Nota Dikasterija za nauk vere: Zaradi veljavnosti zakramentov ni mogoče spreminjati formul in snovi

Dikasterij za nauk vere

NOTA
GESTIS VERBISQUE
O VELJAVNOSTI ZAKRAMENTOV

Predstavitev

Že ob plenarni skupščini Dikasterija januarja 2022 so kardinali in škofje člani izrazili svojo zaskrbljenost zaradi množenja situacij, v katerih so bili prisiljeni ugotoviti neveljavnost obhajanih zakramentov. Resne spremembe, povzročene materiji ali formi zakramentov, ki so zakramente naredili nične, so privedle do potrebe po izsleditvi ljudi, ki so bili vključeni, za ponovitev obreda krsta ali birme in precejšnje število vernikov je upravičeno izrazilo svojo vznemirjenost. Namesto da bi na primer uporabili obrazec, ki je določen za krst, so se uporabile formule, kot so sledeče: »Jaz te krstim v imenu Stvarnika …« in »V imenu očeta in mame … te krstimo«. V tako hudem položaju so se znašli tudi duhovniki. Ker so bili krščeni s tovrstnimi formulami, so boleče odkrili neveljavnost svojega posvečenja in zakramentov, ki so jih do takrat obhajali.

Medtem ko je na drugih področjih pastoralnega delovanja Cerkve veliko prostora za ustvarjalnost, se takšna domišljija na področju obhajanja zakramentov lažje spremeni v »manipulativno voljo« in zato se nanjo ne moremo sklicevati.[1] Spreminjanje forme nekega zakramenta ali njegove materije je torej vedno resno nedopustno in zasluži zgledno kazen ravno zaradi tega, ker takšna samovoljna dejanja lahko povzročijo resno škodo vernemu Božjemu ljudstvu.

V govoru, namenjenemu našemu Dikasteriju ob nedavni plenarni skupščini 26. januarja 2024 je sveti oče opozoril, da »po zakramentih verniki postanejo sposobni preroštva in pričevanja. In naš čas še posebej nujno potrebuje preroke novega življenja in priče ljubezni: ljubimo torej in pomagajmo drugim, da bodo vzljubili lepoto in odrešenjsko moč zakramentov.« V tem okviru je prav tako nakazal, da se »od služabnikov zahteva posebna skrb pri obhajanju zakramentov in pri odpiranju zakladov milosti vernikom, ki jim jih podeljujejo.«[2]

Tako nas sveti oče po eni strani vabi, naj delujemo tako, da bodo verniki lahko rodovitno pristopali k zakramentom, po drugi strani pa močno poudarja opomin k »posebni skrbi« pri njihovem podeljevanju.

Od nas, služabnikov, se zato zahteva moč, da premagamo skušnjavo, da bi se imeli za lastnike Cerkve. Nasprotno, postati moramo zelo dovzetni za dar, ki je pred nami: ne samo dar življenja ali milosti, ampak tudi za zaklade zakramentov, ki nam jih je zaupala Mati Cerkev. Niso naši! In verniki imajo s svoje strani pravico, da jih prejemajo tako, kakor določa Cerkev. Na ta način je njihovo obhajanje ustrezno Jezusovemu namenu in dogodek velike noči naredi aktualen in učinkovit.

Ko kot služabniki natančno spoštujemo to, kar je Cerkev določila v zvezi z materijo in formo vsakega zakramenta, pred skupnostjo izražamo resnico, da »je Glava Cerkve in potemtakem pravi predsednik obhajanja samo Kristus.«[3]

Nota, ki jo tukaj predstavljamo, zato ne obravnava zgolj tehničnega ali celo »rigorističnega« vprašanja. Z njeno objavo Dikasterij namerava predvsem jasno izraziti prednost Božjega delovanja in ponižno zavarovati edinost Kristusovega telesa, ki je Cerkev v njenih najbolj svetih dejanjih.

Naj ta dokument, ki so ga 25. januarja 2024 soglasno potrdili člani Dikasterija, zbrani na Plenarnem zasedanju, potem pa še sam sveti oče Frančišek, v vseh služabnikih Cerkve obnovi polno zavedanje tega, kar nam je dejal Kristus: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil« (Jn 15,16).

Víctor Manuel kard. FERNÁNDEZ,
Prefekt

Uvod

1. Z notranje povezanimi dogodki in besedami Bog razodeva in uresničuje svoj načrt odrešenja za vsakega moškega in žensko, ki sta namenjena občestvu z njim.[4] Ta odrešenjski odnos se učinkovito uresničuje v liturgičnem dejanju, kjer se oznanilo odrešenja, ki odmeva v oznanjeni besedi, udejanjenja v zakramentalnih dejanjih. Ta namreč v človeški zgodovini ponavzočajo Božje odrešenjsko delovanje, ki ima svoj vrh v Kristusovi veliki noči. Odrešilna moč teh dejanj daje kontinuiteto zgodovini odrešenja, ki jo Bog uresničuje v času.

Zakramenti, ki jih je postavil Kristus, so torej dejanja, ki z zaznavnimi znamenji udejanjajo živo izkušnjo skrivnosti odrešenja in omogočajo udeležbo ljudi pri Božjem življenju. To so »Božje mojstrovine« v novi in večni zavezi; moči, ki izhajajo iz Kristusovega telesa; dejanja Duha, ki deluje v njegovem telesu, ki je Cerkev.[5]

Zato Cerkev v bogoslužju z zvesto ljubeznijo in češčenjem obhaja zakramente, ki jih je zaupal Kristus sam, da bi jih varovala kot dragoceno dediščino in vir svojega življenja in poslanstva.

