O primatu ponovno razmisliti v ekumenskem smislu
Andrea Tornielli
To je zgodovina skupne poti, stoletja edinosti, a tudi razkolov, medsebojnih izobčenj, delitev in bojev, ki jih je bolj kot teološke razlike določala politika. Po skoraj dveh tisočletjih krščanske zgodovine, kljub starim in novim krizam znotraj različnih veroizpovedi, je ekumenska pot naredila pomembne korake. Pravkar objavljeni dokument Rimski škof dokazuje, da razpoložljivost in odprtost za razpravo o oblikah izvajanja petrinskega primata, kar je leta 1995 izrazil sveti Janez Pavel II., nista ostali mrtva črka na papirju. Dialog je napredoval in del tega je tudi sinodalna pot, ki jo katoliška Cerkev živi na vseh ravneh. Katoličani namreč ponovno odkrivajo in poglabljajo pomembnost sinodalnosti kot konkretnega načina življenja občestva v Cerkvi; zavedanje, ki je že navzoče in živeto v drugih krščanskih tradicijah. Istočasno pa vloga rimskega škofa in njegov primat za druge kristjane nista več razumljena kot ovira ali problem na ekumenski poti: sinodalnost namreč vedno upošteva prisotnost »protosa«, primata.
Petrinski primat, kot so ga izvajali papeži v drugem tisočletju in zlasti kot ga je odobril prvi vatikanski koncil, za druge Cerkve seveda še vedno ostaja nesprejemljiv. A tudi glede tega dokument Dikasterija za pospeševanje edinosti kristjanov kaže pomembne korake: delo med ekumenskimi dialogi je dejansko predlagalo razlikovanje papeškega primata, ki izvaja pravno oblast nad latinsko Cerkvijo (ali zahodno Cerkvijo, kot jo radi imenujejo vzhodnjaki), od primata na področju dejavne ljubezni rimske Cerkve, »prvega sedeža«. Primat »diakonije«, to je služenja in ne oblasti. Primat edinosti, ki se izvaja v sinodalnosti, da bi se doseglo soglasje vseh škofov.
Obstaja torej ali bi vsaj lahko obstajala oblika petrinskega primata, ki bi bila sprejemljiva za druge Cerkve. To je tisto, kar je ekumenski carigrajski patriarh Bartolomej pred nekaj leti imenoval primat, »ki se izvaja v ponižnosti in sočutju, ne pa kot nekakšno vsiljevanje preostalemu zboru škofov«, kot »pravi odsev Gospodove križane ljubezni, ne pa v smislu zemeljske oblasti«. Gre za konkretno pot k uresničitvi tistih sanj, ki jih je pred skoraj tridesetimi leti izrazil papež Wojtyla.
