Nota Dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani glede dokumenta Rimski škof
Dikasterij za pospeševanje edinosti med kristjani
Nota Dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani za novinarje glede Študijskega dokumenta »Rimski škof. Primat in sinodalnost v ekumenskih pogovorih in v odgovorih na okrožnico Ut unim sint«.
Izvor in status dokumenta
Študijski dokument Rimski škof je prvi dokument, ki povzema celotno ekumensko razpravo o službi primata v Cerkvi od 2. vatikanskega koncila. Začetek tega besedila sega v povabilo, ki ga je sv. Janez Pavel II. naslovil na druge kristjane, naj »očitno skupaj« poiščejo oblike, v katerih bi služba rimskega škofa »lahko uresničevala službo ljubezni, ki bi jo priznavali eni in drugi« (USS 95). Teološki pogovori so na to povabilo oblikovali veliko odgovorov, pa tudi razmišljanj o tej temi in različnih predlogov.
Leta 2020, ob 25. letnici dokumenta Ut unim sint, je Dikasterij za pospeševanje edinosti med kristjani videl priložnost, da povzame ta razmišljanja in zbere njihove glavne sadove. K temu je povabil sam papež Frančišek, ki je opozoril, da »v tem pogledu nismo veliko napredovali« (Evangelii Gaudium 32). Vrh tega je sklic sinode o sinodalnosti potrdil pomen tega projekta kot prispevka k ekumenski razsežnosti sinodalnega procesa.
Status besedila je status »študijskega dokumenta«, ki ne trdi, da je izčrpal temo in tudi ne povzema vsega katoliškega učenja o tej zadevi. Njegov namen je ponuditi objektivno sintezo ekumenske razprave o tej temi, s čimer odseva njene uvide, pa tudi meje.
Postopek priprave
Dokument je sad skoraj triletnega v resnici ekumenskega in sinodalnega dela. Povzema približno 30 odgovorov na Ut unum sint in 50 dokumentov o ekumenskem dialogu na to temo. Pri njem niso sodelovali samo uradniki, ampak tudi 46 članov in svetovalcev Dikasterija, ki so o njem razpravljali na dveh plenarnih sejah. Posvetovali so se tudi z najboljšimi katoliškimi izvedenci v tej materiji, kakor tudi s številnimi pravoslavnimi in protestantskimi strokovnjaki v sodelovanju z Inštitutom za ekumenske študije Angelicum. Končno je bilo besedilo poslano na različne Dikasterije Rimske kurije in na Škofovsko sinodo. Vsega skupaj so upoštevali več kot petdeset pisnih mnenj in prispevkov. Vsi so bili pozitivni glede pobude, metodologije, strukture in glavnih idej dokumenta.
Struktura dokumenta
Dokument ponuja shematično predstavitev:
1) odgovorov na Ut unum sint in dokumentov o teoloških pogovorih, namenjenih vprašanju primata;
2) glavnih teoloških vprašanj, ki tradicionalno postavljajo pod vprašaj papeški primat in pomembnega napredka v sodobnem ekumenskem razmišljanju: prenovljeno branje »petrinskih besedil«; preseganje nasprotja med de iure divine in de iure humano; ponovno hermenevtično branje dogem o primatu o jurisdikciji in nezmotljivosti (1. vatikanski koncil);
3) nekaterih perspektiv za službo edinosti v ponovno združeni Cerkvi: potrebnost ali nepotrebnost primata v Cerkvi; kriteriji prvega tisočletja; načela za izvajanje primata v 21. stoletju.
4) praktične predloge ali zahteve, naslovljene na Katoliško Cerkev: prenovljena razlaga 1. vatikanskega koncila; diferencirano izvajanje primata rimskega škofa; sinodalnost ad intra; sinodalnost ad extra.
