Kardinal Tagle med homilijo pri zaključni maši narodnega evharističnega kongresa v Indianapolisu. Kardinal Tagle med homilijo pri zaključni maši narodnega evharističnega kongresa v Indianapolisu. 

Kardinal Tagle: Dar Jezusove navzočnosti in ljubezni do nas, bo naš dar ljudem

Na stadionu Lucas Oil v Indianapolisu je kardinal Luis Antonio Tagle, pro-prefekt Dikasterija za evangelizacijo kot papežev odposlanec obhajal v nedeljo, 21. julija 2024, sveto mašo ob zaključku narodnega evharističnega kongresa ZDA.

Luis Antonio Tagle

Homilija kardinala Luisa Antonia Tagleja

Dragi bratje in sestre, zahvaljujemo se Bogu, Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, Bogu, ki je ljubezen, da nas je zbral kot družino vere pri tej zaključni maši narodnega evharističnega kongresa. Prinašam vam očetovski blagoslov njegove svetosti papeža Frančiška. Sveti oče tako kot mi vsi moli, da bi kongres obrodil veliko sadov za prenovo Cerkve in družbe v Združenih državah Amerike. Preden sem prišel sem, sem svetega očeta vprašal, če ima za vas kakšno sporočilo. Dejal je »spreobrnjenje k evharistiji«. Ker bo evharističnemu kongresu sledilo poslanstvo evharističnih misijonarjev, bi rad ponudil nekaj točk za razmišljanje o povezavi med evharističnim in misijonarskim spreobrnjenjem.

Prva točka: poslanstvo in dar
 Tema našega narodnega evharističnega kongresa je vzeta iz šestega poglavja Janezovega evangelija. V polnosti časov je Oče poslal svojo večno Besedo, ki je postala meso po Svetem Duhu. Bil je navzoč med nami ljudmi, kot nekdo, ki nam je bil po telesu podoben v vsem, razen v grehu.  Sin, ki ga je poslal Oče, je prišel kot življenje-darujoči dar v Jezusovem človeškem telesu. »Moje meso za življenje sveta,« razodeva Jezus sam. Upoštevati moramo, da je Jezusov opis tega, da ga je poslal Oče, vedno povezan z darom njegovega mesa za druge. V Janezu 6,38 pravi: »Nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« Jezus se globoko zaveda, da je bil poslan, da ima poslanstvo. V Janezu 6,32 tudi pravi: »Moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes.« Toda kaj je ta kruh? V vrstici 35 pravi: »Jaz sem kruh življenja.« Jezus je poslan, da bi ga Oče dal drugim. Ni poslan samo zato, da bi se potikal okrog in užival. Poslan je, da bi bil dan. Poslanec je darilo. Pri poslanstvu ne gre samo za delo, ampak gre tudi za darovanje samega sebe. Jezus svoje poslanstvo izpolni z darovanjem samega sebe, svojega mesa, svoje navzočnosti drugim, kakor to hoče Oče. Jezusova navzočnost v evharistiji je dar in izpolnitev njegovega poslanstva. »To je moje telo za vas, moja kri za vas,« vedno »za vas, za vas«. V Jezusu se srečujeta poslanstvo in darovanje samega sebe. Evharistija je privilegiran trenutek za doživetje Jezusovega poslanstva kot darovanja samega sebe.

Dragi prijatelji, prišlo mi je na misel, da je pomanjkanje misijonarske gorečnosti lahko delno posledica oslabljenega vrednotenja darov in darovanjskosti. Ali sebe, osebe, predmete, delo, družbo, dogodke in stvarstvo še gledamo znotraj obzorja daru? Ali pa to obzorje izginja? Če je naše obzorje samo obzorje dosežkov, uspeha in dobička, ni nobenega prostora, da bi videli in sprejemali zastonjske darove. Ni prostora za hvaležnost in za razdajanje samega sebe. Obstajalo bo samo neusmiljeno iskanje samopotrditve, ki sčasoma postane moreče in utrujajoče, ter vodi v vedno večje ukvarjanje s seboj in v individualizem. Ko prevlada pesimizem, vidimo samo temo, neuspehe, probleme, stvari, nad katerimi se lahko pritožujemo; ne vidimo pa darov v osebah in dogodkih. Tisti, ki ne v sebi in ne v drugih ne vidijo darov, ne bodo dajali darov, ne bodo šli v poslanstvo. Dejansko se nekateri ljudje raje povezujejo s »prijatelji« ali »zmenki«, ki jih ustvari umetna inteligenca, ker ne vidijo darov v ljudeh iz mesa in krvi. Možje in žene, kaj vidite drug v drugem – dar ali težavo? Otroci, kaj vidite v svojih starših – dar ali kartico za bankomat? Starši, kaj vidite v svojih otrocih – dar ali breme? Duhovniki, kaj vidite v svojih škofih? Redovniki in redovnice, kaj vidite v svojih predstojnikih? Škofje, kaj vidite v svojih duhovnikih in diakonih? Prijatelji, kaj vidite v revnem človeku? V bolnem človeku? Kaj vidite v nekom, ki je drugačen od vas? Tako kot Jezus podarimo drug drugemu dar navzočnosti. Pojdi v cerkev, pojdi k maši z darom svojega mesa, glasu, znoja, solza, nasmehov. Jezus daje svoje telo, zakaj ne bi mi mogli dati njemu in skupnosti daru svoje telesne navzočnosti?