2. Na žalost moramo ugotoviti, da se bogoslužno obhajanje, zlasti obhajanje zakramentov, ne vrši vedno v polni zvestobi obredom, ki jih predpisuje Cerkev. Ta Dikasterij je večkrat posredoval, da bi razrešil dvome o veljavnosti obhajanih zakramentov, v okviru Rimskega obreda, v neupoštevanju liturgičnih predpisov. Včasih je moral zaključiti z bolečim negativnim odgovorom, ob ugotovitvi, da so bili v teh primerih verniki oropani tistega, kar jim pripada, »se pravi velikonočne skrivnosti, ki se obhaja na obredni način, ki ga je določila Cerkev.«[6] Kot primer bi se lahko sklicevali na obhajanja krsta, pri katerih je bila zakramentalna formula spremenjena v eni od svojih bistvenih prvin, zaradi česar je zakrament postal ničen, s tem pa je bila ogrožena prihodnja zakramentalna pot tistih vernikov, za katere je bilo potrebno z velikimi nevšečnostmi ponoviti obhajanje ne le krsta, ampak tudi pozneje prejetih zakramentov.[7]

3. V nekaterih okoliščinah lahko ugotovimo dobro vero nekaterih služabnikov, ki nepazljivo ali iz iskrenih pastoralnih utemeljitev obhajajo zakramente s spreminjanjem bistvenih formul in obredov, ki jih je določila Cerkev, morda zaradi tega, da bi jih po njihovem mnenju naredili bolj primerne in razumljive. Pogosto pa »zatekanje k pastoralnim razlogom pogosto tudi nezavedno zakrinka  subjektivistični premik in manipulativno voljo.«[8] Na ta način se pokaže tudi izobrazbena vrzel, zlasti glede zavedanja vrednosti simbolnega delovanja, ki je bistvena poteza liturgično-zakramentalnega dejanja.

4. Za pomoč škofom pri njihovi nalogi pospeševalcev in varuhov liturgičnega življenja delnih Cerkva, ki so jim zaupane, namerava Dikasterij za nauk vere v tej Noti ponuditi nekaj elementov doktrinalnega značaja glede razločevanja o veljavnosti obhajanja zakramentov, pri čemer je pozoren tudi na nekatera disciplinarna in pastoralna ozadja.

5. Poleg tega namen tega dokumenta velja za Katoliško Cerkev v celoti. Vendar se teološko dokazovanje, ki ga navdihujejo, včasih zatekajo h kategorijam, ki so značilne za latinsko izročilo. Zato je Sinodu ali zboru hierarhov vsake vzhodne katoliške Cerkve zaupano, da ustrezno prilagodi pojasnila tega dokumenta z uporabo lastnega teološkega jezika, kjer se ta razlikuje od tega, ki je uporabljen v besedilu. Rezultat je zato potrebno pred objavo predložiti v potrditev Dikasteriju za nauk vere.

I. Cerkev se sprejema in se izraža v zakramentih

6. 2. vatikanski koncil pojem zakramenta nanaša na vso Cerkev. Zlasti, ko v Konstituciji o svetem bogoslužju trdi, da »iz strani Kristusa, na križu zaspalega, izvira čudoviti zakrament vse Cerkve,«[9] se to povezuje s cerkvenim očetom ljubim tipološkim razumevanjem odnosa med Kristusom in Adamom.[10] Koncilsko besedilo spominja na dobro znano trditev sv. Avguština,[11] ki pojasnjuje: »Adam spi, da bi bila oblikovana Eva; Kristus umre, da bi bila oblikovana Cerkev. Iz strani spečega Adama je bila oblikovana Eva; iz strani Kristusa, ki je umrl na križu, preboden s sulico, tečejo zakramenti, s katerimi je bila oblikovana Cerkev.«[12]

7. Dogmatična konstitucija o Cerkvi poudarja, da je »Cerkev v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu.«[13] In to se uresničuje predvsem po zakramentih, v katerih se v vsakem od njih na svoj način uresničuje zakramentalna narava Cerkve, Kristusovega Telesa. Označitev Cerkve kot vesoljnega zakramenta odrešenja »pove, kako zakramentalna 'ojkonomija' končno določa način, na katerega Kristus, edini Zveličar, po Svetem Duhu dosega naše človeško bivanje v vseh njegovih specifičnih okoliščinah. Cerkev se sprejema in se hkrati izraža po sedmerih zakramentih, po katerih Božja milost neposredno vpliva na bivanje vernikov, da bi vse njihovo življenje, odrešeno po Kristusu, postalo Bogu prijetna daritev (bogoslužje).«[14]

8. Prav z ustanovitvijo Cerkve kot svojega skrivnostnega telesa Kristus dela vernike deležne svojega življenja, ko jih po zakramentih na stvaren in skrivnosten način pridružuje svoji smrti in vstajenju.[15] Posvečujoča moč Svetega Duha namreč deluje v vernikih po zakramentalnih znamenjih[16] in jih napravlja za žive kamne duhovne stavbe, ki sloni na vogelnem kamnu, ki je Kristus Gospod,[17] in jih vzpostavlja kot duhovniško ljudstvo, ki je deležno enega samega Kristusovega duhovništva.[18]

9. Sedem temeljnih dejanj, za katera je Tridentinski koncil razglasil, da so ustanovljena od Boga,[19] tako predstavlja privilegirano mesto srečanja s Kristusom Gospodom, ki daje svojo milost in ki z besedami in obrednimi dejanji Cerkve hrani in krepi vero.[20] V evharistiji in v vseh drugih zakramentih »nam je zagotovljena možnost, da srečamo Gospoda Jezusa in da nas doseže moč njegove vélike noči.«[21]

