Govor msgr. Gallagherja na posvetu Vatikanska diplomacija in oblikovanje Zahoda med papeževanjem Pija XII.

Paul Richard Gallagher

Uvodni govor na mednarodnem srečanju na Papeški univerzi Gregoriana 18. aprila 2024

Spoštovani rektor,
profesorji,
spoštovani patri,
študentje,
gospe in gospodje.

Z veseljem sem sprejel povabilo spoštovanega rektorja p. Marka Lewisa DJ naj uvedem to mednarodno študijsko srečanje »Vatikanska diplomacija in oblikovanje Zahoda med papeževanjem Pija XII.«

Zgodovina Zahoda je tako tesno povezana z zgodovino krščanstva in Cerkve, da zgodovinarji pojme Zahod, Evropa in krščanska civilizacija uporabljajo kot sinonime. Christopher Dawson trdi, da »moramo začetke zahodne civilizacije iskati v novi duhovni skupnosti, ki je izšla iz ruševin rimskega cesarstva in spreobrnitve severnih barbarov v krščansko vero. Krščanska Cerkev je podedovala tradicijo cesarstva. Barbarom se je predstavila kot varuhinja veliko višje civilizacije, obdarjene z ugledom rimskega prava in avtoriteto rimskega imena.«[1]

Zahod je torej pojem, ki ne orisuje samo fizičnega ozemlja, ampak področje pripadnosti, definira civilizacijo, kulturo, ki združuje ljudstva, ki jih je in jih v njihovih različnostih in posebnostih združujejo iste korenine in jih je poenotila krščanska vera, ki je vključevala judovsko duhovno izročilo in helenistično kulturo. Zahod je evropska kultura in evropska kultura je zahodna, kultura, ki so jo Evropejci skozi stoletja razširili po vsem svetu.

Dejansko še danes obstaja humanistična in univerzalna evropska dediščina – ki daleč presega zgolj evropsko celino – ki jo je mogoče odkriti v vseh državah, in po teh načela bratstva in iskanja miru. To lahko povežemo s tistim grškim humanizmom, ki je razvil čut za ravnovesje, mero in lepoto, ter rimskim pravnim duhom, ki vsakemu daje njegovo mesto in njegove pravice v trdno strukturirani politični skupnosti. Predvsem pa je Evropo več kot dva tisoč let oblikovalo krščanstvo, ki je osvobodilo poteze človekove osebe, da je postal svoboden, avtonomen in odgovoren subjekt. Padec rimske politične organizacije je namreč pustil veliko praznino, ki jo je zapolnila Cerkev, vzgojiteljica in zakonodajalka novih ljudstev.

Ambrož, Avguštin, Hieronim in Gregor, cerkveni očetje, so bili resnično očetje zahodne civilizacije glede na to, da so različna ljudstva Zahoda pridobila skupno civilizacijo, ko so bila vključena v duhovno skupnost krščanstva.

Če hočemo Evropo upoštevati kot glavo telesa Zahoda, samo po sebi pomislimo na krščanstvo kot na njegovo dušo, saj mu je dalo obliko in enotnost. Cerkev je delovala čudovito. Ohranila je velik del antičnega znanja, ki ga je brala v luči evangelija in ga razširila vse do nas. Univerze, literatura, umetnost, arhitektura, znanost in tehnika so dajali rast krščanskemu Zahodu, v čigar okrilju ljudje uresničujejo prirojeno iskanje resničnega, lepega, dobrega in pravičnega. Duhovna moč je dosegla avtonomijo in družbeno svobodo, posledično pa njena dejavnost ni bila zaprta v versko sfero, ampak je imela daljnosežne učinke na vse vidike življenja. Za zahodno civilizacijo je bilo značilno njeno veliko teološko vrenje,  saj je bila preobrazba sveta sestavni del njenega kulturnega ideala.

To z dušo obdarjeno telo, ki se imenuje Zahod, ima posebno značilnost, ki mu jo daje njegova misijonarska narava. In tega se je naučilo od misijonskega gibanja mož, ki so prišli z Vzhoda: Pavel, Irenej, Atanazij, Kasijan, Teodor iz Tarza, grški in sirski papeži 7. stol., ki so postavili temelje zahodnemu krščanstvu.

Po 6. stol. pa se je ta proces obrnil zaradi novega procesa misijonarske dejavnosti, ki je tokrat šla od Zahoda proti Vzhodu. Izhajala je iz novih krščanskih ljudstev Irske in Anglije in se je širila proti celini. Gibanje se ni omejilo na spreobrnjenje holandskih in nemških poganov, ampak se je končalo z reformo frankovske Cerkve.

