Kardinal Erdő: »Vera je najpomembnejša stvar v življenju«

Deborah Castellano Lubov - Vatikan

»Vera je najpomembnejša stvar v življenju, zato služiti veri drugim, prenašati vero, poučevati vero in predvsem skrbeti zanjo v liturgiji, so največje stvari v življenju.« Tako je kardinal Peter Erdő, nadškof Esztergoma- Budimpešta, primas Madžarske, komentiral prepričanje, ki je navdihnilo njegovo poklicanost. V tem intervjuju za Radio Vatikan - Vatican News, kardinal govori o svoji osebni poti vere, ki jo je gojil v svoji domači družini, v času komunizma, in predanost svojega ljudstva glede praznika Marijinega vnebovzetja in praznika svetega Štefana, ki ga na Madžarskem praznujejo 20. avgusta. Več kot polovica Madžarske je kristjanov, pojasnjuje, in po komunističnem režimu vera daje seme upanja za Evropo, ki vse bolj izgublja svoje korenine.

Vaša eminenca, čez nekaj dni bo Madžarska praznovala praznik svetega Štefana. Kateri so glavni dogodki na sporedu? In zakaj je ta praznik tako pomemben?
Sveti Štefan je bil prvi krščanski kralj države. Med njegovo vladavino, pred 1000 leti, je bila Madžarska pokristjanjena z metodami, ki niso bile ostre, temveč so temeljile bolj na prepričanju in organiziranju. Sv. Štefan pomeni tudi enotnost madžarske države. Zato ne samo katoliški verniki, ampak vsi spoštujejo njegov lik, saj se ta praznik praznuje tudi na državni ravni. Kar zadeva program, se vsako leto dan začne z vojaškim dejanjem: novi častniki prisežejo. Potem so tu politični dogodki, popoldne pa verski, potem sveta maša pred baziliko svetega Štefana in potem velika procesija z njegovo relikvijo, desnico tega prvega svetega kralja, ki je ostala ohranjena. Po procesiji v poznih večernih urah vedno sledi tudi ognjemet. Dan se sklene z ljudskim praznovanjem.

Kako bi tujcu razložili, kdo je za Madžare sveti Štefan? In zakaj je njegovo čaščenje tako razširjno v Cerkvi?
Za Madžare na splošno je to kralj, ki je imel krščanska načela ne samo zaradi smotrnosti. Postal je kristjan kot njegov oče, princ Géza, a tudi iz osebnega prepričanja. Zato je naredil vse za krepitev krščanske kulture in krščanskega pogleda na svet. Na Madžarskem je to pomenilo tudi gospodarski razvoj in nov odnos do ljudstev okoli nas. Zato so zgodovinarji prepričani, da je bilo od te velike odločitve odvisno preživetje Madžarov kot naroda. Sveti Štefan je želel, da bi Madžari vstopili v veliko družino krščanskih ljudstev Evrope. To je bila velika odločitev, saj je kralj prosil za misijonarje, zlasti z Zahoda. V času njegovega življenja krščanski zahod in vzhod še nista bila ločena. Štefan je umrl leta 1038, torej pred vzhodnim razkolom. In zato ga tudi v pravoslavni cerkvi častijo kot svetnika in apostola, ki je spreobrnil svoje ljudstvo.

Lik svetega Štefana nas popelje nazaj v začetke zgodovine Madžarske kot krščanske države. Zdi se, da se v drugih evropskih državah ta povezava s svojimi zgodovinskimi koreninami, zaznamovanimi s krščanstvom, izgublja. Včasih se te korenine celo zdijo izpodbijane, odstranjene ali zanikane. Kaj menite o tem kulturnem trendu?
Za nas ostane temeljna okrožnica Mit Brennender Sorge, ki jo je leta 1937, pred začetkom II. svetovne vojene, objavil papež Pij XI., v kateri je natančno določeno, da narodi kot kulturne skupnosti s svojim jezikom, svojim spominom, lastnimi strukturami in lastno kulturo, predstavljajo resnično vrednoto, pripadajo bogastvu stvarstva, zato so dragi Stvarniku. Na več mestih v Svetem pismu najdemo, da bo tudi ob poslednji sodbi Gospod sodil ljudi. Tudi ljudstva, ne le posameznike. Zato imajo ljudstva določeno vlogo v velikem Božjem načrtu, pa vendar narodi ne predstavljajo najvišje vrednote. Takšen pogled na narode bi bil malikovanje, zato vedno iščemo ravnovesje, ki ga nakazuje papeški nauk. In ta nauk se zdi aktualen še danes.

