Fiducia supplicans, neliturgični blagoslovi in Ratzingerjevo razločevanje
ANDREA TORNIELLI
Izjava Fiducia supplicans, ki jo je decembra objavil Dikasterij za nauk vere, kot je znano in kot so sicer mnogi dobro poudarili, ne spreminja tradicionalnega nauka o zakonu, ki poročni blagoslov predvideva samo za moža in ženo, ki se poročata. Ta nauk je poglobil dokument, ki dopušča možnost preprostih spontanih blagoslovov tudi za neurejene pare ali za istospolne pare, ne da bi to pomenilo blagoslavljanje njihove zveze ali odobravanje njihovega načina življenja, pa je narava blagoslovov. Fiducia supplicans namreč razlikuje med liturgičnimi ali obrednimi blagoslovi, ter spontanimi ali pastoralnimi blagoslovi. Kar zadeva prve, liturgične blagoslove, obstajata dva načina njihovega razumevanja. Obstaja široki pomen, ki vsako molitev posvečenega služabnika obravnava kot »liturgično«, tudi v primeru, da je podeljena brez liturgične oblike in ne da bi se držali uradnega besedila. In obstaja ožji pomen, po katerem je neka molitev ali neka prošnja nad osebami »liturgična« samo takrat, ko je opravljena »obredno«, in še bolj natančno, če temelji na besedilu, ki ga je odobrila cerkvena oblast.
Nekateri kritiki, ki so začeli razpravo o nedavni izjavi, dejansko menijo, da je dopusten samo širši pomen in zato mislijo, da razlikovanje med »obrednimi« in »liturgičnimi« ter »pastoralnimi« in »spontanimi« molitvami ali blagoslovi ni sprejemljivo. Med njimi so na primer tudi tisti, ki ugovarjajo, da ima tudi bogoslužje pastoralni pomen. Toda glede tega je primerno opozoriti, da Fiducia supplicans pripisuje besedi »pastorala« poseben pomen: se pravi čut za posebno skrb, namenjeno spremljanju tistih, ki jim je blagoslov ponujen; po podobi »dobrega pastirja«, ki si ne da miru, dokler ne najde vsakega od tistih, ki so se izgubili. Drugi zagovarjajo, da naj bi bile vse molitve »liturgične« in zato podvržene temu, kar se zahteva za liturgijo Cerkve. Na ta ugovor je odgovoril papež Frančišek v govoru, namenjenem udeležencem plenarnega zasedanja Dikasterija za nauk vere 26. januarja 2024, ko je vztrajal pri tem, da obstajajo pastoralni ali spontani blagoslovi, ki »zunaj vsakega liturgičnega okvira in oblike – je pojasnil – za prejem ne zahtevajo moralne popolnosti«. Papeževe besede torej potrjujejo usmeritev k upoštevanju ožjega pomena za liturgične blagoslove.
Glede razlikovanja med tem, kaj je liturgično in kaj to ni, obstaja pomemben precedens, ki ga najdemo v navodilu iz leta 2000, ki ga je objavila tedanja Kongregacija za nauk vere in ga je podpisal kardinal Joseph Ratzinger ter potrdil Janez Pavel II.
Predmet tega navodila so molitve, da bi od Boga dosegli ozdravljenje. V točki št. dve prvega dela dokumenta se omenja, da je »v De benedictionibus v Rituale Romanum Ordo benedictionis infirmorum, v katerem so različna evhološka besedila, ki prosijo za ozdravljenje«. V sklepnem delu navodila, ki je namenjen disciplinskim določbam, je člen (2), ki pravi: »Molitve za ozdravljenje se štejejo za liturgične, če so vključene v liturgične knjige, odobrene od pristojne cerkvene oblasti; sicer so neliturgične«. Torej se ugotavlja, da obstajajo liturgične ali obredne molitve za ozdravljenje, in druge, ki to niso, a so prav tako upravičeno sprejete. V naslednjem členu je rečno, da se »liturgične objahajo po predpisanem obredu in v svetih oblačilih, navedenimi v Ordo benedictionis infirmorum Rituale Romanum«. Iz teh navedkov besedila, ki ga je podpisal Ratzinger in ga potrdil papež Janez Pavel II., lahko sklepamo, da pomen pojma »liturgični«, ki ga Fiducia supplicans uporablja za definicijo obrednih blagoslovov, ki so različni od pastoralnih, gotovo predstavlja razvoj, vendar se vključuje v strugo nauka zadnjih desetletij.
Med blagoslovi pa so še druge razlike: eni predstavljajo posvetitve ali pečat zakramentu, ki ga obhajata mladoporočenca (v primeru poročnega blagoslova); drugi predstavljajo prosilne molitve, ki se od spodaj dvigajo k Bogu; spet druge (to je primer pri eksorcizmih) imajo namen odganjati zlo. Fiducia supplicans vedno znova pojasnjuje, da podelitev pastoralnega ali spontanega blagoslova – brez vsakega poročnega elementa – »neurejenemu« paru, ki pristopi k duhovniku ali k diakonu, ne pomeni in na noben način ne more predstavljati oblike odobritve zveze med dvema. Ni ga mogoče, pravi dokument, imeti za »moralno poveljavitev neke zveze, ki domneva, da je zakon«, niti »neke zunaj zakonske spolne prakse«. Pomeni pa prošnjo k Bogu, naj omogoči, da semena dobrega rastejo v smeri, ki jo On želi.