Zgodovina Evrope je zgodovina zaporedja preporodov, duhovnih in intelektualnih prenov, do katerih je zagotovo prišlo po zaslugi verskih vplivov, ki so se širili v moči spontanega procesa svobodnega prenosa. Ne pozabimo, da so bili eden od opornikov tega prenosa meniški redovi, katerih odločilna sila je bilo iskanje individualne popolnosti in odrešenja. Njen model je uravnovešala molitev, študij in delo. Zagon, ki ga je imelo meništvo, ni ostal zaprt znotraj meniškega življenja, ampak se je dal čutiti na vseh področjih družbene in intelektualne dejavnosti, na gospodarskem in na znanstvenem področju.

V tem vrenju, ki je značilno za zahodno zgodovino, v kateri duhovnost deluje kot kvas, ima pomembno vlogo evangelizacijska dejavnost diplomatskega dela Cerkve. Apokrizariji, apostolski legati, legati a latere, poslani legati, rojeni legati, kolektorji, familiares papae v zgodovini pripadajo stalni pravici rimskega papeža, da izrazi pravico do tako aktivnega kot pasivnega poslaništva, da bi ubogal besede Jezusa Kristusa: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mt 16,15).

Kljub temu pa se papeške diplomacije, ki kot vsaka druga diplomacija uporablja posvetna sredstva za doseganje (zunanje) političnega cilja, ne more omejiti na širjenje vere in njenega uspeha ne smemo meriti v smislu širjenja vere. Tudi ona mora namreč plačati običajni davek vseh diplomatskih pogajanj, seveda ne da bi se izneverila teološkim resnicam, da bi zagotovila mirno sožitje Cerkve v razmerju do države.

Ali je mogoče zavedanje teh vrednot in grožnja  staremu zahodnemu kontinentu, ki sta jo povzročali dve totalitarni ideologiji, povzročilo, da se je Pij XII. laže približal Združenim državam, »novemu Zahodu«, še pred svojim papeževanjem? Gre za vprašanje, ki ga moramo še v celoti razjasniti.

Kot je pred leti v enem svojih prispevkov trdil msgr. Agostino Casaroli, sta zlom Evrope na polovici papeževanja Pija XII. in sovjetski dogodek svet do te mere postavila pred novo stvarnost, da je sam izraz Zahod dobil nove pomene. Razkosanje na dva velika, nasprotujoča si bloka ob vztrajanju velikih, pomembnih, vendar primerjalno manjših nevtralnih ali vsaj z nobeno ob obeh politično-vojaških formacij povezanih območij. Poleg tega (vojaškega) nasprotja je bilo tudi ideološko, ki je ločevalo oba bloka, zaradi česar se je postopoma uveljavil in se ponovno uveljavljal evropski duh, delujoč skoraj izključno na enem od obeh področij in na politično in ideološko izostrenih območjih, ki je kazal težnjo po tem, da bi se razširil po celotnem kontinentu. Delen, ne pa nepomemben dokaz takšnega tendenčnega gibanja je širjenje prepričanja o koristnosti, o potrebnosti panevropskega in potemtakem »zahodnega« sistema sobivanja, varnosti in sodelovanja.[2] Medtem ko se je to, kar so poimenovali socialistično, sedaj že razširilo v srce Evrope, se pojavilo na Jadranu in vključevalo ljudstva starodavne kulture in izročila, ki sta bila značilno evropska in zahodna, pa tudi, kar je bilo za Sveti sedež še bolj pomembno, v precejšnji meri katoliška. To področje poleg tega, da je bilo – v odnosu do drugega, poimenovanega kar »zahodno« in v katerem se je geografsko nahajalo središče katoliške cerkvene organizacije – v stanju hladne vojne, ampak zaradi tega nič manj  ostro vojskovane, se je tudi fizično znašlo ločeno od nje s pregrado ljubosumno varovanih in težko prehodnih meja.

Sveti sedež, ki je zvest svoji tradiciji, da ne sprejema pobud, ki prihajajo iz prelomov, iz teh držav ni umaknil svojih predstavnikov. O izgonu ali odpustitvi diplomatskih predstavnikov v sovjetskem bloku so odločali drugi: tako na Madžarskem, v Albaniji, v Bolgariji, Romuniji, na Čehoslovaškem …

Na takšno stanje se je nekam presenetljivo odzval Sveti sedež, ki je v tistih letih v satelitske države Sovjetske zveze poslal vrsto diplomatov ameriškega porekla, kar je edinstveno dejanje v zgodovini diplomacije, kot so nedavno poudarile nekateri posveti, ki so bili posvečeni tej temi.