10. Zavedajoč se tega je Cerkev vse od svojih začetkov posebej skrbela za vire, iz katerih črpa življenjski sok za svoj obstoj in svoje pričevanje: Božjo Besedo, ki jo izpričujeta Sveto pismo in izročilo, in zakramente, ki se obhajajo v bogoslužju in po katerih se stalno vrača k skrivnosti Kristusove velike noči.[22]

Posege učiteljstva v zakramentalnih vprašanjih je vedno spodbudila temeljna skrb za zvestobo obhajane skrivnosti. Cerkev je namreč dolžna zagotavljati prednost Božjega delovanja in varovati edinost Kristusovega telesa v tistih dejanjih, ki jim nobeno drugo ni enako, ker so sveta »par excellence« z učinkovitostjo, ki jo zagotavlja Kristusovo duhovniško delovanje.[23]

II. Cerkev varuje zakramente in zakramenti varujejo Cerkev

11. Cerkev je »služabnica« zakramentov, ne njihova gospodarica[24] Ko jih obhaja, iz njih sama dobiva milost, jih varuje, in zakramenti varujejo njo. Potestas, ki jo lahko izvaja v zvezi z zakramenti, je podobna tisti, ki jo ima v zvezi s Svetim pismom. V njem Cerkev priznava Božjo Besedo, zapisano po navdihu Svetega Duha, ko vzpostavlja kanon svetih knjig. Istočasno pa se podreja tej Besedi, ki »jo pobožno posluša, sveto čuva in zvesto razlaga.«[25] Na podoben način Cerkev s pomočjo Svetega Duha prepoznava tista sveta znamenja, po katerih Kristus podarja milost, ki izvira iz velike noči, ko določa njihovo število in za vsako od njih razkriva njegove bistvene prvine.

Ob tem se Cerkev zaveda, da skrbeti za Božjo milost ne pomeni prilastiti si jo, ampak postati orodje Duha v posredovanju Kristusovega velikonočnega daru. Predvsem pa ve, da se njena potestas v redu zakramentov ustavi pred njihovo substanco.[26] Kot mora v oznanjevanju Cerkev vedno zvesto razglašati evangelij umrlega in vstalega Kristusa, tako mora v zakramentalnih dejanjih varovati odrešenjska dejanja, ki ji jih je zaupal Jezus.

12. Res pa je tudi, da Cerkev ni vedno enoznačno nakazala dejanj in besed, v katerih obstaja ta divinitus instituta substanca. V vsakem primeru pa se za vse zakramente zdijo temeljne tiste prvine, ki jim je cerkveno učiteljstvo v poslušanju sensus fiedi Božjega ljudstva in v dialogu s teologijo poimenovalo materijo in formo, katerima se pridružuje še namen služabnika zakramenta.

13. Materija zakramenta je v človekovem delovanju, po katerem deluje Kristus. V njem je včasih prisotna tudi snovna prvina (voda, kruh, vino, olje), drugič posebno zgovorna gesta (znamenje križa, polaganje rok, potapljanje, izlivanje (infusione), privolitev, maziljenje). Ta telesnost se zdi nepogrešljiva, ker zakrament zakorenini ne samo v človeško zgodovino, ampak še bolj temeljno v simbolni red stvarstva in ga vodi nazaj k skrivnosti učlovečenja Besede in odrešenja, ki ga je Beseda izvršila.[27]

14. Formo zakramenta sestavlja beseda, ki materiji podeli presežni pomen, ko preoblikuje običajni pomen neke snovne prvine in zgolj človeški pomen izvršenega dejanja. Ta beseda vedno na različne načine navdih dobi iz Svetega pisma,[28] svoje korenine pogreza v živo cerkveno izročilo in ki jo je po skrbnem razločevanju z oblastjo opredelilo učiteljstvo Cerkve.[29]

15. Materija in forma zaradi svoje ukoreninjenosti v Svetem pismu in izročilu nikoli nista bili in ne moreta biti odvisni od volje enega posameznika ali ene skupnosti. Naloga Cerkve v zvezi z njima ni v tem, da ju odreja po želji ali lastni presoji nekoga, ampak ju ob varovanju bistva zakramentov (salva illorum substantia),«[30] določa z oblastjo v poslušnosti delovanju Duha.

Pri nekaterih zakramentih se materija in forma zdita v bistvu določeni že od začetkov, zato se takoj pokaže, da jih je ustanovil Kristus; za druge je bila definicija bistvenih prvin natančneje določena šele v teku zapletene zgodovine, včasih ne brez pomembnega razvoja.

16. S tem v zvezi ne moremo prezreti, da Cerkev, kadar poseže v določanje sestavnih prvin zakramenta, vedno deluje zakoreninjena v izročilo, da bi bolje izrazila milost, ki jo podeljuje zakrament.

