Msgr. Gallagher v Ogleju na praznik svetih Mohorja in Fortunata o skrbi in boju

Msgr. Paul Richard Gallagher

Eminenca,
ekscelence,
dragi duhovniki,
bratje in sestre v Kristusu.

Z velikim veseljem sem sprejel povabilo nadškofa Carla Maria, da vodim to slovesno evharistijo v čast svetih Mohorja in Fortunata, prvih oglejskih mučencev, zavetnikov vaše škofije, sestrske Cerkve v Vidmu in Furlanije Julijske krajine.

Po zaslugi teh začetnikov vere se je »Cerkev kot evangeljsko seme pred mnogimi stoletji tukaj ukoreninila in postala z vejami in sadovi bogato drevo, pod katerega vejami so množice vaših prednikov našle božji mir vere. Od tod so odhajali številni glasniki blagovesti, ki so se napotili proti okoliškim prebivalcem in jim prinašali izžarevanje zveličavnega sporočila« (Iz homilije Janeza Pavla II. v Ogleju, 30. aprila 1992).

Življenje svetih Mohorja in Fortunata mi omogoča, da razberem dve potezi krščanske izkušnje – skrb in boj –, dobro osvetljeni z Božjo Besedo, ki smo jo pravkar slišali, na katera bi se rad z vami osredotočil.

1. Skrb
Počastimo najprej spomin na škofa, prvega v tej starodavni škofiji, in na diakona, njegovega sodelavca. Postavljeni smo torej pred dva Božja služabnika, dva moža, »izbrana iz sveta« in poslana, da podoživita Jezusovo oblast in službo v teh deželah ter oživljata in vodita cerkveno skupnost, ki je postopoma vzklila.

Nocoj se torej želimo zahvaliti Gospodu za »izbiro ljubezni«, ki sta jo naredila ta dva svetnika, zaradi katere so duše postale njuna glavna skrb, vse, za kar sta se brez zadržkov použivala.

S popolnim darovanjem samih sebe Cerkvi sta osvojila srca Oglejčanov in utelešala lastnosti »Dobrega pastirja«, ki ga je Ezekijel v prvem berilu prerokoval kot tistega, ki gre iskat izgubljeno ovco in prinese izgubljeno nazaj v stajo, obveže ranjeno in zdravi bolno, ne da bi zanemaril najmočnejše iz črede (prim. Ezk 34,16).

Poleg tega je dobro znano, da je podoba Dobrega pastirja predstavljala temeljno referenčno temo na poti krščanske iniciacije prvih kristjanov v Ogleju, do te mere, da je njen spomin za vedno utrjen v čudovitem talnem mozaiku te bazilike.

Ko so teptali in opazovali lik mladeniča z ovco na ramenih in s piščaljo v roki, sladkim glasbilom, s katerim je klical čredo k sebi, so bili tisti, ki so se pripravljali na krst tukaj, uvedeni v skrivnost Boga, ki se je v Jezusu zbližal s slehernim človekom, ga pozna in kliče po imenu, skrbi zanj, ga varuje kot dragocenost, mu zagotavlja resnično dobrobit in ga ne zapusti v temnih dolinah trpljenja, negotovosti in vseh težav, ki lahko vznemirijo dušo. Nič mu ne manjka, če je pastir z njim (prim. Psalm 22).

Kako zelo potrebujemo tudi danes, da se vrnemo k temu, da pogled svojega srca upremo v to podobo nežnega, dobrega, skrbnega Boga, v čigar očeh smo vedno dragoceni, tudi ko je življenje grenko in nas razočara, tudi ko se zdi, da nas je greh nepopravljivo obrnil stran od njega. Njegova skrb je to, kar nas podpira in nam omogoča, da se ne bojimo nobenega zla, da vstanemo in nadaljujemo pot, ne da bi izgubili upanje, saj je Kristus, Knez Pastirjev, vedno z nami. 

Obenem pa gotovost, da nas Bog ljubi in skrbi za nas, ne bi bila povsem učinkovita, če nam ne bi povzročala nevšečnosti in nas silila, da bi si prisvojili lastnosti usmiljenja. Ob pogledu na Jezusa »Dobrega pastirja« in obhajanju posvetitve prvih pastirjev te starodavne Cerkve smo torej izzvani, da gremo ven iz omejitev naše sebičnosti in tiste brezbrižnosti, ki prepogosto ohromi naše srce in ga prepusti izključno našim interesom, anestezira našo občutljivost za skrb za tiste, ki potrebujejo našo pomoč ali celo samo našo prisotnost.

