Brifing o sinodi: transparetnost, nasilje, formacija, poslušanje, sprava

Vatican News

Na brifingu v ponedeljek, 14. oktobra, so sodelovali naslednji udeleženci sinodalnega zasedanja: nadškof Rige Zbigņevs Stankevič (Latvija) – izpostavil je pomen cerkvene soodgovornosti; nadškof Cyanguguja Edouard Sinayobye (Ruanda) – govoril je o spravi in edinosti v Ruandi; s. Gloria Liliana Franco Echeverri, predsednica Latinsko-ameriške konfederacije posvečenih oseb (CLAR) – spregovorila je o pomenu poslušanja.

Prisluhniti izkušnjam po svetu

Udeleženci zasedanja se že od petka popoldne posvečajo poglavju delovnega dokumenta Instrumentum laboris z naslovom Poti, ki odpira teme o procesih odločanja, transparentnosti, odgovornosti in ovrednotenju. Pomembno je bilo slišati izkušnje s teh področij, ki prihajajo s Kitajske, Arabskega polotoka, Amazonije, Sejšelskih otokov in Sahela, je dejala tajnica komisije za informiranje Sheila Pires. In prav te izkušnje »so izpostavile težave, kot so na primer težave pri iskanju skladnosti med krščanskimi tradicijami in lokalnimi obredi ali lokalnimi civilnimi predpisi o zakonski zvezi«. Do tega prihaja tudi zato – kot je bilo rečeno v dvorani zasedanja – ker je »Cerkev v preteklosti zanemarjala raznolikost in komplementarnost med kulturami«. Obenem so bili predstavljeni primeri, kot sta Cerkvena konferenca Amazonije, ki daje glas različnim stvarnostim, ali izkušnje afriške Cerkve, ki kaže veliko vitalnost.

Vključevanje otrok v Cerkev

V več govorih je bilo »veliko povedanega o pomenu vključevanja otrok v življenje Cerkve – ne samo govoriti o otrocih, ampak z otroki«. Izpostavljeno je bilo tudi: vrednotenje katehistov, pomen »poslušanja mladih, saj se včasih odloča in govori o nekih temah, medtem ko jih zanima kaj drugega«, vključevanje katoliških šol v proces evangelizacije in formacije, saj so pomemben vir za Cerkev. Opozorjeno je bilo, da je v nekaterih delih sveta katoliške šole prevzela država in uvedla programe, ki so v nasprotju s cerkvenim naukom.

Nasilje redovnic

V dvorani zasedanja je zelo odmevalo vprašanje o nasilju, ki je povzročeno s strani redovnih sester, tudi v času formacije. Ne gre le za spolne zlorabe, ampak za zlorabe oblasti, vesti in duhovnosti, je dejala Pires. »Rečeno je bilo, da obstajajo redovnice, ki trdo delajo in si prizadevajo zlasti za najbolj ranljive, vendar te iste ženske, ko se soočijo s vprašanji spolnih ali drugih zlorab, ne izrazijo svoje skrbi« in »zaradi patriarhalnega odnosa družbe molčijo«. V zvezi s tem je bilo predlagano, da »se v škofijah in škofovskih konferencah uvedejo postopki in sistemi za reševanje teh problematik«. Drug predlog pa je bil »pregled pogodbene politike, da bi zagotovili dostojanstvo posvečenim ženskam, pa tudi laikom na splošno«.

Pomanjkanje ženskih in laičnih strokovnjakov pri formaciji duhovnikov

Rečeno je bilo, da »v večini semenišč pri formaciji duhovnikov manjka prisotnost posvečenih žensk ali laikinj, prav tako kot primanjkuje laičnih strokovnjakov«. Poudarjeno je bilo, da »je udeležba žensk temeljnega pomena, saj lahko vidijo stvari, ki jih drugi ne vidijo, zagotavljajo uravnoteženo formacijo in bogatijo splošni program za bodoče duhovnike«.

Ruandski genocid je še vedno odprta rana

Poglejmo še, kaj so na ponedeljkovem brifingu povedali trije udeleženci sinode. Ruandski nadškof Edouard Sinayobye je spomnil na genocid v Ruandi, ki še ni postal brazgotina, ampak je še vedno odprta rana: »Trideset let je dolga doba, a v resnici se zdi, kot da se je to zgodilo včeraj. Posledice so številne in kot Cerkev pokušamo ozdraviti ljudi, ne glede na to, ali so žrtve ali mučitelji. Učimo se biti bratje in sestre.«

Govoril je o tem, kako Cerkev spremlja naporen poskus ponovnega rojstva in kaj sinodalna izkušnja pomeni za Ruando. »Tako kot so bili učenci – kot beremo v Apostolskih delih – eno srce okoli Petra in Marije, mi doživljamo sinodalni zasedanje, zbrani okoli papeža Frančiška, ki je znamenje in karizma edinosti Cerkve,« je pojasnil in dodal, da je v ta sinodalni proces umeščena tudi pot sprave in edinosti. Sinodo doživlja kot »nauk, ki nam daje svetopisemske in teološke temelje za razumevanje, da smo eno. Pogovor o bratstvu nam pomaga razumeti, da smo bratje in sestre.« Sinodalnost tako postane »duhovni način življenja«. Nadškof je tudi zatrdil, da je sinodalni proces pomagal okrepiti pastoralo, ki je izhodišče za popravljanje človeškega in družbenega tkiva, ki ga je raztrgal genocid.