Kakšna je v tem scenariju vrednost praznovanja krščanske vere na javen in slovesen način, kot v primeru praznika sv. Štefana?
Javno in zasebno nista ločljiva v človekovem življenju, v življenju družb, kajti odločitve, tudi zasebne, lahko vplivajo na družbo in obratno. In potem javni prostor, ulice, trgi, nikoli ne ostanejo prazni. Se pravi, ni mogoče, da ne obstajajo simboli, ki izražajo neko vizijo sveta. Tudi v času komunizma je bilo veliko kipov, marsikaj, kar je izražalo komunistični pogled na svet. V Albaniji, na primer, si je dal diktator Enver Hoxha zgraditi piramido v središču Tirane. Javni prostor torej ne ostane popolnoma prazen. In krščanski simboli? Cerkve na primer kažejo, da so dolge generacije spoznavale, da vsakdanje življenje ni vrhovno obzorje, ampak obstaja višje obzorje, ki daje pomen in vrednost malim stvarem v našem življenju. Zato je pomembno vsake toliko pomisliti vsaj med velikimi prazniki na to realnost.

Mladi Madžari danes morda niso imeli enakih težav, s katerimi so se soočale prejšnje generacije, kot je vaša, pri življenju in pričevanju vere v časih, ko je politična oblast želela iztrebiti krščanstvo iz narodne identitete. Kaj vam je v tistem težkem obdobju, ko ste bili mladi, pomagalo, da niste izgubili vere?
Najprej so bili to moji starši, naša družina, saj doma nismo samo molili, pogovarjali smo se o verskih praznikih, skupaj smo hodili v cerkev, oče nas je učil tudi katehezo. In potem smo izvedeli, da moj oče, ki je bil pravnik, ne more opravljati svojega poklica, ker je veljal za preveč vernega. Moja mama, učiteljica, ni mogla poučevati, ker je veljala za preveč verno. In tako smo videli, kaj je v življenju najpomembnejše. Zagotovo je bila vera na prvem mestu. In tako vsega tega moji starši niso doživljali na tragičen način, ampak na naraven način, torej v naravnosti verovanja, da je Bog najvišji. In da je vera najpomembnejša stvar v našem življenju.

To kar vi pripovedujete, da so bili vaši starši katoličani in tega niso skrivali in da jim je komunistični režim prepovedal opravljanje poklica, kaj je to pomenilo za vas? Je bil primer? Je to igralo vlogo, ko ste sprejeli duhovniški poklic? Povejte nam tudi, kako ste v podobnem kontekstu odkrili svojo poklicanost ...
Vsekakor. Če je vera najpomembnejša stvar v življenju, potem je služenje veri drugim, prenašanje vere, poučevanje vere in predvsem skrbeti zanjo v bogoslužju največja stvar v življenju. Najpomembnejše stvari, ki jih človek lahko naredi in tudi najbolj koristne, so za zveličanje drugih. To je glavna motivacija, ki sem jo čutil že kot deček. In tako sem postopoma prišel do odločitve, da vstopim v semenišče.

Papež Frančišek je želel, da bi bilo letošnje leto pred jubilejem posebno leto molitve. Kako doživljate letošnje leto?
Moje molitveno življenje se je začelo, ko sem bil v srednji šoli. Dan sem vedno začel s Himno ljubezni iz Prvega pisma svetega Pavla Korinčanom in dan končal z molitvijo Te Deum. Tako je molitev dala okvir mojim dnevom. Moj duhovni oče mi je priporočil, naj malo premišljujem o Svetem pismu: ne več kot 10 minut, vedno, vsak dan. Odlomek iz Nove zaveze mi je tudi v veliko pomoč pri orientaciji v življenju v tem letu molitve, ki sedaj poteka.

Potem so v škofiji osebni programi, skupni programi, rožni venec je vsako prvo soboto ob 10. uri zjutraj in je molitev pred baziliko svetega Štefana, na trgu, kjer moški klečijo in tako molijo. Rožni venec je veliko pričevanje pred svetom. Nato je v cerkvi večno češčenje, adoracija vsak dan, od 8. do 18. ure. V drugi cerkvi, v cerkvi Svetih angelov, je ves dan – tudi ponoči – nenehno češčenje. Poleg tega organizira Skupnost Emmanuel vsak prvi petek ob 18. uri v župniji sv. Kristine molitveni večer z mašo in tudi možnostjo spovedi. Tudi vsak četrtek od 20.00 do 5.00 v petek zjutraj je adoracija v baziliki svetega Štefana. Potem pa možnosti spovedi pri frančiškanih. Vsak dan od 6. do 22. ure je možna spoved. Prav tako je vsako prvo soboto molitev rožnega venca in sveta maša za družine in mlade. Trenutno poskušamo identificirati cerkve, v katerih bo mogoče pridobiti odpustke, ki jih daje Sveti sedež.

Če se za trenutek vrnemo k sv. Štefanu in prazniku Marijinega vnebovzetja. Vemo, da je imel sv. Štefan veliko pobožnost do Marije. Imate kakšne želje za ta praznik? Imate kakšne posebne misli za te dni?
Da, sveti Štefan je svojo krono in državo posvetil Mariji. Madžarska je bila prva država, ki je bila po izročilu posvečena Mariji, zato jo na Madžarskem častijo kot zavetnico našega ljudstva. Veseli nas spoznanje, da je še veliko drugih ljudstev, ki so medtem izbrala Devico Marijo za svojo zavetnico, kajti ista Mati ima lahko več otrok.