Druga adventna pridiga Druga adventna pridiga  (Vatican Media)

Druga adventna pridiga: »Blagor ji, ki je verovala«

Kardinal Raniero Cantalamessa je imel v petek, 22. decembra 2023, v dvorani Pavla VI. drugo adventno premišljevanje, ki ga je tokrat posvetil Mariji.

Kardinal Raniero Cantalamessa

»BLAGOR JI, KI JE VEROVALA!«

Druga adventna pridiga 2023

Po Predhodniku Janezu Krstniku se bomo danes pustili prijeti za roko Jezusovi Materi, da bi »vstopili« v skrivnost božiča. V evangeliju pretekle nedelje, četrte adventne, smo poslušali pripoved o oznanjenju. Spominja nas, kako je Marija spočela in rodila Kristusa in kako ga lahko spočnemo in rodimo tudi mi, in to je po veri! Sklicujoč se na ta trenutek je Elizabeta kmalu zatem vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45).

Na žalost se je glede Marijine vere ponovilo, kar se je zgodilo z Jezusom. Ker so arijanski krivoverci iskali kakršen koli izgovor, da bi vzbudili dvom v Kristusovo božanstvo, so očetje, da bi jim odvzeli vsako oporo, včasih podali »pedagoško« razlago vseh tistih evangeljskih besedil, za katera se zdi, da dopuščajo Jezusov napredek v poznavanju Očetove volje in v pokorščini njej. Eno teh besedil je bilo iz Pisma Hebrejcem, po katerem se je Jezus »iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti« (Heb 5,8), drugo je bila Jezusova molitev v Getsemaniju. V Jezusu je moralo biti vse dano od začetka in popolno. Kot dobri Grki so mislili, da postati ne more vplivati na biti stvari.

Dejal sem, da se je nekaj podobnega tiho ponavljalo za Marijino vero. Za samoumevno je veljalo, da je svoje dejanje vere izvršila v trenutku oznanjenja in je v njej ostala trdna za vse življenje, kakor nekdo, ki je s svojim glasom v naletu dosegel najvišji ton in ga potem neprekinjeno vzdrževal do konca pesmi. Podali so pomirjajočo razlago za vse besede, za katere se je zdelo, da govorijo nasprotno.

Dar, ki ga je Sveti Duh dal Cerkvi s prenovo mariologije, je bilo odkritje nove razsežnosti Marijine vere. Božja Mati – je izjavil drugi vatikanski koncil – »je napredovala na romanju vere! (C. 58). Ni verovala enkrat za vselej, ampak je hodila v veri in v njej napredovala. Trditev je ponovil in jo bolj jasno izrazil sv. Janez Pavel II. v okrožnici Odrešenikova Mati:
Elizabetine besede: »Blagor ji, ki je verovala«, se ne nanašajo samo na ta poseben trenutek oznanjenja. Seveda ta predstavlja vrhunec Marijine vere v pričakovanju Kristusa, je pa tudi izhodišče, v katerem se začenja vsa njena pot k Bogu, vsa njena pot vere. (OM, 14).

Na tej poti, je zapisal papež, je Marija prišla tudi do »noči vere« (OM, 18). Znane in pogosto navedene so besede sv. Avguština o Marijini veri:
»Devica Marija je v veri rodila, kar je v veri spočela (“quem credendo peperit, credendo concepit”) ... Potem ko je angel govoril, je ona polna vere, ko je Kristusa prej spočela v srcu kot v telesu, odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«[1]

Seznam moramo dopolniti s tem, kar se je zgodilo po oznanjenju in božiču: po veri je Marija Dete prinesla v tempelj, po veri mu je, držeč se ob strani sledila v njegovem javnem življenju, po veri je stala pod križem, po veri je čakala njegovo vstajenje.

Premišljujmo o nekaterih trenutkih poti vere Božje Matere. Obstajajo na videz nasprotujoča si dejstva, s katerimi se Marija sooča v sebi, ne da bi razumela. »Božji Sin je« in leži v jaslih! Vse shrani v srcu in pusti, da zori v pričakovanju. Slišala bo Simeonovo prerokbo in kmalu spoznala, kako resnična je bila! Vse višine in nižine sinovega življenja, vsa nerazumevanja, naraščajoče odpadništvo okoli njega so močno vplivali na Materino srce. Boleče jih je začela doživljati, ko se je Jezus izgubil v templju: »Dejal jima je: 'Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?' Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel« (Lk 2,49-50).