V tem okviru je liturgična reforma zakramentov, ki je potekala po načelih 2. vatikanskega koncila, zahtevala, da je treba preveriti obrede, da bodo bolj jasno izražali svete resničnosti, ki jih sporočajo in povzročajo.[31] Cerkev s svojim učenjem o zakramentih uveljavlja svojo potestas, sledeč tistemu živemu izročilu, ki izhaja od apostolov in »v Cerkvi ob podpori Svetega Duha napreduje.«[32]

Ker je torej Cerkev pod delovanjem Duha priznavala zakramentalno delovanje nekaterih obredov, je smatrala, da ustrezajo Jezusovemu namenu velikonočni dogodek aktualizirati in omogočiti udeležbo pri njem.[33]

17. Za vse zakramente se je v vsakem primeru za veljavnost obhajanja zahtevalo spoštovanje materije in forme, ob zavedanju, da samovoljne spremembe ene in/ali druge – njihovo težo in razveljavljajočo moč je treba vsakokrat preveriti – postavljajo v nevarnost učinkovito podeljevanje zakramentalne milosti v očitno škodo vernikov.[34] Tako materija kot forma, ki ju povzema Zakonik Cerkvenega prava,[35] sta določeni v bogoslužnih knjigah, ki jih razglasi pristojna oblast, zato jih je treba zvesto upoštevati in se ne sme »ničesar dodajati, izpuščati ali spreminjati«.[36]

18. Z materijo in formo je povezan namen služabnika, ki obhaja zakrament. Jasno je, da je tukaj tematika namena jasno ločena od osebne vere in moralnega stanja služabnika, ki ne prizadeneta veljavnosti milostnega daru.[37] Imeti mora namreč »namen storiti vsaj to, kar dela Cerkev«,[38] s čimer zakramentalno dejanje naredi resnično človeško dejanje, brez vsakega avtomatizma in popolnoma cerkveno dejanje, brez vsake samovolje posameznika. Nadalje ker to, kar dela Cerkev, ni nič drugega, kar je ustanovil Kristus,[39] tudi namen skupaj z materijo in formo prispeva k temu, da zakramentalno dejanje postane podaljšanje Gospodovega odrešenjskega dela.

Materija, forma in namen so med seboj notranje povezani. V zakramentalno dejanje se vključijo tako, da namen postane združevalno počelo materije in forme, in iz njiju naredi sveto znamenje, po katerem se milost podeljuje ex opere operato.[40]

19. Za razliko od materije in forme, ki prestavljata zaznavno in objektivno prvino zakramenta, pa služabnikov namen – skupaj s pripravljenostjo prejemnika – prestavlja njegovo notranjo in subjektivno prvino. Kljub temu pa po svoji naravi teži k temu, da se pokaže tudi navzven skozi spoštovanje obreda, ki ga je določila Cerkev, tako da resna sprememba bistvenih prvin vnaša tudi dvom v resnični namen služabnika in izpodbija veljavnost obhajanega zakramenta.[41] Na načelni ravni se namen delati to, kar dela Cerkev, izraža v uporabi materije in forme, ki ju je določila Cerkev.[42]

20. Materija, forma in namen so vedno vključeni v okvir bogoslužnega obhajanja, ki ne predstavlja nekega obrednega ornatus-a zakramentov in ne poučnega uvoda v resničnost, ki se dogaja, ampak je kot celota dogodek, v katerem se nadaljuje osebno in skupnostno srečanje med Bogom in nami v Kristusu v Svetem Duhu, srečanje, v katerem se preko posredovanja zaznavnih znamenj »daje Bogu popolna čast in se ljudje posvečujejo.«[43]

Potrebna skrb za bistvene prvine zakramentov, od katerih je odvisna njihova veljavnost, se mora torej ujemati s skrbjo in spoštovanjem celotnega obhajanja, v katerem pomen in učinke zakramentov naredijo popolnoma razumljive mnogoterost dejanj in besed, s čimer se spodbuja actuosa participatio vernikovi.[44]

21. Bogoslužje samo dovoljuje tisto raznolikost, ki Cerkev varuje »stroge uniformnosti«.[45] Zaradi tega je 2. vatikanski koncil določil, da se »ob ohranitvi bistvene enakosti rimskega obreda dopuščajo  upravičene razlike in prilagoditve za različne skupnosti, pokrajine in narode, zlasti v misijonih; in to tudi potem, ko se bodo liturgične knjige popravile.«[46]

V moči tega liturgična reforma, ki jo je želel 2. vatikanski koncil, ni samo pooblastila škofovskih konferenc za uvedbo splošnih prilagoditev k latinski editio typica, ampak je prav tako predvidela možnost posebnih prilagoditev s strani služabnika bogoslužja, da bi prišla naproti pastoralnim in duhovnim potrebam vernikov.

22. Da pa raznolikost »ne škoduje edinosti, marveč ji služi«,[47] ostaja jasno, da zunaj primerov, ki so izrecno navedeni v bogoslužnih knjigah, ostaja jasno, da sme »urejati sveto bogoslužje samo cerkvena oblast«,[48] ki se glede na okoliščine nahaja v škofu,  v teritorialnem zboru škofov, v apostolskem sedežu.

Jasno je namreč, »da spreminjanje forme obhajanja nekega zakramenta na lastno pobudo ne pomeni zgolj liturgične zlorabe kot kršitve nekega pozitivnega predpisa, ampak je rana (vulnus), ki istočasno prizadene cerkveno občestvo in prepoznavnost Kristusovega delovanja, ki v najhujših primerih zakrament sam stori neveljaven, saj narava služabnikovega delovanja zahteva, da zvesto posreduje to, kar je prejel (prim. 1 Kor 15,3).«[49]

III. Liturgično predsedovanje in umetnost obhajanja

23. 2. vatikanski koncil in pokoncilsko učiteljstvo nam omogočata, da službo liturgičnega predsedovanja razporedimo v njen pravi teološki pomen. Škof in njegovi sodelavci duhovniki predsedujejo liturgičnim obhajanjem, katerih vrhunec je evharistija, ki je »vir in višek vsega krščanskega življenja«,[50] in persona Christi (Capitis) in nomine Ecclesiae. V obeh primerih gre za formuli, ki sta – kljub nekaterim različicam – dobro izpričani v izročilu.[51]