Poleg tega povzetka se dokument zaključi s kratkim predlogom plenarne seje Dikasterija z naslovom K izvajanju primata v 21. stoletju, ki določa najpomembnejše predloge, ki so jih predlagali različni pogovori za prenovljeno izvrševanje službe edinosti rimskega škofa, ki ga »priznavajo eni in drugi«.
Glavne ideje Dokumenta
Študijski Dokument poudarja, da: 1) so dokumenti dialoga in odgovori na Ut unum sint dali pomemben prispevek k razmišljanju o vprašanju primata in sinodalnosti; 2) vsi dokumenti se strinjajo s potrebo po službi edinosti na vesoljni ravni, čeprav so temelji te službe in načini, na katerega bi se morala izvrševati, podvrženi različnim tolmačenjem; 3) za razliko od polemik v preteklosti v vprašanju primata ne vidijo več samo kot problem, ampak tudi kot priložnost za skupno razmišljanje o naravi Cerkve in o njenem poslanstvu v svetu; 4) petrinska služba rimskega škofa je neločljivo povezana s sinodalno dinamiko, tako kot skupnostni vidik, ki vključuje celotno Božje ljudstvo in kolegialno razsežnost škofovske službe.
Med prihodnjimi koraki, ki jih je treba narediti v teoloških pogovorih, Dokument predlaga potrebo po: 1) boljši povezanosti med pogovori, – krajevnimi in mednarodnimi, uradnimi in neuradnimi, dvostranskimi in večstranskimi, vzhodnimi in zahodnimi – da bi se medsebojno obogatili; 2) skupnem obravnavanju primata in sinodalnosti, ki nista dve nasprotujoči si cerkveni razsežnosti, ampak prej dve resničnosti, ki se med seboj podpirata; 3) razjasnitvi besedišča; 4) spodbujanju sprejemanja rezultatov pogovorov na vseh ravneh, tako da bodo ti lahko postali skupna dediščina; 5) teološkem razlaganju aktualnih odnosov med Cerkvami, saj se »dialog resnice« ne bi smel osredotočati samo na doktrinalne razlike v preteklosti.
POVZETEK DOKLUMENTA »RIMSKI ŠKOF«
(št. 166 – 188)
1. Razumevanje in izvrševanje službe rimskega škofa sta z 2. vatikanskim koncilom vstopila v novo fazo. Od takrat je bila ekumenska razsežnost bistven vidik te službe, kakor so to osvetlili kasnejši papeži. Povabilo Janeza Pavla II. Ut unum sint, da bi s pomočjo pastirjev in teologov vseh Cerkva našli način za izvrševanje primata »ki bi ga priznali eni in drugi«, je pomenil epohalen trenutek v tem ekumenskem zavedanju. To povabilo je dobilo posebno podporo v okviru pontifikata papeža Frančiška, čigar učenje in delovanje poudarjata sinodalno razsežnost njegove službe.
EKUMENSKA RAZMIŠLJANJA O SLUŽBI RIMSKEGA ŠKOFA
2. Povabilo Ut unum sint je vzbudilo širok razpon odgovorov in ekumenskih razmišljanj. Teološki ekumenski pogovori, uradni in neuradni, narodni in mednarodni, ki so se začeli po 2. vatikanskem koncilu, so se v zadnjih desetletjih izkazali za privilegirano mesto za iskanje službe edinosti na vesoljni ravni. Z določanjem poglavitnih tem in perspektiv osvetljujejo zanimanje za to vprašanje in razvoj razprave z različnimi krščanskimi izročili. Poleg tega izpostavljajo nov in pozitiven ekumenski duh v razpravi o vprašanju.
3. To novo ozračje je pokazatelj dobrih odnosov, ki so vzpostavljeni med krščanskimi občestvi, predvsem pa med njihovimi voditelji. V času, ko se odnosi med Cerkvami krepijo, moramo to »ponovno odkrito bratstvo« (UUS, 42) premisliti tudi v teološkem ključu, poleg dogmatičnih razlik v preteklosti. Življenje odnosov vključuje tudi naraščajočo zavest o »medsebojni odgovornosti« [mutual accountability] med krščanskimi občestvi.
