je »skušam naučiti«, je, kako se postaviti v kožo drugega človeka. Da ne smemo pričakovati, da smo vse razrešili mi, ampak je Sveti Duh tisti, ki deluje. Tako se lahko zgodijo neverjetne stvari … kot dejstvo, da sem jaz na sinodi.«
Ustanovitelju Mediteranee je bilo postavljeno tudi vprašanje o »kesanju za dejanja, ki jih je izvršil med G8 leta 2001 v Genovi in o obtožbi glede prikrivanja nezakonitega priseljevanja … »Za Genovo sem prestal 8 let sojenja in sem bil oproščen na vseh treh stopnjah obtožbe,« je odvrnil Casarini, medtem ko druge obtožbe »nisem mogel razumeti.« »Zame noben človek ni ilegalen … Razumel sem, da sem bil v preiskavi, ker sem v 38 dneh sredi morja pomagal 38 ljudem. Največji stand-off, kar jih pozna Evropa. Med temi ljudmi je bilo dekle, ki ga je posililo pet libijskih stražarjev, preden se je vrgla v morje; 38 dni ni imela niti zdravnika. Sem storil kaznivo dejanje? Aretirajte me, zadovoljen sem, da sem ga storil«.