Pričevanje sinodalnega očeta Maksimilijana Matjaža o prvem delu zasedanja sinode
Zvočni posnetek: Radio Vatikan; prepis in mednaslovi: Družina
Tokratno šestnajsto zasedanje redne škofovske sinode je bilo nekaj posebnega, tako po svojem načinu kakor tudi po vsebini. Verjetno se je zgodilo prvič, da smo se poleg škofov zbrali tudi kot enakopravni udeleženci sinode tudi redovniki, redovnice, moški in ženske.
Moč povezanosti
Nekaj čez 350 nas je bilo in vsak je na svoj način pričeval svojo izkustvo sinodalne cerkve. Velik poudarek je bil na našem občestvenem življenju, tako da lahko rečemo, da je bila ta sinoda na nek način že sama vaja življenja sinodalne Cerkve. Izkušali smo to moč povezanosti med seboj ter tudi z Božjim ljudstvom, saj smo poskušali vedno znova čutiti, slišati tudi bolečine in nemir sveta, ki je tudi v tem mesecu zelo močno trkal na naša vrata. Skupaj smo molili, se spraševali, pričevali, obhajali evharistijo, pa tudi molčali.
Začeli z duhovnimi vajami
Trenutki tišine v tako imenovanem pogovoru ali molitvi v Svetem Duhu so bili zelo zelo močni, zelo odmevni, zelo pričevalni. Delili smo med seboj svoje izkustvo, izkustvo, naše vere, našega življenja v Cerkvi, pa tudi naša vprašanja, naša pričakovanja, naše strahove in dvome. Naše srečanje smo začeli s 3-dnevnimi duhovnimi vajami, kar je tudi bilo nekaj posebnega. Tri dni smo tako pod vodstvom patra in redovne sestre razmišljali o teoloških temeljih sinodalne Cerkve. Kasneje, ko smo se vrnili v Rim, smo bili v dvorani Pavla VI. razdeljeni na manjše skupine. Bilo je 30 jezikovnih skupin, sinoda pa je bila enkratna tudi po svoji vsebini.
Ni namreč osredotočena na neko posamezno temo ali področja življenje Cerkve, kakor so bile sinode v preteklosti, poznamo sinodo mladih, o družini, o evangelizaciji, ampak smo razmišljali o Cerkvi kot občestvu Jezusovih učencev, ki na podlagi krstne milosti živi svoje poslanstvo. To temeljno poslanstvo pa je, kako živeti, kako oznanjati odrešenjski evangelij Jezusa Kristusa v tem našem času.
Glavni voditelj sinode je Sveti Duh
Papež nas je na začetku spodbudil, naj ne pozabimo, da je glavni voditelj sinode Sveti Duh, in tudi, da Cerkev ni neka organizacija religiozna, ki bi imela namen na nek način ohranjati samo sebe, zadovoljevati človekove duhovne potrebe. Ampak je to živo občestvo, občestvo, v katerem živi in deluje Bog sam. In zato je naša glavna naloga, da ne postavljamo prevelikih ovir tej Božji milosti. Temu delovanju Svetega Duha z zaverovanostjo sami vase, z vero v moč naših struktur, naših predpisov, ki marsikdaj čuvajo zgolj privilegije.
Kako je potekalo delo
Delo zasedanja sinode je potekalo v štirih sklopih, ki jih je načrtoval instrumentum laboris. To je delovno gradivo, ki smo ga dobili udeleženci že nekaj mesecev prej in smo se nanj nekoliko pripravili. Delo sinode se je odvijalo v večini v malih skupinah, kjer smo bili udeleženci razdeljeni po jezikovnih, pa tudi po tematskih sklopih. Približno 12 nas je bilo v posameznih skupinah, obravnavali pa smo teme, ki so bile na nek način podane v instrumentom laboris.
V tem prvem sklopu predvsem o naravi Cerkve, Cerkve kot občestva v tej izkušnji sinodalni Cerkvi, ki jo že živimo. Ob tem so se zastavljala vedno vprašanja, ki so še odprta. Vprašanja, ob katerih si lahko podelimo izkušnjo, in o predlogih, o katerih bo še tekla razprava v času, ki je pred nami, do drugega dela zasedanja sinode.
V drugem sklopu smo govorili bolj o soodgovornosti pri poslanstvu, o različnih službah, o naših strukturah, v tretjem sklopu pa o različnih službah v Cerkvi, o karizmah, o strukturah, ki morda potrebujejo izboljšave, da bi lahko bolj izvrševali svoje temeljno misijonsko poslanstvo: oznanjevanje evangelija.