4. Opozoriti je treba, da se poudarki in sklepi različnih pogovorov razlikujejo glede na vpletena konfesionalna izročila. Poleg tega niso vsi teološki pogovori teme obravnavali na enaki ravni ali z enako temeljitostjo. Če so nekateri vprašanju posvetili celotne dokumente, so ga drugi obravnavali samo v okviru splošnih dokumentov, medtem ko spet drugi vprašanja sploh še niso obravnavali. Ne da bi te različne pristope in poudarke zatemniti, vendarle lahko ugotovimo sledeče sadove.
NOVI PRISTOPI K TRADICIONALNO OPOREKANIM TEOLOŠKIM VPRAŠANJEM
5. Eden od sadov teoloških pogovorov je prenovljeno razumevanje »petrinskih besedil«, ki so bila zgodovinsko pomembna ovira med kristjani. Partnerji v dialogu so bili pozvani, naj se ogibajo anahronističnim projekcijam kasnejšega doktrinalnega razvoja in naj ponovno razmislijo o Petrovi vlogi med apostoli. Na temelju sodobne eksegeze in patrističnih raziskav smo dosegli nove uvide in vzajemno obogatitev, ko smo izzvali nekatera tradicionalna konfesionalna tolmačenja. Ponovno smo odkrili raznolikost podob, razlag in modelov v Novi zavezi, medtem ko so svetopisemski pojmi kot so episkopé (služba nadzora), diakonija in pojem »petrinske funkcije« prispevali k razvoju bolj celovitega razumevanja »petrinskih besedil«.
6. Drugo sporno vprašanje je katoliško razumevanja primata rimskega škofa kot ustanove de iure divino, medtem ko ga večina drugih kristjanov razume kot ustanovo zgolj človeškega prava. Hermenevtična pojasnila so pomagala vzpostaviti nov pogled na to tradicionalno dihotomijo, z upoštevanjem primata tako de iure divino kakor tudi de iure humano, se pravi kot del Božje volje za Cerkev, ki je bila posredovana skozi človeško zgodovino. S preseganjem razlikovanja med de iure divino in de iure humano, so pogovori poudarili razlikovanje med teološkim bistvom in zgodovinskimi okoliščinami primata – kot je izraženo v Ut unum sint (UUS, 95). Na tej podlagi zahtevajo večjo pozornost in presojo v zgodovinskem okviru, ki je pogojeval izvrševanje primata v različnih regijah in obdobjih.
7. Dogmatične definicije 1. vatikanskega koncila za druge kristjane predstavljajo veliko oviro. Nekateri ekumenski pogovori so zabeležili obetaven napredek pri »ponovnem branju« ali »ponovnem sprejemanju« tega koncila, in odprli nove poti za natančnejše razumevanje njegovega učenja. Ta hermenevtični pristop poudarja, da je pomembno, da dogmatične trditve 1. vatikanskega koncila ne razlagamo izolirano, ampak v luči njihovega zgodovinskega okvira, njihovega namena in njihovega sprejemanja – predvsem skozi učenje 2. vatikanskega koncila.
8. S preučevanjem besedila Pastor aeternus in zlasti koncilskih aktov in konteksta, ki je pogojeval izbiro uporabljenih izrazov (»ordinarij«, »direkten«, »neposreden«), je nekaterim pogovorom uspelo razjasniti dogmatično definicijo vesoljne jurisdikcije, ko so ugotovili njen obseg in meje. Na isti način so lahko razjasnili formulacijo dogme o nezmotljivosti in se celo dogovorili o nekaterih vidikih njenega namena, ob priznanju, da je v nekaterih okoliščinah potrebno osebno izvrševanje službe poučevanja, glede na to, da je edinost kristjanov edinost v resnici in ljubezni. Kljub tem pojasnilom pa pogovori še vedno izražajo skrb glede odnosa nezmotljivosti s primatom evangelija, brezhibnosti celotne Cerkve, uresničevanja škofovske kolegialnosti in potrebe po sprejemu.