Na koncu je križ. Tam je, nemočna pred sinovim mučeništvom, a soglaša z ljubeznijo. To je ponovitev Abrahamove drame, a kako neizmerno bolj zahtevna! Pri Abrahamu se je Bog v zadnjem trenutku ustavil, pri njej pa ne. Sprejme žrtvovanje sina, izroči ga Očetu, s strtim srcem, a stoji, močna v svoji neomajni veri. Tukaj Marijin glas doseže najvišjo noto. Kar Apostol pravi o Abrahamu, moramo z veliko večjim razlogom reči o Mariji: v upanju je proti upanju Marija verovala in tako postala mati mnogih narodov (Rim 4,18).

Bil je čas, ko so Marijino veličino videli predvsem v privilegijih, za katere so tekmovali, da bi jih pomnožili, s čimer pa so jo bolj oddaljili kot »pridružili« Kristusu, ki je postal nam enak v vsem, nič ni izključeno, niti skušnjava ne, ampak samo greh. Koncil nas je usmeril, naj vidimo njeno veličino predvsem v njeni veri, upanju in ljubezni. Dogmatična konstitucija o Cerkvi pravi:

Ko je Kristusa spočela, rodila, hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim Sinom, je s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah, S tem nam je postala mati v redu milosti (C, 61).

»Tudi mi verujmo!«

Prenova mariologije, ki jo je izvršil drugi vatikanski koncil, veliko (morda bistveno) dolguje sv. Avguštinu. Njegova avtoriteta je spodbudila nekatere teologe in potem koncilski zbor, da so razpravo o Mariji vključili v Dogmatično konstitucijo o Cerkvi, v Lumen gentium, namesto da bi o njej pripravili posebno razpravo. Izhajajoč iz načela, da »je celota večja od dela«, je Avguštin zapisal:

Sveta je Marija, blažena je Marija, a Cerkev je pomembnejša od Device Marije. Zakaj? Ker je Marija del Cerkve, svet, izreden ud, višji od vseh drugih, a vendarle ud celotnega telesa. Če je ud celotnega telesa, je telo nedvomno pomembnejše od uda.[2]
Sam sv. Avguštin nam, potem ko je v kratkih potezah prehodil pot vere Božje Matere, predlaga rešitev. Na koncu svojega govora o Marijini veri svojim poslušalcem nameni živahno spodbudo, ki velja tudi za nas.: »Marija je verovala in v njej se je uresničilo, kar je verovala. Tudi mi verujmo, da bo to, kar se je uresničilo v njej, moglo koristiti tudi nam!«[3]

Štiristoletnica rojstva Blaisa Pascala – na katero je sveti oče želel opomniti Cerkev z apostolskim pismom 19. junija letos – nam pomaga dati aktualno vsebino spodbudi: »Tudi mi verujmo«. Med najbolj slovitimi Pascalovimi »Mislimi« je tudi sledeča: 
Le coeur a ses raisons que la raison ne connaît point. Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna. […] C'est le coeur qui sent Dieu etn on la raison. Boga čuti srce in ne razum. To je vera: Bog, ki ga čuti srce in ne razum.[4]

Ta trditev je smela, vendar ima najbolj verodostojen temelj, ki je možen, Sveto pismo! Apostol Pavel pozna in pogosto uporablja besedo nous, ki ustreza sodobnemu pojmu uma, inteligence ali razuma; ko pa govori o veri, ne pravi »mente creditur«, z razumom verujemo; pravi »corde creditur« (kardia gar pisteùetai), s srcem verujemo (Rim 10,10).

Boga »čutimo s srcem in ne z razumom«, kakor pravi Pascal, iz preprostega razloga, ker je »Bog ljubezen« in ljubezni ne zaznavamo z razumom, ampak s srcem. Res je, da je Bog tudi resnica (»Bog je luč«,  piše Janez v svojem Prvem pismu) in resnico zaznavamo z razumom; toda medtem ko ljubezen predpostavlja poznanje, poznanje ne predpostavlja nujno ljubezni. Ni mogoče ljubiti, ne da bi poznali, lahko pa poznamo ne da bi ljubili! To dobro ve civilizacija, kakor je naša, ki je ponosna, da je iznašla umetno inteligenco, pa je tako revna v ljubezni in sočutju.