24. Formula in persona Christi[52] pomeni, da duhovnik v dogodku obhajanja prestavlja samega Kristusa. To doseže vrhunec, ko v evharistični posvetitvi Gospodove besede izgovori z isto učinkovitostjo, ko v moči Svetega Duha sebe poistoveti s Kristusom. Ko potem koncil določi, da duhovniki predsedujejo evharistiji in persona Christi Capitis,[53] nima namena potrditi pojmovanja, po katerem služabnik kot »glava« razpolaga z oblastjo, ki bi jo lahko svojevoljno izvajal. Glava Cerkve in potemtakem pravi predsednik obhajanja je samo Kristus. On je »glava telesa, to je Cerkve« (Kol 1,18), saj je privrela iz njegove strani, jo hrani, skrbi zanjo in jo ljubi vse do darovanja samega sebe zanjo (prim. Ef 5,25.29; Jn 10,11). Služabnikova potestas je diakonia, kakor Kristus sam uči učence pri zadnji večerji (prim. Lk 22,25-27;  Jn 13,1-20). Tisti, ki so v moči zakramentalne milosti upodobljeni po Njem in so deležni oblasti, s katero On vodi in posvečuje svoje ljudstvo, so zato v bogoslužju in v celotnem pastoralnem služenju poklicani, da se podredijo isti logiki, saj niso bili postavljeni za pastirje zato, da bi gospodovali čredi, ampak da bi ji služili po zgledu Kristusa, dobrega pastirja ovac (prim. 1 Pt 5,3; Jn 10,11.14).[54]

25. Služabnik, ki predseduje obhajanju, pa hkrati deluje in nomine Ecclesiae. [55] Ta formula pojasnjuje, da služabnik, medtem ko predstavlja Kristusa Glavo pred njegovim telesom, ki je Cerkev, prav tako pred to Glavo predstavlja to Telo, oziroma to Nevesto, ki je neločljiv subjekt obhajanja, vse duhovniško Ljudstvo, v imenu katerega služabnik govori in deluje.[56] Sicer pa, če je res, da »kadar nekdo krščuje, Kristus sam krščuje«,[57] je prav tako res, da »Cerkev, ko obhaja neki zakrament, deluje kot Telo, ki deluje neločljivo od svoje Glave, kolikor je Kristus-Glava, ki deluje v cerkvenem telesu, ki ga je sam rodil v skrivnosti velike noči.«[58] To poudarja medsebojno posvečevanje med krstnim in službenim duhovništvom,[59] ko nam omogoča razumeti, da drugo obstaja v služenju prvemu, in prav zaradi tega – kot smo videli – v služabniku, ki obhaja zakramente, nikoli ne more manjkati namen delati to, kar dela Cerkev.

26. Dvojna in kombinirana funkcija, ki jo izražata formuli in persona Christi – nomine Ecclesiae, in vzajemno rodovitno razmerje med krstnim in službenim duhovništvom, združeno z zavedanjem, da moramo bistvene prvine za veljavnost zakramentov obravnavati v njihovem lastnem kontekstu, to je v bogoslužnem dejanju, bodo služabnika vedno bolj ozaveščali, da »bogoslužna dejanja niso zasebna dejanja, marveč opravila Cerkve,« dejanja, ki so »v skladu z različnostjo stanov, nalog in dejavnega sodelovanja« »stvar celotnega telesa Cerkve, ga razodevajo in prizadevajo.«[60] Prav zaradi tega mora služabnik razumeti, da je pristna ars celebrandi tista, ki spoštuje in povzdiguje Kristusovo prvenstvo in actuosa participatio celotnega bogoslužnega zbora tudi s ponižno poslušnostjo bogoslužnim predpisom.[61]

27. Zdi se, da je vedno bolj nujno razviti umetnost obhajanja, ki bo z ohranjanjem razdalje tako do togega rubricizma kot do neobrzdane domišljije, vodila do discipline, ki jo je treba spoštovani ravno zaradi tega, da bi bili pristni učenci: »Ne gre za to, da bi morali slediti bogoslužnemu bontonu: bolj gre za 'disciplino' – v pomenu, ki ga je uporabil R. Guardini – ki nas oblikuje, če jo verodostojno upoštevamo. To so kretnje in besede, ki vnašajo red v naš notranji svet, da živimo čustva, drže in obnašanje. Niso izražanje nekega ideala, pri katerem bi se morali navdihovati, ampak so dejanje, ki vključuje telo v njegovi celovitosti, se pravi v njegovi enotnosti duše in telesa.«[62]

Zaključek

28. »Ta zaklad […] imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). Antiteza, ki jo je uporabil apostol, da bi poudaril, kako se vzvišenost Božje moči razodeva skozi šibkost njegove oznanjevalne službe, dobro opisuje tudi dogajanje v zakramentih. Celotna Cerkev je poklicana, da varuje bogastvo, ki ga vsebujejo, da ne bi bilo nikoli zatemnjeno prvenstvo Božjega odrešenjskega delovanja v zgodovini, čeprav v krhkem posredništvu znamenj in dejanj, ki so lastna človeški naravi.

29. Virtus, ki deluje v zakramentih, oblikuje obličje Cerkve, ko ga usposablja za posredovanje daru odrešenja, ki ga umrli in vstali Kristus v svojem Duhu želi podeliti vsakemu človeku. V Cerkvi, je še zlasti njenim služabnikom, zaupan ta veliki zaklad, da bi kot »skrbni služabniki« Božjega ljudstva, ljudstvo hranili z obiljem Besede in ga posvečevali z milostjo zakramentov. Njim najprej pripada, da zagotovijo, da »se lepota krščanskega praznovanja« ohranja živa in da je »ne bi skazilo površno in omejevalno razumevanje njegove vrednosti, ali še hujše, njegovo popredmetenje v službi nekega ideološkega pogleda, kakršen koli že je.«[63]

Samo tako bo Cerkev lahko iz dneva v dan rastla v »spoznavanju Kristusove skrivnosti, ko svoje življenje potapljamo v skrivnost njegove velike noči v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda.«[64]

Papež Frančišek je na avdienci spodaj podpisanemu prefektu Dikasterija za nauk vere, dne 31. januarja 2024, potrdil to Noto, o kateri je odločalo Plenarno zasedanje tega Dikasterija, in naročil njeno objavo.

