Kardinal Celso Costantini in Kitajska – graditelj mostu med Vzhodom in Zahodom
Vatican News
Poleg državnega tajnika bosta spregovorila tudi nadškof Fortunatus Nwachwukwu, tajnik Oddelka za prvo evangelizacijo in nove krajevne Cerkve, ter škof Juan Igazio Arrieta, tajnik Dikasterija za zakonodajna besedila. Na začetku bosta zbrane pozdravila msgr. Giuseppe Pellegrini, škof škofije Concordia-Pordenone, od koder izhaja kardinal Costantini, ter prof. Vincenzo Buonomo, rektor Papeške univerze Urbaniana.
Knjiga je izšla ob stoletnici kitajskega koncila, ki je potekal v Šanghaju in ga je organiziral tedanji apostolski delegat Costantini. Kmalu je videl tudi njegove sadove, saj je po dveh letih papežu Piju XI. že pripeljal prvih šest avtohtonih duhovnikov, da bi jih posvetil v škofe. Bil je odličen poznavalec apostolskega pisma Maximum illud o misijonih, ki ga je leta 1919 objavil papež Benedikt XV., in se je zavzemal za krščansko inkulturacijo. Costantini je v skladu s preroško mislijo tega dokumenta ponovil, da je poslanstvo Cerkve »evangelizirati in ne kolonizirati«. Izredno je razvil dialog s tedanjo kitajsko vlado ter vzpostavil polne diplomatske odnose s Svetim sedežem. Ustanovil je prvo kitajsko redovno skupnost, Kongregacijo Gospodovih učencev, ki je danes razširjena na različnih koncih Azije, sodeloval pa je tudi pri ustanovitvi in razvoju Katoliške univerze Fu Jen.
Po vrnitvi v Italijo je bil tajnik Kongregacije za širjenje vere in rektor Papeškega kolegija Urbano. Leta 1944 je po nasvetu takratnega namestnika za splošne zadeve na vatikanskem državnem tajništvu Giovannija Battista Montinija, bodočega Pavla VI., več kot štiri mesece gostil Alcida De Gasperija. Papež Pij XII. je Costantinija umestil za kardinala med konzistorijem 12. januarja 1953, skupaj s takratnim beneškim patriarhom Angelom Giuseppejem Roncallijem, bodočim papežem Janezom XXIII. Iz dokumentov je razvidno, da je bil Costantini med pobudniki drugega vatikanskega koncila.