Na žalost pa laične in teološke misli zadnjih treh stoletij niso oblikovali Pascalovi »razlogi srca«, ampak prej »Mislim, torej sem« (cogito ergo sum) njegovega rojaka Descartesa, četudi proti namenom slednjega, ki je vedno bil in ostal pobožen kristjan in vernik. (Spomnim se, da sem njegovo ime prebral na seznamu slavnih romarjev v Marijinem svetišču v Loretu).

Posledica tega je bila, da je racionalizem prevladoval in narekoval zakone, preden je pristal v sedanjem nihilizmu. Vsi govori in razprave, ki potekajo, tudi danes, se sučejo okoli »vere in razuma«, nikoli pa, vsaj ne da bi jaz vedel, okoli »vere in srca« ali »vere in volje«. Sam Pascal v neki drugi svoji misli pravi, da je vera dovolj jasna za tistega, ki hoče verovati, in dovolj temna za tistega, ki noče verovati.[5] Z drugimi besedami je vera bolj vprašanje volje kot pa razuma in intelekta.

Na tem mestu bi rad pokazal na drugo lekcijo, ki nam jo je zapustil Pascal in ki jo sveti oče močno poudarja v svojem apostolskem pismu: središčnost Kristusa za krščansko vero: »Boga poznamo – piše filozof – samo po Jezusu Kristusu. Brez tega posrednika je izključena vsaka komunikacija z Bogom.«[6] V tako imenovanem Mamorialu, ki je odmev nepozabne noči svetlobe, vzklika: »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Jakobov, ne filozofov in učenjakov … Najdemo ga le na poteh, ki jih uči evangelij.«

Pascala pogosto navajajo v povezavi s »preračunanim tveganjem« ali z zmagovito stavo. V negotovosti, piše, stavite na obstoj Boga, kajti »če zmagate, pridobite vse; če izgubite, ne izgubite ničesar«; »Si vous gagnez, vous gagnez totut; si vous perdez, vous perdez rien«.[7] Vendar resnično tveganje vere – tudi on se tega zaveda – je drugo: da Jezusa Kristusa damo v oklepaje. Dolgotrajno tveganje! Pomislimo, kaj se je zgodilo v Atenah, ob nepozabnem govoru, ki ga je imel apostol Pavel na Areopagu (Apd 17,16-33).

Apostol začne z edinim Bogom, ki je ustvaril vesolje in »smo po rodu iz njega«. Navzoči doumejo namig na vrstico nekega njihovega pesnika in mu pozorno sledijo. Toda tu Pavel pride do bistva. Govori o človeku, ki ga je Bog določil za vesoljnega sodnika in to dokazal s tem, da ga je obudil od mrtvih. Čara je konec! »Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: 'O tem bi te poslušali kdaj drugič'« (Apd 17,32).

Kaj jih je tako zmotilo? Gotovo ideja o vstajenju od mrtvih, ki je bila tako nasprotna temu, kar je na istem kraju učil Platon: telo je »grob duše« in zato je ni vredno nositi s seboj še po smrti. Morda pa jih je še bolj zmotilo dejstvo, da bi pustili, da je usoda človeštva odvisna od enega samega zgodovinskega dogodka in od konkretnega človeka. Stoletje pozneje je platonski filozof Celsus vrgel kristjanom v obraz razloge za pohujšanje Grkov: »Božji sin, človek, ki je živel pred nekaj leti? Nekdo od včeraj ali predvčeraj? Človek, ki ga je judejskem trgu rodila revna predica?«[8]

Resnično tveganje vere je pohujšanje nad Kristusovo človeškostjo in ponižnostjo. To je bila največja ovira, ki jo je moral premagati Avguštin, da se je oprijel vere: »Ker nisem bil ponižen, ponižnega Jezusa nisem mogel sprejeti kot svojega Boga«, piše v Izpovedih.[9] Jezus je govoril o možnosti, da se nad njim »pohujšajo« zaradi njegove oddaljenosti od zamisli, ki so si jo ljudje ustvarili o Mesiju, in je končal rekoč: »Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj« (Mt 11,2-6).