Druga točka: Zapustiti Jezusovo navzočnost
Ali je Jezus dar ali težava. Svojim poslušalcem je v Janezu 6 povedal, da sprejeti ga najprej pomeni verovati vanj in šele potem jesti njegovo meso in piti njegovo kri. Učenci, ki so ga sprva željno poslušali, so začeli dvomiti. Rekli so: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60). Spraševali so se tudi, ali ga je poslal Bog, saj so ga poznali kot Jožefovega in Marijinega sina (Jn 6,42). Zaradi tega ga je veliko njegovih učencev zapustilo, kar pomeni, da »so se vrnili k svojemu prejšnjemu življenju in niso več hodili za njim« (Jn 6,66). Vrnili so se k življenju brez Jezusa. Raje so izbrali njegovo odsotnost kot njegovo prisotnost v njihovem življenju. Namesto da bi ga spremljali, so hodili sami. Njihova zavrnitev daru Jezusove besede, telesa in krvi pomeni, da ne bodo hodili z njim in jih tudi ni mogel poslati v poslanstvo.

Vabim vas, da se zaustavite in si postavite precej boleča vprašanja o skrivnostni zavrnitvi Jezusa s strani njegovih učencev. Je mogoče, da mi, učenci, prispevamo k odhodu drugih od Jezusa? Zakaj nekateri ljudje zapustijo Jezusa, ko podarja najdragocenejši dar večnega življenja? Zakaj se nekateri krščeni obrnejo proč od Jezusovega daru v evharistiji? Ali naša katehetska in liturgična formacija dopušča, da dar Jezusove osebe jasno zasije? Ali naše evharistično obhajanje razodeva Jezusovo navzočnost, ali pa jo zatemni? Ali obiskovalci maše kažejo Kristusovo navzočnost skozi pričevanje svojega življenja, dejavne ljubezni in poslanstva? Ali naše župnijske skupnosti poskrbijo za izkušnjo Jezusove bližine in skrbi? Ali so naše družine prve učiteljice in prenašalke vere? Ali mladi čutijo, da so poslušani in slišani v njihovem iskanju Jezusa? Kakšni miselni vzorci izzivajo vero v Jezusovo besedo in v darovanje samega sebe? Sedaj bom spremenil svoj niz spraševanja. Morda obstajajo ljudje, ki si želijo biti navzoči pri Gospodu, a oklevajo, da bi prišli, kot so ubogi, brezdomci, migranti, begunci, domorodci, slušno prizadeti, starejši in veliko drugih, »skritih« ljudi, ki morda čutijo, da ne spadajo zraven. Nikar ne izgubljajmo poguma. Jezus se ne bo naveličal prihajati k nam z darom samega sebe, tudi ko bo ranjen.

Tretja točka: evharistični misijonarji
Potem ko je nekaj učencev odšlo, je Jezus vprašal dvanajst apostolov: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji« (Jn 6,67-69). Vsakega izmed nas Jezus sprašuje: »Ali me hočeš tudi ti zapustiti, kakor so me drugi?« Upam, da lahko odgovorimo kot sv. Peter: »Ostali bomo pri tebi. Nočemo živeti daleč od tvoje navzočnosti.« A naj te besede ne bodo prazne. Kakor sv. Peter moramo tudi mi verovati s prepričanjem. Jezus se nikomur ne vsiljuje. Nagovarja našo notranjo svobodo. Vera in prepričanje sta naša darova Jezusu, ki samega sebe daruje nam. Zato vas vprašam: ali boste ostali pri Jezusu?

Tiste, ki so se odločili, da bodo ostali pri Jezusu, bo Jezus poslal. Dar njegove navzočnosti in ljubezni do nas, bo naš dar ljudem. Jezusa ne smemo zadržati zase. To ne pomeni biti učenec. To je sebičnost. Dar, ki smo ga prejeli, moramo dati kot dar. Ali ste izkusili Jezusovo nežnost do utrujenih učencev, ko jim je ponudil čas za počitek in jed, kot je poročal današnji evangelij? Pojdite in delite Jezusovo nežno ljubezen utrujenim, lačnim in trpečim. Ste izkusili Jezusovo sočutje in vodstvo, ko ste bili kot ovce brez pastirja? Pojdite in delite Jezusovo pastirsko skrb izgubljenim, zmedenim in šibkim. Ali ste izkusili, da Jezusovo ranjeno srce združuje tiste, ki so se ločili drug od drugega, kot navaja sv. Pavel v Pismu Efežanom? Pojdite in delite Jezusov dar sprave in miru vsem tistim, ki so razdeljeni. Papež Frančišek je v pismu meni izrazil upanje, »da bodo udeleženci kongresa, ki se v polnosti zavedajo univerzalnosti darov, ki jih prejemajo iz nebeške hrane, le-te podelili drugim.« Evharistično ljudstvo je misijonarsko in evangelizacijsko ljudstvo.

Naj za konec podelim z vami neko izkušnjo. Ko sem bil župnik, sem opazil ženo, ki je bila izredno predana Cerkvi. Ob nedeljah je prišla zelo zgodaj, da je pomagala pri vseh mašah in drugih dejavnostih; domov je odšla šele, ko je bila cerkev očiščena in vrata zaprta. Nekega dne sem se jih zahvalil za njeno predanost in se zahvalil tudi njeni družini, da ji je dovolila služiti. Njen odgovor me je presenetil: »Oče, ne skrbite za mojo družino. V cerkvi ostajam in sem pri vseh mašah zato, ker nočem videti moža in otrok. Želim si, da bi bila vsak dan nedelja, da bi se lahko izognila družini.« Dragi prijatelji, ko duhovnik ali diakon reče: »Pojdite v miru!«, vas prosim, pojdite! Pojdite. Kar ste slišali, česar ste se dotaknili in kar ste okušali, morate deliti z drugimi. Prejeli smo dar Jezusa, pojdimo ter goreče in z veseljem oznanjajmo Jezusa za življenje sveta.

Ponedeljek, 22. julij 2024, 19:38