Sinodalno poročilo: Cerkev, ki vključuje vse in je blizu ranam sveta

Salvatore Cernuzio – Città del Vaticano

Ženske in laiki, duhovništvo in diakonat, službe in učiteljstvo, mir in podnebje, stari in novi misijoni (tudi digitalni), poslušanje vseh in temeljito  – ne površno – proučevanje vsega, tudi najbolj »spornih« vprašanj. V zbirnem poročilu, ki ga je v soboto, 28. oktobra 2023, potrdilo in objavilo XVI. generalno zasedanje sinode o sinodalnosti, je prenovljen pogled na svet in Cerkev ter na njune zahteve. Po štirih tednih dela, ki se je začelo 4. oktobra v Dvorani Pavla VI., cerkveno dogajanje danes v Vatikanu zaključuje svoje prvo zasedanje (OGLEJTE SI IZID GLASOVANJA).

Okoli štirideset strani dokumenta, ki je sad dela zasedanja, ki »se je odvijalo, medtem ko v svetu besnijo stare in nove vojne, z nesmiselno dramo neštetih žrtev«. »Krik ubogih, tistih, ki so prisiljeni migrirati, ki trpijo zaradi nasilja ali zaradi uničujočih posledic podnebnih sprememb, je med nami odmeval ne samo preko medijev, ampak tudi iz glasu mnogih, ki so s svojimi družinami in svojimi ljudstvi osebno vpleteni v te tragične dogodke«, pravi dokument (Uvod). Na ta izziv in na številne druge je skušala vesoljna Cerkev ponuditi odgovor v Manjših krogih in v nastopih v dvorani. Vse se je združilo v Zbirnem poročilu, ki je razdeljeno v tri dele, ki začrtajo pot za delo, ki ga je potrebno opraviti v drugem zasedanju leta 2024.

Poslušanje vseh, začenši z žrtvami zlorab
Kot v Pismu Božjemu ljudstvu, sinodalno zasedanje poudarja »odprtost za poslušanje in spremljanje vseh, tudi tistih, ki so v Cerkvi doživeli zlorabe in rane« (1 e). Še vedno moramo prehoditi dolgo pot »k spravi in pravičnosti«, in ta »zahteva spoprijem s strukturnimi pogoji, ki so omogočili takšne zlorabe, pa tudi konkretna dejanja pokore«.

Obraz sinodalne Cerkve
Sinodalnost je prvi korak. To je pojem, za katerega so udeleženci sinode sami priznali, da je »mnogim članom Božjega ljudstva neznan« in »v nekaterih vzbuja zmedenost in zaskrbljenost« (1 f), med tistimi, ki se bojijo oddaljitve od izročila, razvrednotenja hierarhične narave Cerkve (1 g), izgube moči ali nasprotno, negibnost in pomanjkanje poguma za spremembe. »Sinodalen« in »sinodalnost« pa sta pojma, ki »označujeta način, kako biti Cerkev, ki razčlenjuje občestvo, poslanstvo in soudeležbo«. V bistvu torej način, kako živeti Cerkev z ovrednotenjem razlik in z razvijanjem dejavne vključenosti vseh. Začenši z duhovniki in škofi: »Sinodalna Cerkev ne more brez njihovih glasov« (1 n), beremo. »Razumeti moramo razloge za upiranje sinodalnosti s strani nekaterih izmed njih«.

Objavljamo sklepni dokument v izvirniku prve seje XVI. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode (4. do 29. oktober 2023): »Sinodalna Cerkev v poslanstvu«.

Poslanstvo
Sinodalnost gre potem z roko v roki s poslanstvom, zato je nujno, da »krščanske skupnosti bratstvo delijo z moškimi in ženskami drugih verstev, prepričanj in kultur, pri čemer naj se po eni strani izogibajo nevarnosti avtoreferenčnosti in samoohranitve, po drugi strani pa izgube identitete« (2 e). V tem novem »pastoralnem slogu« se po mnenju mnogih kaže kot pomembno narediti »bogoslužni jezik bolj dostopen vernikom in bolj utelešen v različnosti kultur« (3 l).

