Msgr. Gallagher semeniščnikom v Vietnamu: Pravo veselje je biti s Kristusom in v ljubezni

Adriana Masotti - Vatikan

Veselje je beseda, ki se je največkrat ponovila v govoru, ki ga je nadškof Paul Richard Gallagher namenil študentom bogoslovnega semenišča nadškofije Huế v Vietnamu, s katerimi se je srečal v okviru njegovega obiska v tej azijski državi, ki se bo končal 14. aprila.

Veselje najprej, »da sem z vami na svojem prvem uradnem obisku v Vietnamu«, je zatrdil nadškof in nadaljeval, ker »smo se zbrali, da bi se srečali, zgradili odnos, se spoznali in imeli radi«. To veselje je natanko tisto, kar je papež Frančišek spregovoril kmalu po izvolitvi, ko je nagovoril semenišča z vsega sveta. To je značilno znamenje duhovnika, da ga je treba razumeti v globino in se naučiti živeti.

Sveti Pavel Le-Bao-Tinh: sredi muk sem poln veselja

»Seveda – je nadaljeval vatikanski tajnik za odnose z državami – biti vesel ne pomeni ne izkusiti žalosti ali trpljenja, trenutkov težav in dvomov«. In v zvezi s tem je navedel močne izraze svetega Pavla Le-Bao-Tinha, vietnamskega mučenca, v pismu semeniščnikom Ke-Vinha. Leta 1843 je zapisal: »Tukajšnji zapor je resnična podoba večnega pekla: okrutnim mučenjem vseh vrst – železnim verigam, lisicam – se dodajo sovraštvo, maščevanje, obrekovanje, nespodobni govori, prepiri, hudobna dejanja, kletvice, prekletstva, pa tudi tesnoba in bolečina. .. (...) Sredi teh muk, ki običajno mučijo druge, sem po božji milosti poln veselja in radosti, ker nisem sam – Kristus je z menoj«.

Duhovniki, »misijonarji dejavne ljubezni«

»To je pravo veselje, misijonarsko veselje«, je komentiral monsinjor Gallagher in povabil vse, da se vprašajo o svoji sposobnosti biti veseli ljudje. Primer misijonarskega veselja je Mati Terezija iz Kalkute, ki je več kot petdeset let doživljala duhovno suhost, to je odsotnost Boga v svojem življenju. »Vendar je bila vedno nasmejana, vedno polna veselja v očeh! S svojim nasmehom je prinašala to veselje vsem, ki jih je srečala: gobavcem, brezdomcem, zapuščenim, ljudem z odvisnostmi in boleznimi.« Nadškof Gallagher je dejal, da je duhovnikom zaupana naloga, da so »misijonarji ljubezni, poslani v svet, polni tistega veselja, ki jih žene, da rečejo 'da' Jezusu Kristusu«, tudi sredi odrekanja in težav.

Pomen formacije semeniščnikov

Živeti na takšen način, je poudaril nadškof Gallagher, ni samodejno, ampak »zahteva nenehen trud in resne priprave«, zato je formacija duhovnikov za Cerkev zelo pomembna. »Njeni dušni pastirji – pravi – naj ne bi le živeli vere, ampak jo morajo biti sposobni posredovati in učiti druge, da jo pristno živijo«. Semeniščnikom priporoča branje posinodalne apostolske spodbude Pastores dabo vobis, v kateri je papež Janez Pavel II. leta 1992 nakazal štiri stebre duhovniške formacije in ponudil tudi »razmišljanje o identiteti duhovnika, o njegovem odnosu z Jezusom Kristusom in o nekaterih posebnih izzivih, s katerimi se je treba soočiti pri življenju krščanske vere v sodobnem svetu«. Svoj nagovor je nadškof Gallagher sklenil z voščilom: »Da bi vedno ostali polni pogumne vneme, veselega upanja in goreče dejavne ljubezni.«