PERSPEKTIVE ZA SLUŽBO EDINOSTI V SPRAVLJENI CERKVI
9. Novi pristopi k temeljnim teološkim vprašanjem, ki jih primat postavlja na univerzalni ravni, so odprli nove perspektive za službo edinosti v spravljeni Cerkvi. Številni teološki pogovori in odzivi na Ut unum sint, ki temeljijo na argumentih, ki bolj zadevajo njihovo dobro kot pa bistvo, priznavajo potrebo po primatu na vesoljni ravni. Ob sklicevanju na apostolsko izročilo nekateri pogovori zagovarjajo, da je krščanstvo že od začetkov Cerkve utemeljeno na glavnih apostolskih sedežih, ki so zasedali poseben red, na katerem je bil rimski sedež prvi. Na temelju eklezioloških premislekov so nekateri pogovori trdili, da obstaja vzajemna soodvisnost med primatom in sinodalnostjo na vseh ravneh življenja Cerkve: krajevni, regionalni, pa tudi vesoljni. Drugo vprašanje bolj pragmatične narave pa temelji na sodobnem kontekstu globalizacije in na misijonskih potrebah.
10. Teološki pogovori, zlasti s pravoslavnimi Cerkvami in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami priznavajo, da načela in modeli občestva, ki so jih spoštovali v prvem tisočletju (ali za te druge do konca 5. stoletja), ostajajo paradigmatični. V tistem obdobju so namreč kristjani Vzhoda in Zahoda kljub nekaterim začasnim prelomom živeli v občestvu, bistvene strukture Cerkve pa so bile vzpostavljene in skupne. Nekateri kriteriji prvega tisočletja so bili prepoznani kot oporne točke in kot vir navdiha za sprejemljivo izvrševanje službe edinosti na vesoljni ravni, kot so: neformalni značaj – in ne prvenstveno jurisdikcijski – izrazov občestva med Cerkvami; »častni primat« rimskega škofa; medsebojna odvisnost med prvenstveno in sinodalno razsežnostjo Cerkve, kot to osvetljuje Apostolski kanon 34; pravica do pritožbe kot izraz občestva (kanoni iz Sardike); vzorčni značaj ekumenskih koncilov; in raznolikost cerkvenih modelov.
11. Čeprav je prvo tisočletje odločilno, pa številni pogovori priznavajo, da ga ne bi smeli idealizirati in tudi ne zgolj poustvariti, saj razvoja v drugem tisočletju ni moč prezreti, pa tudi zato, ker bi moral primat na vesoljni ravni odgovarjati na sodobne izzive. Določenih je bilo nekaj načel za izvajanje primata v 21. stoletju. Prvi splošni dogovor je medsebojna odvisnost med primatom in sinodalnostjo na vseh ravneh Cerkve in posledična potreba po sinodalnem izvajanju primata. Nadaljnji dogovor zadeva razčlenitev med »vsi«, »nekateri« in »eden«, treh dopolnjujočih se razsežnosti Cerkve na vsaki cerkveni ravni: »skupnostna« razsežnost, ki temelji na sensus fidei vseh krščenih; »kolegialna« razsežnost, ki je izražena predvsem v škofovski kolegialnosti; in »osebna« razsežnost, ki je izražena v funkciji primata. Več pogovorov ima sinodalno dinamiko za neločljivo od členitve teh treh razsežnosti.
12. Tudi ekumensko razmišljanje je prispevalo k spoznanju, da moramo petrinsko funkcijo razumeti v okviru širše ekleziološke perspektive. Pri presojanju primata so številni teološki pogovori opozorili, da te tri razsežnosti – skupnostna, kolegialna in osebna – delujejo na vsaki od treh ravni Cerkve: krajevni, regionalni in vesoljni. V zvezi s tem je ključno vprašanje odnosa med krajevno in vesoljno Cerkvijo, ki ima pomembne posledice za izvajanje primata. Ekumenski pogovori so prispevali k dogovoru o sočasnosti teh razsežnosti, ko so vztrajali pri dejstvu, da ni mogoče ločiti dialektičnega odnosa med krajevno in vesoljno Cerkvijo.