Papeška poslaništva in celotna diplomacija na posebej očiten način izražajo mednarodni položaj papeštva in način, na katerega prekorači stoletja s sosledjem vlog, nalog in opravil, ki so pripeljale do vedno bolj določene figure, ki jo poznamo kot apostolski nuncij. V zvezi s tem Paolo Brezzi piše, da »nunciji (…), ko pišejo v Rim, poročajo o zemljepisnih, zgodovinskih, političnih, gospodarskih, družbenih razmerah v državi. (…) Zato so poročila teh cerkvenih ljudi, ki so bili v preteklih stoletjih razkropljeni po vseh Evropi, še danes aktualna ne samo zaradi svoje značilne izvirnosti, pronicljivosti pristopa, globine opazovanja in zaradi tega dobrih nasvetov«,[3] pač pa tudi zaradi »ogromnega dokumentarnega gradiva, ki sestavlja prvovrsten zgodovinski vir ter predstavlja spomenik modrosti, zaklad naukov in samo študij te korespondence omogoča, da se zavemo pomena, ki ga je imel Sveti sedež v življenju Evrope.«[4]

S tem zgodovinskim in človeškim vidikom je povezana poklicanost, duhovno poslanstvo vatikanske diplomacije, ki je dobro orisana v članku, ki je bil objavljen v La Civiltà Cattolica 19. maja 1951.[5] V njem p. Angelo Martini DJ v času papeževanja Pija XII. piše, da »ima diplomacija Katoliške Cerkve duhovni pečat. Tudi njen cilj je duhoven, onstranski: zveličanje duš. Globoko in pristno duhovni morajo biti tudi tisti, ki jo izvajajo; njihovi sadovi morajo biti duhovno rodovitni.« Skratka, gre za »… predstavljanje vikarja tistega, ki je prišel služit in ne da bi mu služili (Mt 28,28). Nuncij mora poznati ljudstvo, h kateremu je poslan, njegovo psihologijo, njegovo naravo, njegovo zgodovino, ustanove in vse izraze življenja; pridobiti si mora naklonjenost tistih, ki so zaupani njegovi skrbi. »Imeti mora vrhunsko kulturo, odprtost za trenutne probleme in za njihove zgodovinske predhodnike, kar mu omogoča uvid v prihodnji razvoj, da hierarhijo in vernike pripravi na jutrišnje naloge. To je del njegovega poslanstva, ki je podrejeno duhovnemu cilju, graditvi Kristusovega telesa«[6], da bi vse pridobil za Kristusa (Kor 9,19-22).

Vendar »je to duhovniško poslanstvo, duhovniška služba«, kot je Pij XII. lastnoročno pisal msgr. Paolu Savinu, predsedniku Papeške cerkvene akademije leta 1951, ob dvesto petdeseti letnici njene ustanovitve. »Tak je diplomat Cerkve: - je pisal papež Pacelli – duhovnik, ki opravlja svojo službo pri med pomembnimi v svetu ali med pastirji črede, da bi se uresničila Jezusova molitev: da bi vsi spoznali Očeta in v spoznanju postali eno (…).«[7]

Pij XII. je bil globoko prepričan o tem, kar je ob koncu druge svetovne vojne skušal nakazati kot glavne smernice obnove v upanju »na resnično krščanstvo v državi in med državami«[8] Poleg tega je poudaril, da je treba globoki vzrok vojne in resnično korenino sodobnega totalitarizma iskati v zapuščanju in zaničevanju tistega Boga, ki predstavlja edini temelj notranjega miru med državami in mednarodnega miru.[9] Po vojni se je Cerkev dvigala nad ruševinami ne samo stavb in evropskih mest, ampak tudi mitov in ideologij XX. stol. kot najvišji porok mednarodnega miru.

Te besede so bile deloma neslišane, saj so se nekatere od teh ideologij zaostrile in vodile k nasprotju med dvema velikima blokoma, vzhodnim in zahodnim. Te delitve še vedno obstajajo, čeprav so spremenjene.

Nič novega ni, če danes govorimo o neštetih krizah (notranjih in zunanjih) – vključno s spopadi v Ukrajini in v Sveti deželi – o preganjanjih, stiskah ter o fizični in psihični zmedenosti družbe, družbe, ki se nam zdi kot žrtev same sebe, ki je prikrajšana za presežni pogled in jo postmoderne ideologije vodijo v nihilistično perspektivo. Občutek imamo, da obstajajo družbene skupine, ki so naveličane življenja. To so časi velikih izzivov.