V Rimu, na sedežu Dikasterija za nauk vere, 2. februarja 2024, na praznik Gospodovega darovanja.

Víctor Manuel kard. Fernández,
prefekt

Msgr. Armando Matteo,
tajnik za doktrinalni oddelek

Ex Audientia Diei   31-1-2024
FRANCISCUS

[1] Kongregacija za nauk vere, Doktrinalna nota v zvezi s spreminjanjem zakramentalne formule krsta (24. junija 2020), opomba 2: L’Osservatore Romano, 7. avgusta 2020, 8.
[2] Frančišek, Govor udeležencem Plenarne skupščine Dikasterija za nauk vere, Dvorana Klementina (26. januarja 2024): L’Osservatore Romano, 26. januarja 2024, 7.
[3] Dikasterij za nauk vere, Opomba Gestis verbisque o veljavnosti zakramentov (2. februarja 2024), št. 24.
[4] Prim. 2 Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija O Božjem razodetju, (Dei Verbum) (18. novembra 1965), št. 2: AAS 58 (1966) 818.
[5] Prim. Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1116.
[6] Frančišek, Apostolsko pismo Srčno sem želel, (Desiderio desideravi) (29. junija 2022), št. 23: L’Osservatore Romano, 30. junija 2022, 9.
[7] Nekateri duhovniki so morali ugotoviti neveljavnost svojega posvečenja in zakramentalnih dejanj, ki so jih obhajali, prav zaradi pomanjkanja veljavnega krsta (prim. kan. 842), ki je bil posledica malomarnosti tistih, ki so jim samovoljno podelili zakrament.
[8] Kongregacija za nauk vere, Doktrinalna nota glede spreminjanja zakramentalne formule krsta (24. junija 2020), op. 2: L’Osservatore Romano, 7. avgusta 2020, 8.
[9] 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium) (4. decembra 1963), št. 5, 26: AAS 56 (1964) 99, 107.
[10] Papež Frančišek v zvezi s tem komentira: »Primerjava med prvim in novim Adamom je presenetljiva: kot je Bog iz strani prvega Adam, potem ko je dal, da je nanj prišel globok spanec, vzel Evo, tako se je iz strani novega Adama, spečega v smrtnem snu, rodila nova Eva, Cerkev. Začudenje je ob besedah, za katere si lahko predstavljamo, da jih je novi Adam sprejel za svoje, ko je gledal Cerkev: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23). Ker smo verovali Besedi in se spustili v krstno vodo, smo postali kost njegovih kosti, meso njegovega mesa«: Frančišek, Apostolsko pismo Srčno sem želel (Desiderio desideravi) (29. junija 2022), št. 14: L’Osservatore Romano, 30. junija 2022, 9.
[11] Prim. sv. Avguštin, Enarrationes in Psalmos 138, 2: CCL 40, 1991: «Eva se je rodila iz strani spečega Adama, Cerkev pa iz strani trpečega Kristusa».
[12] Isti, In Johannis Evangelium tractatus 9, 10: PL 35, 1463.
[13] 2. Vatikanski koncil II, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium) (21. novembra 1964), št. 1: AAS 57 (1965) 5. Prim. Prav tam, št. 9, 48: AAS 57 (1965) 12-14, 53-54; Enako, Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes) (7. decembra 1965), št.. 5, 26: AAS 58 (1966) 1028-1029, 1046-1047.
[14] Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija - zakrament ljubezni (Sacramentum caritatis) (22. februarja 2007), št. 16: AAS 99 (2007) 118.