13. Drug pomemben preudarek, povezan z različnimi ravnmi Cerkve, je ekleziološki pomen regionalne ali nadkrajevne razsežnosti v Cerkvi. Mnogi pogovori poudarjajo potrebo po ravnotežju med izvajanjem primata na regionalni in svetovni ravni, pri čemer ugotavljajo, da je za večino krščanskih skupnosti regionalna raven pomembnejša za izvajanje primata, pa tudi za njihove misijonske dejavnosti. Nekateri teološki pogovori z zahodnimi krščanskimi občestvi so ob opažanju »asimetrije« med temi občestvi in Katoliško Cerkvijo prosili za okrepitev katoliških škofovskih konferenc tudi na kontinentalni ravni, ter stalno »decentralizacijo«, ki jo navdihuje vzor starih patriarhalnih Cerkva.
14. Pomembnost regionalne ravni podpirajo tudi v pogovorih s pravoslavnimi in pravoslavnimi vzhodnimi Cerkvami, ki poudarjajo potrebo po ravnovesju med primatom in primati. Ti pogovori vztrajajo na dejstvu, da je »ekumensko prizadevanje sestrskih Cerkva Vzhoda in Zahoda, ki temelji na dialogu in molitvi, iskanje popolnega in celotnega občestva, ki ni vsrkanje in ne zlitje, ampak srečanje v resnici in ljubezni« (O-C 1993, 14). V spravljenem krščanstvu takšno občestvo predpostavlja, da bi moral biti »odnos rimskega škofa do vzhodnih Cerkva in njihovih škofov […] bistveno drugačen od odnosa, ki je sedaj sprejet v latinski Cerkvi« (O-C US, 7a), in da bodo Cerkve »še naprej imele pravico in moč, da se bodo upravljale v skladu s svojimi izročili in disciplino« (Koptsko-katoliški dialog, 1979).
15. Pravoslavno-katoliški pogovor je omogočil tudi novo kritično razumevanje pojava »uniatstva«, ki je tesno povezan z vprašanjem primata in ekleziologije, ki zahteva neposredno jurisdikcijo Rimskega sedeža nad vsemi krajevnimi Cerkvami, česar »ni mogoče več sprejeti ne kot metodo, ki ji je treba slediti in ne kot vzorca edinosti, ki ga naše Cerkve iščejo« (O-C, 1993, 12). Zgodovinski pojav »uniatstva« je vsekakor treba razlikovati od aktualnih resničnosti vzhodnih katoliških Cerkva, ki predstavljajo poseben vzorec »edinosti v različnosti« zaradi svojega statusa sui iuris v Katoliški Cerkvi, ko ohranjajo svojo avtonomijo znotraj sinodalnih struktur. Vendar pa pravoslavne in vzhodne pravoslavne Cerkve sedanjega odnosa vzhodnih pravoslavnih Cerkva z Rimom ne priznavajo kot vzorec za prihodnje občestvo.
16. Preudarki na različnih ravneh Cerkve vodijo k razmišljanju o načelu subsidiarnosti. To pomeni, da nobeno vprašanje, ki ga lahko na primeren način obravnavajo na nižji ravni, ne sme biti preneseno na višjo raven. Subsidiarnost je priznana kot pomembno načelo, če mora izvajanje primata zagotoviti udeležbo celotne Cerkve pri procesu odločanja. Nekateri pogovori uporabljajo to načelo, da bi opredelili sprejemljiv model »edinosti v različnosti« s Katoliško Cerkvijo. Trdijo, da oblast rimskega škofa ne sme preseči tiste, ki je potrebna za izvajanje njegove službe edinosti na vesoljni ravni in predlagajo prostovoljno omejitev izvajanja njegove oblasti, čeprav priznavajo, da bi potreboval zadostno stopnjo oblasti za spoprijemanje s številnimi izzivi in zapletenimi obveznostmi, ki so povezane z njegovo službo.