Ubogi v središču
V poročilu je veliko prostora namenjenega ubogim, ki Cerkev prosijo za »ljubezen«, razumljeno kot »spoštovanje, sprejetost in priznanje« (4 b), poudarja dokument, ki kot uboge vidi tudi migrante, staroselce, žrtve nasilja, zlorabe (zlasti ženske), rasizma in trgovine, zasvojence, manjšine, zapuščene starostnike, izkoriščene delavce (4 c). »Najbolj ranljivi med ranljivimi so otroci v materinem naročju in njihove matere, v korist katerih je potrebno stalno zagovorništvo«, beremo v besedilu zasedanja, ki pravi, da »se zaveda krika 'novih revežev', ki jih povzročajo vojne in terorizem, katerih vzrok so tudi »pokvarjeni politični in gospodarski sistemi«.

Zavzetost vernikov v politiki in za skupno dobro
V tem smislu se spodbuja k zavzetosti Cerkve tako za »javno razkrivanje krivic«, ki jih zagrešijo posamezniki, vlade, podjetja, kakor tudi za dejavno prizadevanje v politiki, združenjih, sindikatih, ljudskih gibanjih (4 g) tako, da nebi opustili enotno delovanje Cerkve na področjih šolstva, zdravstva, socialne pomoči, »brez kakršne koli diskriminacije in ne da bi koga izključevali« (4 k).

Migranti
Pozornost se osredotoči na migrante in begunce, ki »postanejo vir prenove in obogatitve za skupnosti, ki jih sprejmejo, in priložnost za vzpostavitev neposredne vezi z geografsko oddaljenimi Cerkvami« (5 d). Zaradi vedno bolj sovražnih stališč do njih sinoda vabi k »izvajanju odprtega sprejema, k njihovemu spremljanju v graditvi novega življenjskega projekta in k izgradnji resničnega medkulturnega občestva med ljudstvi«. V tem smislu je temeljnega pomena »spoštovanje liturgičnih izročil in verskih praks«, pa tudi jezika. Beseda kot je »misijon« je na primer v okoljih, v katerih je bilo »oznanilo evangelija povezano s kolonizacijo ali celo z genocidom«, je obtežena »z bolečo zgodovinsko zapuščino« in ovira občestvo (5 e). »Evangelizacija v teh okoljih zahteva priznanje storjenih napak in učenje nove občutljivosti za te probleme«, pravi dokument.

Boj proti rasizmu in ksenofobiji
Enaka zavzetost in preudarnost se zahteva od Cerkve »v vzgoji za kulturo dialoga in srečanja, ko se bori proti rasizmu in ksenofobiji, zlasti v programih pastoralne formacije« (5 p). Nujno je tudi »odkriti sisteme, ki ustvarjajo ali ohranjajo rasno krivico znotraj Cerkve in jih premagati« (5 q).

Vzhodne Cerkve
Še vedno pri temi migracij se oziramo na Vzhodno Evropo in na nedavne spopade, ki so povzročili tok številnih vernikov s katoliškega Vzhoda. Poziv krajevnim Cerkvam latinskega obreda je, naj »v imenu sinodalnosti pomagajo vzhodnim vernikom, ki so se izselili, ohraniti njihovo identiteto«, ne da bi doživljali »procese asimilacije« (6 c).

Na poti k edinosti kristjanov
Kar zadeva ekumenizem, je govora o »procesih kesanja« in »ozdravljenja spomina« (7 c). Potem je naveden papežev izraz o »ekumenizmu krvi«, se pravi »o kristjanih različnih pripadnosti, ki so skupaj dali življenje za vero v Kristusa (7 d).  V okviru tega je ponovno predstavljen predlog ekumenskega martirologija (7 o). Poročilo tudi poudarja, da je »sodelovanje med vsemi kristjani« vir »za zdravljenje kulture sovraštva, delitev in vojn, ki skupine, ljudstva in narode postavljajo drugega proti drugemu«. Ne pozabimo vprašanja tako imenovanih mešanih zakonov, resničnosti, v »kateri lahko evangeliziramo drug drugega« (7 f).

Laiki in družine (II. DEL)
»Laiki, posvečeni moški in ženske, in posvečeni služabniki imajo enako dostojanstvo (8 b). Ta trditev je bila močno poudarjena v zbirnem poročilu, ki opozarja da so verni laiki »vedno bolj prisotni in dejavni tudi v služenju znotraj krščanskih skupnosti« (8 e). Učitelji vere, teologi, vzgojitelji, duhovni animatorji, katehisti, dejavni pri varovanju (safeguarding) in pri upravljanju: njihov prispevek je »za poslanstvo Cerkve nepogrešljiv« (8 e). Zato je treba različne karizme izpostaviti, priznati in jih v celoti ovrednotiti (8 f), ne pa jih krčiti zgolj na nadomeščanje pomanjkanja duhovnikov, ali še slabše, ne meniti se zanje, jih premalo uporabljati in jih »klerikalizirati« (8 f).