Vendar se zavedamo, da je zgodovina niz izzivov: osebnih in skupnostnih izzivov. Dvatisočletno učenje Cerkve predstavlja vir, iz katerega črpamo rešitve. Ta vir napaja voda neizčrpne Božje milosti in človek v svoji svobodi, v skladu z naravnimi in božanskimi zakoni, lahko in bo vedno lahko sprejemal odločitve, ki mu omogočajo, da se bo spoprijel s temi krizami in našel rešitve zanje.

Ko je papež Frančišek leta 2013 nagovoril diplomatski zbor, je rekel, da: »(…) da duhovna revščina našega časa resno zadeva tudi države, ki jih imamo za najbolj bogate. Gre za to, kar predhodnik, dragi in častiti Benedikt XVI. imenuje 'diktatura relativizma', ki vsakega pušča za merilo samega sebe in ogroža sožitje med ljudmi. (…) Vendar brez resnice ni miru! (…) v tem delu je temeljna tudi vloga vere. Ni namreč mogoče graditi mostov med ljudmi, če pozabimo na Boga.«[10]

Grem proti zaključku.
1. Skušal sem na kratko opisati, kako je katoliška Cerkev globoko povezana z Zahodom in obratno.
2. In kako je bilo to mogoče po zaslugi papeške diplomatske mreže.

Rad bi vas zapustil z namenom za prihodnost. Izrazil ga bom z besedami sv. Janeza Pavla II., ki je leta 2003 Apostolsko spodbudo Cerkev v Evropi zaključil takole: »Evropa (…) bodi to, kar si. Ponovno odkrij svoje začetke. Poživi svoje korenine. Skozi stoletja si prejela zaklad krščanske vere. Ta utemeljuje tvoje družbeno življenje na načelih evangelija in njene sledi lahko opazimo v umetnosti, literaturi in misli tvojih narodov. Vendar ta dediščina ne pripada samo preteklosti: je projekt za prihodnost, ki ga je treba posredovati prihodnjim rodovom, ker je vzorec za življenje ljudi in ljudstev, ki so skupaj kovali evropsko celino.« In ko jo nagovori neposredno, zaključi: »Bodi prepričana! Evangelij upanja ne razočara! V žalostnih pripetljajih tvoje zgodovine včeraj in danes je luč, ki razsvetljuje in usmerja tvojo pot; je moč, ki te podpira v preizkušnjah; je preroštvo novega sveta; je znak novega začetka; je povabilo vsem, vernim in nevernim, naj utirajo vedno nove poti, ki vodijo v 'Evropo duha', da bodo iz nje naredili pravi 'skupni dom', kjer je veselje do življenja.«[11]

[1] Christopher Dawson, Il cristianesimo e la formazione della civiltà occidentale, Milano 1997, str. 35.
[2] Agostino Casaroli, La Santa Sede e l’Europa, in Civiltà Cattolica, I, 382-389, zvezek 2920, (1972) str. 368-369.
[3] Paolo Brezzi, La Diplomazia Pontificia, Milano 1942, str.. 20 in 21.
[4] Paolo Brezzi, La Diplomazia Pontificia, Milano 1942, str. 25.
[5] Angelo Martini S.I., La Diplomazia della Santa Sede e la Pontificia Accademia Ecclesiastica, La Civiltà Cattolica, Zvezek 2422 (1951) str. 9.
[6] Angelo Martini S.I., La Diplomazia della Santa Sede e la Pontificia Accademia Ecclesiastica, La Civiltà Cattolica, Zvezek 2422 (1951) str. 10.
[7] Angelo Martini S.I., La Diplomazia della Santa Sede e la Pontificia Accademia Ecclesiastica, La Civiltà Cattolica, Quaderno 2422 (1951 str. 10-11.
[8] Pio XII, Allocuzione al Concistoro del 24 dicembre 1945, in Discorsi e radiomessaggi, vol. VII, str. 313-314.
[9] Pio XII, Allocuzione al Concistoro del 24 dicembre 1945, in Discorsi e radiomessaggi, vol. VII, str. 317-333.
[10] Avdienca za diplomatski zbor, akreditiran pri Svetem sedežu. Govor svetega očeta Frančiška, Sala Regia, petek 22. marca 2013.
 https://www.vatican.va/content/francesco/it/speeches/2013/march/documents/papa-francesco_20130322_corpo-diplomatico.html
[11] Apostolska spodbuda Ecclesia in Europa. Janez Pavel II., 28. junija 2003. https://www.vatican.va/content/john-paul-ii/it/apost_exhortations/documents/hf_jp-ii_exh_20030628_ecclesia-in-europa.html