Pohujšanje je danes manj vidno od pohujšanja na Areopagu, ni pa nič manj prisotno med intelektualci. Učinek, ki je bolj škodljiv od zavrnitve je molk o njem. Na internetu sem sledil mnogim razpravam na visoki ravni o obstoju ali neobstoju Boga: skoraj nikoli v njih ni bilo izgovorjeno ime Jezusa Kristusa. Kot da ne bi sodil v pogovor o Bogu!

To mora biti naša glavna zaveza v prizadevanju za evangelizacijo. Svet in njegovi mediji – sem ob drugi priložnosti povedal na tem istem kraju – storijo vse (in žal v tem uspevajo!), da Kristusovo ime v vseh njihovih razpravah o Cerkvi ostane ločeno ali zamolčano. Mi moramo storiti vse, da ga bo navzoče. Ne zaradi tega, da bi se skrivali za njim in molčali o svojih polomijah, ampak ker je on »luč narodov«, »ime, ki je nad vsakim imenom«, »vogelni kamen« sveta in zgodovine.

Vrnimo se k srcu!

Na koncu se vrnimo k Pascalovi besedi o Bogu, ki ga »čutimo s srcem«. Ne zato, da bi iz njega naredili predmet zgodovinskih in teoloških, pač pa osebnih in praktičnih premislekov. Pascal je bil goreč učenec sv. Avguština, žal do te mere, da je z njim delil tudi nekatere njegove skrajnosti in zmote, kot je tista, ki so jo ponovno sprožili janzenisti, o dvojni božanski predestinaciji, za slavo ali za pogubljenje! Tudi v Pascalovem klic k srcu je čutiti (tokrat pozitiven) vpliv učitelja iz Hipona. Ko razlaga Izaijevo vrstico: »Vrnite se k srcu, uporniki (redite, praevicaricatores ad cor)« (Iz 46,8, Vulgata) je Avguštin v nekem govoru ljudstvu dejal:

Vrnite se v svoje srce! … Vrnite s svojega potepuštva, ki vas je odvedlo s poti; vrnite se h Gospodu. On je pripravljen. Najprej se vrni v svoje srce, ti, ki si postal tujec samemu sebi zaradi potepanja zunaj: samega sebe ne poznaš in iščeš njega, ki te je ustvaril! Vrni se, vrni se k srcu, loči se od telesa … Vrni se v srce; tam preišči, kaj morda zaznavaš o Bogu, ker se tam nahaja Božja podoba; v človekovi notranjosti prebiva Kristus.[10]

Človek pošilja svoje sonde na obrobje sončnega sistema in še dlje, ne pozna pa tega, kar se dogaja nekaj tisoč metrov pod zemeljsko skorjo in od tod težave pri preprečevanju potresov. To je podoba tega, kar se dogaja tudi na področju duha, v našem lastnem življenju. Vsi živimo projicirani v zunanjost, v dogajanje okoli nas, nepozorni na to, kar se dogaja v nas. Tišine se bojimo.

Greccio 1223

V letošnjem božiču mineva 800 let od prve postavitve jaslic v Grecciu. To je prva frančiškanska osemstoletnica. Leta 2024 ji bi sledila osemstoletnica vtisnjenja ran svetniku in leta 2026 osemstoletnica njegove smrti. Tudi ta okoliščina nam lahko pomaga, da se vrnemo k srcu. Njegov prvi življenjepisec Tomaž Čelanski navaja besede, s katerimi je Ubožec pojasnil svojo pobudo: »Hočem namreč, je dejal, obuditi spomin na tisto dete, ki se je rodilo v Betlehemu, in na lastne oči videti, kakšno pomanjkanje je trpelo že kot otrok, kako je bil položen v jasli in kako je ležal na slami ob volu in oslu.«[11]

Žal so se sčasoma jaslice oddaljile od tega, kar so predstavljale za Frančiška. Pogosto so postale oblika umetnosti in predstave, pri kateri bolj občudujemo zunanjo ureditev kot pa mistični pomen. Kljub temu tudi na ta način izpolnjujejo svoje poslanstvo znamenja in bi se jim bilo neumno odpovedati. Na našem Zahodu se množijo pobude, da bi iz božičnih praznikov odstranili vsako evangeljsko in versko omembo in bi jih skrčili zgolj na preprost človeški in družinski praznik s številnimi pravljicami in izmišljenimi liki namesto resničnih božičnih oseb. Nekateri bi radi celo spremenili ime praznika.