Ženske
Močna obveza, ki se zahteva od Cerkve, je spremljanje in razumevanje žensk v vseh vidikih njihovega življenja, vključno s pastoralnimi in zakramentalnimi. Ženske, beremo, »zahtevajo pravičnost v družbi, ki jo zaznamujejo spolno nasilje in ekonomske neenakosti ter težnja, da se jih obravnava kot premete« (9 c). »Spremljanje in odločno napredovanje gresta z roko v roki«.

Klerikalizem in maskulinizem
Veliko žensk, ki so bile prisotne na sinodi, je izrazilo globoko hvaležnost za delo duhovnikov in škofov, vendar so govorile tudi o Cerkvi, ki prizadene 9 f). »Klerikalizem, maskulinizem in neustrezna uporaba oblasti še naprej brazdajo obraz Cerkve in škodijo občestvu«. Poleg dialoga med moškimi in ženskami brez podrejanja, izključevanja ali tekmovalnosti se zahteva »globoko duhovno spreobrnjenje in strukturne spremembe« (9 h).

Ženski diakonat
Mnenje o dostopu žensk do diakonata so različna (9 j). Za nekatere je »nesprejemljiv« korak, »nepovezan z izročilom«, za druge bi obnovil prakso zgodnje Cerkve; spet drugi v njem vidijo »primeren in nujen odgovor na znamenja časov« za »prenovljeno življenjsko moč in energijo v Cerkvi«. Potem so tu tisti, ki izražajo »strah, da bi bila ta zahteva izraz nevarne antropološke zmede, s sprejetjem katere bi se Cerkev prilagodila duhu časa«. Sinodalni očetje in matere prosijo, naj se nadaljuje »teološko in pastoralno raziskovanje o dostopu žensk do diakonata«, pri čemer naj se uporabijo rezultati komisij, ki jih je posebej ustanovil papež, ter že opravljene teološke, zgodovinske in eksegetske raziskave: »Če je mogoče, naj bodo rezultati predstavljeni na naslednji seji zasedanja« (9 n).

Diskriminacije in zlorabe
Medtem je ponovno poudarjena nujnost, da se »zagotovi sodelovanje žensk v procesih odločanja in prevzemanju odgovornih vlog v pastorali in v službah« in da se potemtakem temu prilagodi kanonsko pravo (9 m). Nujno se je tudi spoprijeti s primeri delovne diskriminacije in krivičnega nagrajevanja, vključno s tistimi v Cerkvi kjer »posvečene žene pogosto veljajo za poceni delovno silo« (9 o). Treba pa je razširiti dostop žensk do teološke izobrazbe in do izobraževalnih programov (9 p) in tudi spodbujati uporabo vključujočega jezika v liturgičnih besedilih in v dokumentih Cerkve (9 q).

Posvečeno življenje
Ob pogledu na bogastvo in raznolikost različnih oblik posvečenega življenja, dokument posvari pred »vztrajanjem pri avtoritarnem slogu, ki ne daje prostora za bratski dialog« in iz katerega se porajajo primeri najrazličnejših zlorab. To je problem, ki »zahteva odločne in ustrezne posege« (10 d).

Diakoni e formacija
Potem je izražena hvaležnost diakonom, »ki so poklicani svojo službo Božjemu ljudstvu živeti z izrazi bližine z ljudmi, sprejemanja in poslušanja vseh« (11 b). Vedno je nevarnost klerikalizem, »zmaličenje duhovništva«, ki mu je treba »od samega začetka formacije« nasprotovati z »živim stikom« z ljudstvom in s pomoči potrebnimi (11 c). V tej smeri je bila izražena tudi zahteva, naj bodo semenišča ali druge oblike usposabljanja kandidatov za službo povezana z vsakdanjim življenjem skupnosti (11 e), da bi se izognili »nevarnosti formalizma in ideologije, ki vodita v avtoritarne odnose in preprečujeta resnično rast v poklicanosti«.

