Ukrajina, nuncij Kulbokas: Že dve leti gledamo smrti v obraz, a še vedno upamo
Alessandro De Carolis – Vatikan
Stalni strah in vera, ki se je je treba oklepati. Milost, da lahko tu in tam zadihaš, in utrujenost, ker imaš vedno zavihane rokave. Neizmerni kontrasti, ki jih ustvarja vojna. Z velikim notranjim naporom hoditi skozi porušen svet in skoraj ne imeti moči, da bi se pogovarjal z nekom, ki ni doživel te boleče drame. Kot da bi živeli v različnih svetovih, pove apostolski nuncij Visvaldas Kulbokas, ko poskuša opisati življenje v Ukrajini po dveh letih vojne.
Kakšne so dejanske razmere v Ukrajini dve leti po začetku ruske invazije?
Očitno je, da je veliko trpljenja. Nekaj tisoč zapornikov živi, pogosto na robu preživetja, v nečloveških razmerah, vsaj sodeč po pripovedovanju tistih, ki so se vrnili domov. Vsako jutro začnem molitev v povezanosti z njimi in otroki, ki so ločeni od svojih staršev ali zakonitih skrbnikov, saj vem, da živijo pekel in da jim, razen redkih izjem, ni mogoče pomagati. V regijah blizu frontne črte živijo večinoma ostareli ljudje ali revni in si ne upajo ali nimajo fizičnih moči, da bi svojo srečo iskali drugje. Poleg tega so popolnoma odvisni od humanitarne pomoči, vključno z vodo in kruhom. Obstaja tudi cela mreža duhovnikov, karitativnih delavcev in prostovoljcev, ki se ukvarjajo z vzpostavljanjem logističnega transportnega omrežja, včasih dolgega na tisoče kilometrov. Na milijone otrok in mladih iz vseh vzhodnih regij, Harkova, Dnipra, Poltave, Zaporožja, Hersona, že od začetka pandemije covida ne more hoditi v šolo, tj. že štiri leta se učijo samo prek spleta. V nekaterih mestih gradijo podzemne šole, ki so zaščitene pred pogostimi bombardiranji. Tu so še lokalni sodelavci naše apostolske nunciature v Kijevu, za katere vsak dan ne vem, ali bodo lahko prišli v službo ali ne, saj ko začnejo zavijati sirene zaradi pogostih zračnih napadov za več ur obtičijo tam, kjer se v tistem trenutku nahajajo. Sam opažam, da se težko dolgo pogovarjam z ljudmi, ki nimajo enakih izkušenj: vtis imam, da živimo v različnih svetovih, kjer so prioritete povsem drugačne. Da sploh ne omenjam mrtvih in pohabljenih v vojni, milijonov razseljenih oseb in beguncev.
Kaj veste o življenju na območjih, kjer divjajo spopadi, v Kijevu in na skrajnem zahodu države?
Ljudje, ki živijo v mestih blizu fronte, kot sta Herson in celo Harkov, so navajeni gledati smrti neposredno v oči. V tem smislu je Kijev v ugodnejšem položaju, saj se raketni napadi in napadi brezpilotnih letalnikov ne dogajajo vsak dan, poleg tega ima “privilegij” močnejšega sistema protiletalske obrambe. Imeti trenutek počitka, četudi vsak drugi dan, je milost. Bližje fronti ljudje čim manj časa preživijo na ulicah, gredo le v cerkev, po hrano in po nujnih opravilih. Pred nekaj dnevi sem katoliškega duhovnika v Hersonu vprašal: ”Kaj najbolj pogrešaš?” Odgovoril je: ”Pogrešam, da bi imel vsaj nekaj ur tišine, da bi se lahko mirno sprehajal in spal.”
Kaj vas v zgodbah tistih, ki so se vrnili s fronte, najbolj pretrese?
Večkrat me je zelo dotaknilo, kar so mi nekateri vojaki pripovedovali o molitvenem življenju in o veri v najbolj divjih trenutkih na fronti. Pri tem je treba pojasniti, kdo so vojaki: vojaki so vsi, od univerzitetnega predavatelja do strokovnjaka za nove tehnologije, od gledališkega umetnika do podjetnika. Nekateri med njimi pokažejo vero, ki spodbuja tudi mene. Večkrat sem slišal takšno pričevanje: “Ves čas, pod bombardiranjem, v jarkih ali v protinapadu, sem neprestano molil in čutil, da mi Jezus stoji ob strani. Naokrog so žvižgali naboji in eksplodirale mine, a jaz sem ostal živ.” Druga kategorija pričevanj, ki me pretrese, so pričevanja nekdanjih zapornikov, če so še vedno psihično sposobni komunicirati z ljudmi. Tu se bom vzdržal pripovedovanja o njihovih pričevanjih, ker so neizrekljiva in ker menim, da je bolje, da jih povedo sami, kadar bodo lahko.
Ali vidite kakšno možnost za diplomatsko rešitev, ki bi končala trenutni konflikt?
Vesel bi bil, če bi se motil, vendar danes ne vidim nobene možnosti. Toda z Božjo milostjo se lahko vse spremeni v trenutku, zato mora biti naše zaupanje v usmiljenega Gospoda, ko molimo, čim bolj polno. Vsekakor je treba poudariti, da najbolj vztrajni poskusi na tem področju prihajajo iz tiste kategorije držav in mednarodnih organizacij, ki se ne istovetijo popolnoma z nobeno stranjo.
Kakšno vlogo so imele in imajo Cerkve pri podpiranju prebivalstva?
Podpora Cerkva je izredno pomembna z duhovnega vidika. Tako kruta vojna med ljudmi vzbuja nezaupljivost, saj ni mogoče razumeti, kako se lahko kaj takega začne v 21. stoletju. Duhovni vidik posebej poudarjajo vojaki na fronti in vojni ujetniki: zanje je molitev skoraj edini kanček upanja, ki ga imajo. Ljudem je treba prisluhniti, ko ne morejo razumeti, kako je mogoče, da Cerkve in zlasti Sveti sedež s svojimi pobudami ne morejo doseči želenih rezultatov. Mnogi so prepričani, da “bi bila ena beseda svetega očeta dovolj” za rešitev težav. V pogovoru s temi ljudmi poskušamo pojasniti, da nikoli ne moremo biti prepričani, da bodo določene humanitarne pobude takoj obrodile sadove.
Drugo področje delovanja Cerkva je seveda humanitarna pomoč in na tem področju si po najboljših močeh prizadevajo tako ustanove Svetega sedeža s papeškim elemozinjerjem in Dikasterijem za služenje celostnemu človeškemu razvoju kot tudi mednarodne karitativne organizacije in krajevne Cerkve, katoliške in nekatoliške.
Potem je tu še področje otrok. Poznam veliko župnij, ki vrtcem naredijo lastna zaklonišča za primer zračnega napada. Nazadnje so tu še Karitas, eparhije in tisti, ki nudijo zdravstveno in psihološko pomoč družinam in mladim. Včasih vidim nekatere škofe, ki sami razdeljujejo pomoč in hrano. Tega ne počnejo zaradi svoje prepoznavnosti, ampak preprosto zato, ker ni dovolj rok za vse, ki potrebujejo pomoč.