Sveti Duh nas kliče, da v svetu uresničujemo novo življenje
Okrepili smo torej najprej torej zavedanje, kaj pomeni sinodalna Cerkev, ki skupaj na poti drug ob drugem uresničuje poslanstvo Božjega kraljestva. Zavedamo se, da smo po krstu in v zakramentih, ki jih prejemamo, pravzaprav vsi deležni moči Svetega Duha, da smo vsi na nek način živi udje Cerkve, Gospodovega telesa z različnimi darovi. Pa vendarle nas vodi skupni isti Duh, ki kliče in nas vabi, da uresničujemo to novo življenje v tem svetu.
Vloga molitve in duhovnosti
Posebno mesto pri našem delu ima tudi molitev in sploh duhovno življenje. Tako smo vsak teden začeli s skupno sveto mašo na Petrovem grobu, nekajkrat pa smo se zbrali tudi ob večerni molitvi. Še posebej, ko so prišle novice o vedno večjem zaostrovanju in vojni nevarnosti na Bližnjem vzhodu, smo se zvečer zbrali k molitvi rožnega venca v cerkvi svetega Petra. Potem ob neki drugi priložnosti smo skupaj s papežem na Trgu svetega Petra molili za vse migrante, za vse tiste, ki so izgubili življenje v teh težkih časih, za vse tiste, ki pravzaprav nimajo tega glasu v svetu in ki jim Cerkev želi dati svoj glas.
Tudi v Cerkvi je veliko stisk
Spraševali pa smo se tudi, kako lahko sinodalna Cerkev verodostojno živi to obljubo, ki jo je Bog dal in ki smo jo tako slišali zelo močno tudi v molitvi psalma, da se bosta srečala ljubezen in resnica. Zavedali smo se namreč, da je tudi v Cerkvi veliko stisk, pa tudi veliko neslišanih glasov. Odgovor, ki ga je dal vsak od nas, se velikokrat nanašal prav na osebno osebno izkušnjo. Strinjali smo se, da lahko razločevanje poteka le v občestvu, v živem in neposrednem stiku z ljudmi, ki imajo svoje izkušnje, s katerimi smo pripravljeni in ki so pripravljeni deliti tudi svojo ranljivost, svojo vero. Iz tega se moramo učiti poslušati in videti tudi ljudi na obrobju. Gospod je namreč navzoč in dejaven v svetu marsikdaj prav v teh malih in oddaljenih. Potrebno je prisluhniti in se ob njih učiti razločevati. Soočenje z izkušnjo je obogatilo našo izmenjavo, zato je bila morda marsikdaj kakšna stvar tudi boleča, tudi trda. Pa vendarle. Občutili smo, da nas veliko več stvari povezuje, kakor pa ločuje.
Nastajal je sklepni dokument
Zavedati se moramo, da smo vsi grešniki, vsi na poti spreobrnjenja in vsi potrebni Božje milosti. Kot sad naših pogovorov v majhnih skupinah so nastajali posamezni prispevki, ki smo jih potem na generalnem zasedanju sinode predstavili, nekatere pa smo tudi pisno vložili. Tako je počasi nastajal sklepni dokument, ki smo ga na koncu v zadnjih dveh dneh tudi sprejemali.
Dokument v resnici ni sklepni dokument, kar je bilo vedno znova poudarjeno, ampak je na nek način poročilo o teh naših povzetkih. To poročilo bo služilo nadaljevanju in pripravi procesa, ki se bo zaključil z drugim delom zasedanja škofovske sinode oktobra leta 2024.
Kaj sledi?
To naše sklepno poročilo pa bo poslano škofovskim konferencam, da potem te po svojih telesih: po škofijah, pa tudi po župnijah, obravnavajo te teme in ta vprašanja, ki so se sedaj na tem zasedanju sinode izkazale kot tiste, ki naj bolj nagovarjajo ali pa zadevajo življenje Cerkve, ki želi bolj živo živeti svoje poslanstvo.
Ta dokument, to poročilo ima spet nekako tri dele. V prvem delu govorimo o tej podobi sinodalne cerkve, o drugem delu, o tem poslanstvu in o učencih kristjanih kot učencih, ki smo poslani, da oznanjamo Gospodov evangelij. V tretjem delu pa razmišljamo o različnih povezavah, strukturah, na kak način utrjevati, poglabljati in prenavljati te strukture, da bi lahko Cerkev zaživela res kot bolj živo, močno dejavno misijonsko občestvo.