Sinodalne poti

O formaciji, razločevanju, udeležbi in poročanju pa je spregovorila s. Gloria Liliana Franco Echeverri, predsednica Latinsko-ameriške konfederacije posvečenih oseb (CLAR). Kot je povzela, je formacija »smiselna le, če jo izvajamo kot pričevalci, če je celostna in izhaja iz antropološke osnove, če je vključujoča in upošteva realnost«. Razločevanje je »ključ do odgovora na teritorialni ravni«, »ponuja nam možnost razumeti, kaj Duh prosi«, saj je »stvarnost Cerkve raznolika, doživlja različne trenutke in prioritete«. V razpravah v zadnjih dneh se je ponovno pokazal »pomen participativnih struktur«, je dejala Echeverri, ter vrednost transparentnosti »kot kulture in ne kot sredstva«, ki je sposobna »prodreti v načine identitete Cerkve«.

Učenje in izmenjava

Latvijski nadškof Zbignevs Stankevičs pa je izpostavil pomen poslanstva: »Če je cilj sinode osvoboditi darove in karizme vsake krščene osebe, morajo škofje, župniki in voditelji različnih skupin delovati v skladu s soodgovornostjo, ki jo je treba razumeti v duhovnem smislu. Ob sklicevanju na lastno izkušnjo kot nadškofa Rige, zlasti na izmenjavo dobrih pastoralnih praks, je msgr. Stankevičs omenil razcvet evangelizacijskih šol v zadnjih letih in na splošno pobud, ki spodbujajo evangelizacijo. Nazadnje je omenil pobudo »Božja prenova« (Divine renovation), ki je nastala v Kanadi in je namenjena oživljanju župnij. Kot primer je navedel cerkveno skupnost, ki je skoraj izginila, zatem pa se je razcvetela v 80 duhovnikov in 800 prostovoljcev, dejavnih na različnih področjih. »Verjamem, da je treba pogledati, kje deluje Božji Duh, in se učiti ter deliti. Ne le med sinodo, ampak tudi po njej,« je dejal nadškof.

Pomembnost poslušanja

Ob koncu brifinga so novinarji imeli priložnost zastaviti vprašanja. Prvo je bilo namenjeno s. Echeverri, in sicer, ali je poslušanje, ki ga ta sinoda o sinodalnosti zelo poudarja, danes dinamika, ki se vse bolj uveljavlja v Latinski Ameriki in drugod. Odgovorila je, da so prav ta sinoda, sinoda o mladih leta 2018 ter sinoda o Amazoniji leta 2019 izpostavile pomen poslušanja kot procesa humanizacije. Sinodalne izkušnje, doživete kot delavnice, omogočajo spremembo v načinu poslušanja drugih, saj se lahko v družbi veliko naučimo, poslušanje pa ponuja priložnosti za bolj spoštljiv pristop k Božji volji. Smo v procesu učenja, je dodala in pojasnila, da poslušanje postaja bistvena dejavnost v Cerkvi.

Kultura skrbi

V zvezi z vprašanjem zlorab redovnic, ki je bilo obravnavano na zasedanju, je bilo postavljeno vprašanje, ali bi se na tej sinodi lahko povečala ozaveščenost o tem vprašanju. Sheila Pires je pojasnila, da se to vprašanje analizira in preučuje, ali naj se vključi v končni dokument sinode. Medtem ko se je s. Franco Echeverri ustavila pri potrebi po kulturi skrbi in pojasnila, da se resno dela na odnosih znotraj Cerkve, pri čemer se opravljajo revizije tistih drž, ki niso v skladu z Jezusovim slogom. Po njenem mnenju posvečeno življenje redovnic ne sme ostati na stranskem tiru, sinodalni proces pa omogoča, da se posvetimo možni kulturi skrbi. Nadškof Stankevičs pa je poudaril, da vprašanje zlorab redovnic zadeva to sinodo, saj je ovira za poslanstvo Cerkve, ker prizadene ljudi, zato se je treba z njim soočiti.

Sadovi sinodalne poti

Na vprašanje, kako so sinodalni proces sprejeli v Ruandi, je škof Sinayobye pojasnil, da je Cerkev vse povabila na skupno pot in da je to sporočilo pomemben prispevek k spravi v državi. Duhovniki, posvečene osebe ter laiki so se srečali z mnogimi ljudmi, obiskali so šole, zapore, kjer je veliko zapornikov, obtoženih zločina genocida. Pogovor s temi ljudmi o odpuščanju je priložnost, ki jo ponuja sinodalni proces, je sklenil ruandski škof, tudi zaradi svetopisemskih osnov, ki jih sinoda ponuja za edinost in spravo.