Eden od izgovorov je, da se s tem spodbuja mirno sobivanje z verniki drugih verstev, praktično z muslimani. V resnici je to pretveza določenega laičnega sveta, ki noče ne teh simbolov in ne muslimanov. V Koranu je sura, ki je posvečena Jezusovemu rojstvu in jo je vredno poznati. Pravi:
Angeli so rekli: »O, Marija, Bog ti daje veselo novico o svoji Besedi. Njegovo ime bo Jezus ['Isà] Marijin sin. Slaven bo na tem svetu in na onem … Ljudem bo govoril iz zibelke, kot zrel mož, in bo med svetniki.« Marija je rekla: »Moj Gospod, kako naj imam sina, ko se me noben moški ni dotaknil? Odgovoril je: »Res je: Bog ustvari, kar hoče, in ko se je nekaj odločil, reče samo 'bodi', in je.[12]

Nekoč, ko sem ob sobotah zvečer razlagal nedeljski evangelij v oddaji RAI »Po njegovi podobi«, sem dal to suro prebrati nekemu muslimanu, ki je dejal, da je vesel, da na ta način prispeva k razpršitvi nesporazuma, ki jim škoduje pod pretvezo, da jim daje prednost. Češčenje, s katerim Koran navaja Jezusovo rojstvo in mesto, ki ga v njem zavzema Devica Marija, je pred nekaj leti doživelo nepričakovano in presenetljivo priznanje. Emir Abu Dabija se je odločil, da bo Mariam, Umm Eisa, »Mariji, Jezusovi Materi« posvetil čudovito mošejo v emiratu, ki je prej nosila ime svojega ustanovitelja šejka Mohammada Bin Zayeda.

Jaslice so torej lepo in koristno izročilo, vendar se ne moremo zadovoljiti s tradicionalnimi zunanjimi jaslicami. Jezusu moramo pripraviti drugačne jaslice, jaslice srca. Corde creditur: s srcem verujemo. Christum habitare per fidem in cordibus vestris: Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih (Ef 3,17), nas spodbuja Apostol. Marija in njen Ženin še naprej mistično trkata na vrata, kakor sta tisto noč delala v Betlehemu. V Razodetju Vstali osebno pravi: »Stojim pri vratih in trkam« (Raz 3,20). Odprimo mu vrata svojega srca. Iz njega naredimo zibelko za Dete Jezusa. Naj v mrazu sveta čuti toplino naše ljubezni in našo neskončno hvaležnost odrešenih!

To ni lepa in poetična miselna fikcija: to je najtežji podvig življenja. V našem srcu je namreč prostora za veliko gostov, a za enega samega gospodarja. Roditi Jezusa pomeni, pustiti, da moj »jaz« umre ali vsaj obnoviti odločitev, da ne bomo več živeli zase, ampak za njega, ki se je za nas rodil, umrl in vstal (prim. Rim 14,7-9). »Kjer se rodi Bog, umre človek,« je trdil ateistični eksistencializem. Res je! Umre, vendar umre stari, pokvarjeni človek, ki mu je v vsakem primeru namenjeno, da bo umrl, in se rodi novi človek, »ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice« (Ef 4,24), namenjen večnemu življenju. Gre za podvig, ki se ne bo končal z božičem, se pa lahko z njim začne.

Naj nam Božja Mati, ki je »Kristusa spočela prej v svojem srcu kot v telesu«, pomaga, da bomo uresničili ta sklep.

Vse najboljše za rojstni dan Jezusu! In vsem vam – sveti in ljubljeni Oče papež Frančišek, častitljivi očetje, bratje in sestre – blagoslovljen božič!

[1] Avguštin, Discorsi, 215, 4.
[2] Avguštin, Discorso 72,7 (Miscellanea Agostiniana, I, Roma 1930,  p.163).
[3] Avguštin, Discorsi, 215,4.
[4] Pensieri, 277-278, ed. Brunschvicg.
[5] Prim. Pensieri, 430, ed. Br.
[6] Pensieri, št. 221, Br.
[7] Pensieri, 233, Br.
[8] In Origene, Contro Celso, I, 26.28; VI, 10.
[9] Agostino, Confessioni, VII, 18,24.
[10] Agostino, Trattati sul Vangelo di Giovanni, 18,10.
[11] Tommaso da Celano, Vita Prima, 84-86.
[12] Corano, Sura III, 46-47.

Sobota, 23. december 2023, 15:11