[15] Prim. 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium) (21. novembra 1964), št. 7: AAS 57 (1965) 9-11.
[16] Prim. Prav tam, št. 50: AAS 57 (1965) 55-57.
[17] Prim. 1 Pt  2,5;  Ef  2,20; 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium), (21. novembra 1964), št. 6: AAS 57 (1965) 8-9.
[18] Prim. 1 Pt  2,9; Raz 1,6; 5,10; 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium),  (21. novembra 1964), št. 7-11: AAS 57 (1965) 9-16.
[19] Prim. Tridentinski koncil, Decretum de sacramentis, kan. 1: DH 1601.
[20] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 59: AAS 56 (1964) 116.
[21] Frančišek, Apostolsko pismo Srčno sem želel (Desiderio desideravi), (29. junija 2022), št. 11: L’Osservatore Romano, 30. junija 2022, 8.
[22] Prim. 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (Dei Verbum), (18. novembra 1965), št. 9: AAS 58 (1966) 821.
[23] Prim. 2. Vatikanski koncil II, Konstitucija o svetem bogoslužju, (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 5, 7: AAS 56 (1964) 99, 100-101.
[24] Prim. 1 Kor 4,1.
[25] 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (Dei Verbum), (18. novembra 1965), št. 10: AAS 58 (1966) 822.
[26] Prim. Tridentinski koncil, Sessione XXI, cap. 2: DH 1728: »Koncil tudi izjavlja, da je imela Cerkev vedno oblast, da pri podeljevanju zakramentov, brez poseganja v njihovo vsebino, določa in spreminja tiste elemente, ki so se ji zdeli najbolj koristni za tiste, ki jih prejemajo, ali za samo češčenje zakramentov, odvisno od raznolikosti okoliščin, časov in krajev«; 2. Vatikasnki koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 21: AAS 56 (1964) 105-106.
[27] Prim. Frančišek, Okrožnica Hvaljen bodi (Laudato si’), (24. maja 2015), št. 235-236: AAS 107 (2015) 939-940; Isti, Apostolsko pismo Srčno sem želel (Desiderio desideravi), (29. junija 2022), št. 46: L’Osservatore Romano, 30. junija 2022, 10; Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1152.
[28] Ravno v zakramentih in predvsem v evharistiji Božja Beseda doseže svojo največjo učinkovitost.
[29] Prim. Jn 14,26; 16,13.
[30] Tridentinski koncil, Sessione XXI, cap. 2: DH 1728. Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 38: AAS 56 (1964) 110.
[31] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 21: AAS 56 (1964) 105-106. Cerkev je vedno skrbela za ohranjanje zdrave tradicije, ko je odpirala pot zakonitemu napredku. Zaradi tega je v reformi obredov sledila pravilu, da “nove oblike nekako organsko rastejo iz dosedanjih oblik.”: Prav tam, št. 23: AAS 56 (1964) 106. Kot potrditev glej: Pavel VI., Apostolska konstitucija Pontificalis Romani (18. junija 1968): AAS 60 (1968) 369-373; Isti, Apostolska konstitucija Missale Romanum (3. aprila 1969): AAS 61 (1969) 217-222; Isti, Apostolska konstitucija Divinae consortium naturae (15. avgusta 1971): AAS 63 (1971) 657-664; Isti, Apostolska konstitucija Sacram unctionem infirmorum (30. novembra 1972): AAS 65 (1973) 5-9.
[32] 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (Dei Verbum), (18. novembra 1965), št. 8: AAS 58 (1966) 821.
[33] Prim. Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija – zakrament ljubezni (Sacramentum caritatis), (22. februarja 2007), št. 12: AAS 99 (2007) 113; ZDP, kan. 841.
[34] Ponovno je treba poudariti razlikovanje med dopustnostjo in veljavnostjo, kakor je treba spomniti, da je kakršna koli sprememba formule nekega zakramenta vedno resno nedopustno dejanje.
Tudi če se predvideva, da majhna sprememba ne potvori prvotnega pomena zakramenta in ga posledično ne naredi neveljavnega,  še vedno ostaja nedopustna.
V dvomljivih primerih, kjer je prišlo do spremembe forme ali materije zakramenta, je razločevanje veljavnosti v pristojnosti tega Dikasterija za nauk vere.
[35] Za primerjavo glej: ZCP, kan. 849 za krst; kan. 880 § 1-2 za birmo; kan. 900 § 1, 924 in 928 za evharistijo; kann. 960, 962 § 1, 965 in 987 za pokoro; kan. 998 za bolniško maziljenje; kan. 1009 § 2, 1012 in 1024 za sveti red; kann. 1055 in 1057 za zakon; kan. 847 § 1 za uporabo svetih olj.
[36] 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 22: AAS 56 (1964) 106. Prim. ZCP, kan. 846 § 1.
[37] Prim. Tridentinski koncil, Decretum de Sacramentis, can. 12: DH 1612; Canones de sacramento baptismi, can. 4: DH 1617. V pismu cesarju leta 496 je papež Anastazij II. zapisal takole: »Če žarki vidnega sonca, čeprav gredo skozi nadvse smrdljive kraje, nikakor niso okuženi z nobenim onesnaženjem, ki bi ga povzročil stik, v veliko večji meri moči tega [sonca], ki je to naredilo vidno, ne zoži nobena nevrednost služabnika«: DH 356.
[38] Tridentinski koncil, Decretum de Sacramentis, can. 11: DH 1611. Prim.. Konstanški koncil Bula Inter cunctas, 22: DH 1262; Firenški koncil, Bula Exsultate Deo: DH 1312; ZCP, kann. 861 § 2; 869 § 2; Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1256.
[39] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, III, q. 64, a. 8; Benedikt XIV., De Synodo dioecetsana, lib. VII, cap. 6, št. 9, 204.
[40] Tridentinski koncil, Decretum de Sacramentis, can. 8: DH 1608.
[41] Prim. Leon XIII., Apostolsko pismo Apostolicae curae: DH 3318.