NEKAJ PRAKTIČNIH PREDLOGOV
17. V času ekumenskih pogovorov in odzivov na Ut unum sint o primatu so različne krščanske skupnosti, zlasti pa Katoliška Cerkev izrazile različne predloge ali praktične zahteve. Ker je prva ekumenska dolžnost katoličanov »preveriti svojo zvestobo Kristusovi volji glede Cerkve, in se, kot je dolžnost, z vso močjo lotiti dela za prenovo in reformo« (UR 4), so povabljeni, da resno upoštevajo nasvete, ki so jim jih predlagali, da bi prenovljeno razumevanje in izvajanje papeškega primata moglo prispevati k ponovni vzpostavitvi krščanske edinosti.
18. Prvi predlog je »ponovno sprejetje«, »reinterpretacija«, »uradna interpretacija« »posodobljena razlaga« ali kar »preformulacija« učenja 1. vatikanskega koncila s strani Katoliške Cerkve. Nekateri pogovori namreč opažajo, da so bili ti nauki globoko pogojeni z njihovim zgodovinskim okvirom in predlagajo, da bi morala Katoliška Cerkev poiskati nove izraze in besede, ki bi bili zvesti izvirnemu namenu, vendar pa vključeni v občestveno ekleziologijo in prilagojeni trenutnemu kulturnemu in ekumenskemu kontekstu.
19. Drug predlog, ki so ga dali nekateri ekumenski pogovori, je jasnejše razlikovanje med različnimi odgovornostmi rimskega škofa, zlasti med njegovo patriarhalno oblastjo v Zahodni Cerkvi in njegovo prvenstveno službo edinosti v občestvu Cerkva, tako Zahoda kot Vzhoda, in morda razširitev te ideje, da bi preudarili, kako bi se lahko druge zahodne Cerkve povezale z rimskim škofom kot primasom, čeprav bi same imele določeno avtonomijo. Poleg tega je potrebno razlikovati vlogo patriarha in vlogo prvenstva rimskega škofa od njegove politične funkcije voditelja države. Večji poudarek na izvajanju papeževe službe v njegovi delni Cerkvi, v rimski škofiji, bi poudaril škofovsko službo, ki jo deli s svojimi brati škofi in bi prenovil podobo papeštva.
20. Tretje priporočilo, ki so ga oblikovali teološki pogovori, zadeva razvoj sinodalnosti znotraj Katoliške Cerkve. S poudarjanjem vzajemnega odnosa med sinodalno formacijo ad intra Katoliške Cerkve in verodostojnostjo njenega ekumenskega prizadevanja ad extra, so določili področja, na katerih je potrebna večja sinodalnost znotraj Katoliške Cerkve. Posebej predlagajo nadaljnji razmislek o oblasti nacionalnih in regionalnih katoliških škofovskih konferenc, o njihovem odnosu s Škofovsko sinodo in z Rimsko kurijo. Na vesoljni ravni poudarjajo potrebnost boljšega vključevanja vsega Božjega ljudstva v sinodalne procese. V duhu »izmenjave darov« bi lahko postopki in ustanove, ki že obstajajo v drugih krščanskih občestvih, služile kot vir navdiha.
21. Zadnji predlog je spodbujanje »koncilskega občestva« preko srečanj med voditelji Cerkva na svetovni ravni, da bi občestvo, ki ga že delijo med sabo, postalo bolj vidno in bi se poglobilo. V istem duhu so številni pogovori predlagali različne pobude za spodbujanje sinodalnosti med Cerkvami, zlasti na ravni škofov in primasov, z rednimi posveti ter skupnimi akcijami in pričevanji.