 Če je res, da je Dobri pastir zgled za skrb, ki jo Bog ima do nas, je prav tako pomembno, da ne spregledamo, da je On zgled za skrb, ki jo moramo imeti do drugih. In skrb zajema vse vidike našega obstoja in zahteva od vseh, da dajo vse od sebe. »Kultura skrbi, razumljena kot nagnjenost k zanimanju, pozornosti, k spravi in ​​zdravljenju, medsebojnemu spoštovanju in medsebojnemu sprejemanju, predstavlja prednostno pot za gradnjo miru v svetu, začenši z našimi družinami in skupnostmi.

2. Boj
Mohor in Fortunat sta prav zato, ker sta bila skrbna pastirja Božje črede, na lastni koži izkusila sovraštvo sveta. V njunem »passio« je rečeno, da so poganski svečeniki, ko je novi ravnatelj Sebastus prevzel službo v Ogleju, ga prosili, naj posreduje proti Mohorju, krivemu, da je ljudi zapeljal z novo vero in jih oddaljil od templjev rimskih bogov. Sebastus ga je dal nemudoma aretirati in mu ukazal, naj se odpove in javno žrtvuje bogovom. Po njegovi jasni zavrnitvi je Mohorja obsodil na običajno kruto mučenje in ga nato dal obglaviti skupaj s Fortunatom, ki ga je imenoval za svojega naslednika.

Tako se soočamo z drugo posebnostjo učenčevega življenja: z bojem proti duhu sveta. Jezus sam je tisti, ki nam ne prikriva usode svojih prijateljev: »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami« (Jn 15,18). S »svetom« moramo tukaj misliti na skušnjave posvetnosti, ki nam laska s svojimi privlačnimi ponudbami in zapeljivim načinom življenja, a alternativnim in nasprotnim evangeliju.

Tudi če nas ne čaka nasilna usoda prvih oglejskih mučencev in mnogih kristjanov, preganjanih po svetu zaradi sovraštva do vere, za vsakega od nas obstaja notranji boj, mučeništvo vsakdanjega življenja, ki od nas zahteva, da »izgubimo naše življenje« za Kristusa. Uresniči se vsakič, ko družinske in poklicne obveznosti opravljamo z ljubeznijo, še posebej, ko nas stanejo malo truda; uresničuje se v pogumu pričevanja svetu resnice vere in krščanskega nauka; to se zgodi, ko si prizadevamo braniti človeško dostojanstvo, mir in pravičnost.

Po drugi strani pa, ko se učenec trudi biti zvest svojemu Učitelju, ne more pričakovati drugega konca kot istega, ki ga je On utrpel. A ve, da je Gospod blizu, ga ne zapusti in v njem najde svojo moč. Tako naš boj ni ne zaman ne brez upanja, ker ta boj že ima zmagovalca: Jezusa, tistega, ki je v svoji smrti premagal moč greha. In s svojim vstajenjem nam je dal možnost, da postanemo novi ljudje. »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje (2 Kor 4,8-10).

Pomenljivo je, da je bila ta skrivnost »smrti in življenja, ki si nasprotujeta v osupljivem dvoboju«, ovekovečena tudi v mozaični preprogi, ki krasi tla vaše bazilike. Predstavljajmo si starodavne oglejske kristjane: ob vstopu v ta kraj so opazovali boj med petelinom, glasnikom luči in kot takim prispodobo Vstalega, ter želvo, »prebivalko Tartarja«, torej podzemlja, simbola temne sile zla. To jih je spomnilo, da so prosili Boga za pomoč v boju proti duhu sveta. Ko so odhajali, so ponovno začeli občudovali prizor in se vrnili na svoje domove, gnani z željo, da bi v življenju delali dobro.

Medtem ko se tudi mi pustimo katehizirati s tem poučnim prizorom krščanskega boja, slišimo pomirjujoče besede velikega škofa Kromacija, desetega pastirja na Mohorjevi stolici, namenjene našim srcem: »Gospod se bo boril v tvojo obrambo, in vi boste ostali v tišini. On je tisti, ki se bori, On je tisti, ki zmaga ... In da se On usmili, da to stori, moramo čim več moliti. Kajti on sam pravi z usti preroka: Pokliči me na dan stiske. Jaz te bom osvobodil in ti mi boš dal slavo« (Pridiga XVI,4).

Ko obračamo pogled na Marijo, »brezmadežno in nedotaknjeno ovco«, ki je rodila »Jagnje ovito v škrlatni plašč« (prim. pridiga XXIII,3), jo ponižno prosimo za pogum, da bi se oprijeli evangelija njenega Sina po stopinjah svetih Mohorja in Fortunata, s skrbjo pastirjev in trdnostjo mučencev. Tako naj bo.