Iz predora vojne v predor bratstva
Andrea Tornielli
Obstajajo predori vojne in terorja, v katerih se skrivajo vojaki, uporniki in talci. Obstajajo pa tudi predori, ki so ustvarjeni za prijateljsko povezovanje ljudi različnih veroizpovedi. V Džakarti si nasproti stojita mošeja Istiqlal, največja v jugovzhodni Aziji, in katoliška katedrala Marijinega vnebovzetja; stojita si blizu, a ju ločuje tripasovna cesta. Stari podhod je bil obnovljen, okrašen z umetniškimi deli in spremenjen v »predor bratstva«, da bi povezal kraj, kjer muslimani molijo, in kraj, kjer kristjani obhajajo evharistijo. V svetu, ki je v plamenih, kjer se bijejo vojne, o katerih poročajo mediji, in tiste, ki so pozabljene, kjer se zdi, da prevladujeta nasilje in sovraštvo, moramo najti poti prijateljstva, staviti na dialog in mir, saj smo »vsi bratje«. O tem nam pričuje Petrov naslednik, graditelj mostov.
Frančišek se danes odpravlja v Azijo in Oceanijo, na najdaljše potovanje svojega pontifikata: iz Indonezije – največje muslimanske države na svetu – v Papuo Novo Gvinejo, nato nazaj v Vzhodni Timor in nazadnje v Singapur. Romanje, da bi bil blizu kristjanom tam, kjer so »majhna čreda«, kot v Indoneziji, ali kjer predstavljajo skoraj celotno prebivalstvo, kot v Vzhodnem Timorju. Potovanje, da bi se srečal z vsemi in ponovno potrdil, da nismo obsojeni na zidove, ovire, sovraštvo in nasilje, saj lahko ženske in moški različnih verstev, etnij in kultur živijo skupaj, se spoštujejo in sodelujejo.
Čeprav je bil obisk Azije in Oceanije načrtovan že pred štirimi leti in nato preložen zaradi pandemije, ima danes preroški pomen. Rimski škof se v slogu svetnika iz Assisija, čigar ime nosi, predstavlja neoborožen, brez namer osvajanja ali prozelitizma, željan le pričevanja o lepoti evangelija, tako da bo šel vse do Vanima, mesta z devet tisoč dušami, ki se razprostira nad Tihim oceanom.
To je tisto, kar je spodbudilo njegovega predhodnika Pavla VI., ki je 29. novembra 1970 z majhnim letalom prispel do Apie v neodvisni Samoi, da bi na majhnem in trhlem oltarju v Leulumoegi obhajal mašo za nekaj sto otočanov. To je tudi spodbudilo Janeza Pavla II., da je večkrat obiskal ta del sveta in 20. novembra 1986 v Singapurju o »pravem bistvu« Jezusovega nauka dejal: »Ljubezen se velikodušno odziva na potrebe ubogih in jo zaznamuje usmiljenje do trpečih. Ljubezen je pripravljena nuditi gostoljubje in je zvesta v težkih časih. Vedno je pripravljena odpuščati, upati in na žaljivko odgovoriti z blagoslovom. »Ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,8). Zapoved ljubezni je jedro evangelija.