Celibat
Omenjena je tema celibata, ki je v teku zasedanja dobila različne ocene. V sklepnem poročilu beremo: »Vsi cenijo njegovo vrednost, ki je polna preroškosti in pričevanja o priličenju Kristusu. Nekateri se sprašujejo, ali se mora njegova teološka primernost z duhovniško službo v latinski Cerkvi nujno prevesti v disciplinsko obveznost, predvsem kjer cerkveni in kulturni kontekst to otežujeta. Gre za temo, ki ni nova in zahteva nadaljnjo obravnavo«.

Vloga in lik škofov
Široko je razmišljanje o liku in vlogi škofa, ki je poklican, da uveljavlja »soodgovornost«, razumljeno kot vključevanje drugih dejavnikov znotraj škofije in duhovnikov, tako da ublaži »preobremenjenost z upravnimi in pravnimi obveznostmi«, ki pogosto preprečujejo njegovo poslanstvo (12 e). Ob tem škof »ne najde vedno človeške opore in duhovne pomoči« in »ni redka boleča izkušnja določene vrste osamljenosti« (12 e).

Primeri zlorab
Pri vprašanju zlorab, ki »veliko škofov spravlja v težave pri usklajevanju očetovske in sodniške vloge« (12 i), se predlaga, »ocena možnosti, da bi sodniško nalogo zaupali neki drugi instanci, ki jo je treba kanonsko natančno določiti« (12 i).

Formacija (III. DEL)
»Sinodalni pristop« se potem zahteva za formacijo, kjer se najprej priporoča »poglobitev« teme čustvene in spolne vzgoje za spremljanje mladih na njihovi poti rasti in za podporo čustvenega dozorevanja tistih, ki so poklicani v celibat ali v posvečeno čistost (14 g). Zahteva se poglobitev dialoga s humanističnimi znanostmi (14 h), tako da bi razvili »vprašanja, ki se kažejo sporna tudi znotraj Cerkve« (15 b).

To so vprašanja, »v zvezi s spolno identiteto in spolno usmerjenostjo, s koncem življenja, s težkimi zakonskimi situacijami, z umetno inteligenco povezanimi etičnimi problemi«. Ta vprašanja Cerkvi »postavljajo nova vprašanja« (15 g). »Pomembno je, da si za to razmišljanje vzamemo potreben čas in vanje vložimo najboljše moči, ne da bi zapadli v poenostavljajoče sodbe, ki ranijo ljudi in telo Cerkve«, ob tem pa se spomnimo, »da je učiteljstvo ponudilo že veliko namigov, ki čakajo, da bi jih prevedli v primerne pastoralne pobude«.

Poslušanje
Z isto skrbnostjo se ponavlja povabilo k »pristnemu« poslušanju »ljudi, ki se zaradi svojih zakonskih razmer, zaradi identiteta ali spolnosti čutijo potisnjeni na rob ali izključeni iz Cerkve« in »prosijo, da bi jih poslušali, jih spremljali in da bi bilo zaščiteno njihovo dostojanstvo«. Njihova želja je, da bi se »vrnili domov«, v Cerkev, in da bi bili poslušani in spoštovani, ne da bi se bali, da se bodo počutili obsojane, trdi zasedanje, in poudarja, da »kristjanom ne more primanjkovati spoštovanja do dostojanstva katerekoli osebe« (16 h).

Poligamija
V luči izkušenj, o katerih so v dvorani poročali nekateri člani sinode iz Afrike, se spodbuja SECAM (Simpozij škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja) k pospeševanju »teološkega in pastoralnega razločevanja« na temo poligamije in »spremljanju ljudi v poligamnih zvezah, ki se približajo veri« (16 q).

Digitalna kultura
Nazadnje se v zbirnem poročilu govori o digitalnem okolju. Spodbuja se, da bi »dosegli aktualno kulturo v vseh prostorih, v katerih ljudje iščejo smisel in ljubezen, vključno z njihovimi mobilnimi telefoni in tablicami« (17 c), ob upoštevanju, da internet »lahko povzroči tudi škodo in rane, na primer preko ustrahovanja, dezinformacij, spolnega izkoriščanja in zasvojenosti«. Zato je nujno »razmišljati, kako lahko krščanska skupnost podpira družine pri zagotavljanju, da prostor na spletu ne bo samo varen, ampak tudi duhovno poživljajoč« (17 f).