[42] Vendar pa je možno, da se namen služabnika razlikuje od namena Cerkve, tudi če se predpisani obred spoštuje na zunaj. To se dogaja v tistih cerkvenih skupnostih, ki so spremenile vero Cerkve v neki bistveni prvini ter s tem pokvarile namen svojih služabnikov in jim onemogočile, da bi delali to, kar dela Cerkev – in ne njihova skupnost – ko obhaja zakramente. To je na primer razlog za neveljavnost krsta, ki ga podeljujejo mormoni (Cerkev Jezusa Kristusa svetnikov poslednjih dni): glede na to, da so zanje Oče, Sin in Sveti Duh nekaj bistveno drugačnega od tega, kar izpoveduje Cerkev, je krst, ki ga delijo, čeprav je bil podeljen z isto trinitarično formulo, neveljaven zaradi error in fide, ki je v škodo služabnikovemu namenu. Prim. Kongregacija za nauk vere, Resp. ad propositum dubium de validitate Baptismatis (5. junija 2001): AAS 93 (2001) 476.
[43] 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 7: AAS 56 (1964) 101.
[44] V zvezi s tem 2. vatikanski koncil spodbuja pastirje, naj pazijo, »da se bodo pri bogoslužnih opravilih ne le izpolnjevale določbe za veljavno in dopustno izvrševanje, ampak tudi, da se jih bodo verniki udeleževali zavestno, dejavno in plodovito«: 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium) (4. decembra 1963), št. 11: AAS 56 (1964) 103.
[45] Prav tam, št. 37: AAS 56 (1964) 110.
[46] Prav tam, št. 38: AAS 56 (1964) 110.
[47] 2. Vatikanski  koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium), (21. novembra 1964), št. 13: AAS 57 (1965) 18.
[48] 2. Vatikanski  koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 22 § 1: AAS 56 (1964) 106.
[49] Kongregacija za nauk vere, Doktrinalna nota o spreminjanju zakramentalne formule krsta (6. Avgusta 2020): L’Osservatore Romano, 7. avgusta 2020, 8.
[50] 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium), (21. novembra 1964), št. 11: AAS 57 (1965) 15.
[51] Za formulo in persona Christi (ali ex persona Christi), prim. zlasti sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, III, q. 22 c; q. 78, a. 1 c; a. 4 c; q. 82, a. 1 c; za formulo in persona Ecclesiae (ki bo kasneje težila k temu, da jo spodrine formula [in] nomine Ecclesiae), Isti, Summa Theologiae, III, q. 64, a. 8; ad 2; a. 9, ad 1; q. 82, a. 6 c. V Summa Theologiae, III, q. 82, a. 7, ad 3, je Tomaž pazljiv pri povezovanju obeh izrazov: «… sacerdos in missa in orationibus quidem loquitur in persona Ecclesiae in cuius unitate consistit. Sed in consecratione sacramenti loquitur in persona Christi cuius vicem in hoc gerit per ordinis potestatem».
[52] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium) (4. decembra 1963), št. 33: AAS 56 (1964) 108-109; Isti., Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium), (21. novembra 1964), št. 10, 21, 28: AAS 57 (1965) 14-15, 24-25, 33-36; Pavel VI., Okrožnica Sacerdotalis caelibatus (24. junija 1967), št. 29: AAS 59 (1967) 668-669; Isti, Apostolska spodbuda o oznanjevanju evangelija (Evangelii nuntiandi) (8. decembra 1965), št. 68: AAS 68 (1976) 57-58; Janez Pavel II., Apostolsko pismo Dominicae Cenae (24. februaja 1980), št. 8: AAS 72 (1980) 127-130; Isti, Apostolska spodbuda o spravi in pokori (Reconciliatio et paenitentia), (2. decembra 1984), št. 8, 29: AAS 77 (1985) 200-202, 252-256; Isti. Okrožnica Cerkev iz evharistije (Ecclesia de Eucharistia), (17. aprila 2003), št. 29: AAS 95 (2003) 452-453; Isti, Posinodalna apostolska spodbuda Pastirji črede (Pastores gregis), (16. oktobra 2003), št. 7, 10, 16: AAS 96 (2004) 832-833, 837-839, 848; ZCP, kann. 899 § 2; 900 § 1.
[53] Prim. 2. Vatikanski koncil, Odlok o službi in življenju duhovnikov (Presbyterorum Ordinis) (7. decembra 1965), št. 2: AAS 58 (1966) 991-993. Prim. tudi Janez pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda o krščanskih laikih (Christifideles laici), (30. decembra 1988), št. 22: AAS 81 (1989) 428-429; Isti,Posinodalna apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (Pastores dabo vobis), (25. marca 1992), št. 3, 12, 15-18, 21-27, 29-31, 35, 61, 70, 72: AAS 84 (1992) 660-662, 675-677, 679-686, 688-701, 703-709, 714-715, 765-766, 778-782, 783-787; ZCP, kan. 1009 § 3; Katekizem Katoliške Cerkvea, št. 875; 1548-1550; 1581; 1591.
[54] To trdi tudi Splošna ureditev Rimskega misala, št. 93: »Zato mora [duhovnik], ko obhaja evharistijo, služiti Bogu in ljudstvu dostojanstveno in ponižno, ter […] vernikom omogočiti, da zaznajo živo Kristusovo navzočnost.«
[55] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium) (4. decembra 1963), št. 33: AAS 56 (1964) 108-109; Isti, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium), (21. novembra 1964), št. 10: AAS 57 (1965) 14-15; Isti, Odlok o službi in življenju duhovnikov (Presbyterorum Ordinis), (7. decembra 1965), št. 2: AAS 58 (1966) 991-993.
[56] Prim. 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium), (21. novembra 1964), št. 10: AAS 57 (1965) 14-15.
[57] 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 7: AAS 56 (1964) 101.
[58] Kongregacija za nauk vere, Doktrinalna nota v zvezi s spreminjanjem zakramentalne formule krsta (24. junija 2020): L’Osservatore Romano, 7. avgusta 2000, 8.
[59] Prim. 2. Vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (Lumen gentium), (21. novembra 1964), št. 10: AAS 57 (1965) 14-15.
[60] 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), (4. decembra 1963), št. 26: AAS 56 (1964) 107. Prim tudi prav tam, št. 7: AAS 56 (1964) 100-101; Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1140-1141.
[61] Prim. Splošna ureditev Rimskega misala, št. 24.
[62] Frančišek, Apostolsko pismo Srčno sem želel (Desiderio desideravi), (29. junija 2022), št. 51: L’Osservatore Romano, 30. junija 2022, 11.
[63] Prav tam, št. 16: L’Osservatore Romano, 30. junija 2022, 9.
[64] Prav tam, št. 64: L’Osservatore Romano, 30. junija 2022, 12.