Simpozij o športu in duhovnosti. Šport videti onkraj športa.
Tiziana Campisi – Vatikan
Opazovati šport, razumeti, zakaj je tako priljubljen, prepoznati njegova tveganja, oceniti njegov pomen za oblikovanje bolj bratske, strpne in pravične družbe ter razločevati, kako se v tem okolju razodeva Bog, so glavne tematske smernice mednarodnega simpozija o športu in duhovnosti, ki so ga predstavili v ponedeljek, 6. maja, na tiskovnem uradu Svetega sedeža.
Kardinal José Tolentino de Mendonça, prefekt Dikasterija za kulturo in vzgojo, je spomnil, da je sveti oče šport večkrat imenoval »klic, ki usmerja k svetosti«, ter predlagal, naj se trening živi kot vsakodnevno obračanje k Bogu z vprašanjem: »Kaj želiš, da storim, kaj hočeš od mojega življenja?« Športnike je povabil, naj se na Jezusa obračajo kot na trenerja življenja.
De Mendonça je dejal, da »Cerkev ne želi nadzorovati športa ali ustvariti alternativnega športa, ampak ga humanizirati s krščansko vizijo športa,« pri čemer je izpostavil, da gre za »urjenje v športni sinodalnosti«. Spomnil je, da je olimpijsko geslo Citius, Altius, Fortius oziroma Hitreje, višje, močneje bilo uvedeno pred sto leti na olimpijskih igrah v Parizu, torej leta 1924. Zasnoval ga je dominikanski menih Henri Didon in ga predlagal Pierru de Coubertinu, ustanovitelju sodobnih olimpijskih iger.
Olimpijski ideal kot upanje za človeštvo
Francoska veleposlanica pri Svetem sedežu Florence Mangin je zatrdila, da olimpizem v »sedanjem kontekstu vojn« pomeni zlasti »sporočilo miru« in da je zato prizadevanje vesoljne Cerkve bistveno. V Olimpijski listini je olimpizem opredeljen kot »življenjska filozofija, ki povezuje v harmonično celoto vrednote telesa, volje in duha. Olimpizem si prizadeva s povezovanjem športa, kulture in vzgoje ustvariti način življenja, ki bi temeljil na veselju, izvirajočem iz napora, na vzgojni vrednosti dobrega zgleda in na spoštovanju splošnih osnovnih etičnih načel.«
V zvezi z mednarodnim dogajanjem, v katerem je velika pozornost namenjena konfliktom na Bližnjem vzhodu in v Vzhodni Evropi, je kardinal Tolentino de Mendonça na novinarska vprašanja o pomenu olimpijskega premirja odgovoril, da je to konkreten primer olimpijskega duha in eden od njegovih izrazov, saj športniki prihajajo s petih celin, da bi bili skupaj, tekmovali, se srečali in izboljšali obzorje upanja v svetu. Čeprav obstajajo določene zgodovinske okoliščine, olimpijski ideal ostaja veljaven in lahko daje misliti, medtem ko se iz laboratorija kulture in človečnosti, ki ga predstavljajo igre, lahko pojavijo znamenja sodelovanja in sprejemanja.
Program simpozija
Cilj simpozija o povezanosti športa in duhovnosti je »videti šport onkraj športa« ter »oceniti njegov pedagoški potencial in predvsem poglobiti duhovni pomen športa«, je zatrdil Emanuele Isidori, profesor filozofije športa na rimski univerzi Foro Italico. Dogodek želi ponuditi večplastno analizo športa. Prvi dan, 16. maja, bo v ospredju odnos med Cerkvijo in športom. Udeležence simpozija bodo nagovorili vrhunski športniki, predstavljene pa bodo tudi konkretne pastoralne izkušnje, ki »šport postavljajo v službo evangelija in evangelij v službo športa«. Drugi dan se bo odvijal v znamenju teme »Človek in šport«. Predavali bodo različni strokovnjaki z italijanskih in francoskih univerz, ki bodo šport obravnavali z različnih vidikov, pedagoškega, filozofskega, sociološkega in teološkega. Zadnji dan, 18. maja, bo organiziran športni dogodek, ki bo odprt za vse: na rimskem Circusu Maximusu se bo teklo »štafeto bratstva« kot znamenje družbene vloge športa. Sodelovala bo tudi vatikanska športna ekipa. Izkupiček od prijavnin bo namenjen izvedbi športnih projektov neprofitne organizacije Šport brez meja, ki šport uporablja kot način socialnega vključevanja, zlasti mladih, ki prihajajo iz socialno in ekonomsko nestabilnih okolij ter tvegajo družbeno izključenost, kot je na predstavitvi pojasnil Alessandro Tappa.
Nogometaš »z eno nogo«
Sicer pa je na tiskovni konferenci bil prisoten tudi italijanski paraolimpijski športnik Arturo Mariani. Je nogometaš »z eno nogo«, in ne »brez ene noge«, kot je poudaril in pojasnil, da si prizadeva tudi na besedni ravni spremeniti opredelitve, ki pomenijo »razlikovanje, ločitev, izključitev«. Na vsako osebo je treba gledati »kot na duhovno entiteto, ki prek športa« vzpostavlja stik s seboj in drugimi. »Če nam šport pomaga razumeti, kdo smo, potem lahko igranje in treniranje postaneta oblika molitve, saj nam omogočata, da se izrazimo s preprostostjo in edinstvenostjo,« je dejal Arturo, ki je uresničil svoje sanje o igranju nogometa in se pridružil italijanski nacionalni nogometni ekipi invalidov. Igral je na svetovnem in evropskem prvenstvu ter ustanovil akademijo Proabile, katere cilj je pomagati invalidnim otrokom pri vključevanju v športne dejavnosti ter spodbujati medsebojno spoštovanje, da bi bil vsak posameznik sprejet in dobrodošel ne glede na svoje sposobnosti ali invalidnost.
Arturo je še dejal, da je šport zanj metafora življenja. Pot, ki jo je opravil, je bila oblika molitve, ki mu je pomagala postati to, kar je danes, in z drugimi podeliti sporočilo, da je prek športa mogoče živeti veselo in izpolnjeno življenje. Vsem, ki se soočajo z invalidnostjo, je želel povedati, da »če nam uspe z vero sprejeti vse, kar se nam zgodi v življenju, potem lahko zares začnemo razumeti, kdo smo, in tudi kaj je smisel našega življenja.«
