Potovanje v Oceanijo in Azijo, znamenje papeževe ponižnosti in pokorščine
Vatican News
Sveti oče se podaja na najdaljše in tudi najbolj naporno potovanje v svojem pontifikatu. Kardinal Tagle je zatrdil, da gre za »znamenje njegove očetovske bližine tistim, ki jih imenuje bivanjske periferije«. Opraviti tako naporno potovanje je za papeža »dejanje ponižnosti pred Gospodom« in »pokorščine poslanstvu«.
Svet, sestavljen iz različnih svetov
Kardinal Tagle, ki prihaja s Filipinov in torej dobro pozna Azijo, pravi, da je to »svet, sestavljen iz različnih svetov«. »Kot Azijec vidim, da potovanja v Azijo odprejo misli in srce za prostrana obzorja človeštva in človeške izkušnje. Tudi krščanstvo se v Aziji uteleša na različne, zame presenetljive načine. Vedno me presenetijo načini, na katere se evangelij izrazi in utelesi v različnih človeških kontekstih,« zatrjuje.
V državah, kamor se odpravlja papež, so krščanske skupnosti skoraj povsod manjšina, »mala čreda«. Majhne Cerkve na Vzhodu nas lahko veliko naučijo, izpostavi kardinal Tagle. V Evropi, na primer, Cerkev kljub vsemu uživa določen kulturni, družbeni in celo civilni »status« spoštovanja. A tudi v mnogih državah Zahoda se vračamo k izkušnji Cerkve kot majhne črede. Dobro je pogledati krajevne Cerkve v vzhodnih državah, da bi videli, kako se človek obnaša, ko je v položaju majhnosti. V mnogih od teh držav se ponavlja izkušnja prvih apostolov, Jezusovih učencev.
Indonezija
Kardinal Tagle v nadaljevanju spregovori o posamezni državi papeževega potovanja, najprej o Indoneziji. »Indonezija je država, ki leži na arhipelagu, zato so kulturne, jezikovne, gospodarske in družbene razmere zelo raznolike. Je tudi država z največjim številom muslimanskega prebivalstva na svetu. In velik dar Svetega Duha indonezijski katoliški skupnosti je sožitje, ki ne zanika različnosti. Upam, da bo papežev obisk dal nov zagon bratstvu med verniki različnih verstev.«
Nevede nekaj primerov tega bratskega sobivanja. Na primer, da je zemljišče, na katerem stoji katoliška univerza, dar prvega državnega predsednika. »Gre za močno sporočilo, ki dokazuje, kako so vsi sprejeti kot bratje in sestre.« Spomni se tudi, da mu je škofovska konferenca med pripravami za dan azijske mladine dodelila dva pomočnika, ki sta bila muslimana in sta svoje naloge opravljala z veliko predanostjo.
Papua Nova Gvineja
Cerkev v Papui Novi Gvineji je mlada Cerkev, ki pa je vesoljni Cerkvi že dala mučenca Petra To Rota. Je večkulturna država z različnimi plemeni, ki občasno pridejo v medsebojne konflikte. Vendar je to država, kjer je raznolikost lahko prednost. Če opustimo predsodke, lahko tudi v plemenskih kulturah najdemo človeške vrednote, ki so blizu krščanskim idealom. Na Papui Novi Gvineji še vedno obstajajo kraji, kjer je narava popolnoma neokrnjena. Kardinal spomni, da je bil v Papui Novi Gvineji pred dvema letoma in izvedel, da ljudje še vedno pijejo vodo neposredno iz reke. Kar je v razvitih državah danes nemogoče.
Vzhodni Timor
Tretja oceanska država, ki jo bo obiskal papež, je Vzhodni Timor, ki meji na Indonezijo. Gre za državi, ki sta se v preteklosti borili, zdaj pa sta v miru. Kardinal doda, da gre za »krhek mir, ki pa je po zaslugi obeh, kot kaže, trajen«. Odnos med krajevno Cerkvijo in vlado je zelo dober. Lokalna oblast podpira tudi cerkvene vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Tagle je mnenja, da »je bila Cerkev med vojno za neodvisnost ena od referenčnih točk za prebivalstvo. Prebivalci Vzhodnega Timorja pravijo, da jih je vera v Kristusa podpirala v letih boja za neodvisnost.«
Singapur
Na koncu bo sveti oče obiskal še Singapur, eno najbogatejših držav na svetu. »Čudovito je videti ljudi, ki so v le nekaj letih in z omejenimi sredstvi dosegli tako visoko raven strokovnosti in tehnološkega napredka, tudi zaradi svojega čuta za disciplino. Singapurska vlada vsem verskim skupnostim zagotavlja svobodo ter jih varuje pred napadi in nespoštljivimi dejanji. Prekrški zoper vero se strogo kaznujejo. Ljudje živijo na varnem, prav tako tudi turisti. Vendar je potrebno ravnovesje. Zgodovina nas uči, da je treba paziti, da uporaba zakonov ne bo na koncu v nasprotju z vrednotami, ki naj bi jih zakoni varovali.«
Misijonarstvo in mučeništvo
Kardinal Tagle spregovori še o zgodovini krščanstva v teh držav, ki je povezano z misijonskim delom, to pa se danes včasih opredeljuje kot izraz kulturnega in političnega kolonializma. »Obstaja težnja in skušnjava, da bi zgodovino, zlasti misijonsko, brali z današnjimi kulturnimi shemami in misijonarjem, ki so živeli pred stoletji, vsiljevali svoje poglede. Namesto tega je treba zgodovino brati mirno. Misijonarji so dar za Cerkev. Pokorni so samemu Kristusu, ki je svojim učencem naročil, naj gredo na vse konce sveta oznanjat evangelij, in jim obljubil, da bo vedno z njimi. Včasih so nekateri narodni voditelji med kolonizacijskimi procesi misijonarje odpeljali v različne kraje. Toda ti misijonarji so šli evangelizirat, ne pa da bi kolonizatorji z njimi manipulirali in jih izkoriščali. Mnogi duhovniki, misijonarji, redovniki so delovali v nasprotju s strategijami svojih oblasti in bili mučeni.«
Misijonarstvo je tesno povezno z mučeništvom. Kardinal Tagle navede študijo o verski svobodi, ki je pokazala, da se je v državah, kjer sta obstajala ustrahovanje in preganjanje, število krstov povečevalo. Kjer obstaja dejanska možnost mučeništva, se vera širi. Tudi tisti, ki niso verni, se sprašujejo: od kod vsa ta moč, ki jih sili, da darujejo svoja življenja? To je evangelij v delovanju. Naš namen, tudi Dikasterija za evangelizacijo, je pomagati krajevnim Cerkvam, ne pa jim vsiljevati drugačen način razmišljanja ali kulturo, ki je drugačna od njihove.«
