Brifing. Sinodalnost in ekumenizem, ena pot

Vatican News

Kot je najprej dejal Paolo Ruffini, predsednik sinodalne komisije za informiranje, je bil dopoldanski del zasedanja, katerega se je udeležilo 342 članov, namenjeno izključno delu po skupinah. Poleg tega so bila oddana zaključna poročila o drugem obravnavanem modulu. Na začetku zasedanja je p. Giacomo Costa, posebni tajnik sinode, v skladu z navodili generalnega tajništva podal »nekatere metodološke smernice« ter prisotne spodbudil k ustvarjalnosti.

Sinodalna pot je ekumenska, ekumenska pot je sinodalna

Zatem je na brifingu spregovoril kardinal Kurt Koch, prefekt Dikasterija za enost kristjanov, ki je poudaril, da je »sinodalna pot ekumenska« in da »ekumenska pot ne more biti drugačna kot sinodalna«. Ekumensko razsežnost je opredelil kot »enega najpomembnejših vidikov te sinode« ter pojasnil, da je tako v sinodalni kot ekumenski komponenti temeljnega pomena »izmenjava darov«. Pri njej se namreč »učimo drug od drugega, v prepričanju, da nobena Cerkev ni tako bogata, da ne bi potrebovala prispevka drugih Cerkva, in nobena tako revna, da ne bi mogla ničesar ponuditi«.

Svetost je najzanesljivejša pot do enosti

Prefekt je ob tej priložnosti poudaril, da se tokratnega zasedanja udeležuje večje število bratskih delegatov kot prejšnjega, ter zagotovil njihovo prisotnost na ekumenskem bdenju 11. oktobra, ki bo potekalo v sodelovanju s taizejsko skupnostjo. Podlaga za molitev bosta dve koncilski besedili, ki sta bili objavljeni pred 60 leti: dogmatična konstitucija Lumen gentium in dekret o ekumenizmu Unitatis redentegratio. Tudi kraj, kjer bo potekalo bdenje, ni naključen: to je Trg prvih rimskih mučencev v Vatikanu, kjer je umrl mučeniške smrti tudi sveti Peter. To dejstvo nas po kardinalovih besedah spominja, »da je svetost najzanesljivejša pot do enosti«.

Metropolit Job: ne kompromisi, ampak temelji za enost

Besedo na brifingu je zatem prevzel prvi izmed treh bratskih delegatov, metropolit Pizidije in sopredsednik Mešane mednarodne komisije za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Izpostavil je, da o vprašanjih kot so primat, sinodalnost, službe in konciliarnost med pravoslavnimi in katoličani že 20 let poteka dvostranski dialog, ki dobro napreduje: »Ne samo zato, da bi se zbližali in spravili, ampak da bi lahko obrodil sadove v notranjem življenju obeh Cerkva«.
V zvezi s tem je metropolit Job spomnil na nedavni dokument Dikasterija za enost kristjanov z naslovom Rimski škof. Poudaril je, da ga je nagovorila »konvergenca vseh teh dialogov«, ki je v njem jasno vidna. To po njegovih besedah pomeni, da se ne išče zgolj neke vrste »kompromisa« s Cerkvijo, ampak se postavljajo temelji za skupno življenje, za krščansko enost«.

Škof Warner o razliki z anglikanskimi sinodalnimi zasedanji

Zatem je spregovoril anglikanski predstavnik, Martin Warner, škof Chichestra in sopredsednik »Angleško-valižanskega anglikansko-rimskokatoliškega odbora«. Izpostavil je pomen izkušnje odnosa, ki je po njegovem prepričanju glavna razlika v primerjavi s sinodami anglikanske Cerkve. Spomnil je na trenutek, ko je papež Pavel VI. tedanjemu anglikanskemu primasu Michaelu Ramseyu podaril škofovski prstan. Ob tem je dodal, da od tedaj »lahko gledamo drug drugega, prepoznavamo razlike, pa tudi pomen izmenjave darov, da bi rasli v svojih izkušnjah«. Za razliko od anglikanskih sinodalnih zasedanj sta za katoliška sinodalna zasedanja značilni molitev in tišina, predvsem pa »niso zakonodajna«. Po besedah škofa Warnerja to zagotavlja »zaščiten prostor, v katerem lahko drug drugemu odpremo srce, v pogovoru v Duhu, da bi ustvarjalno in pogumno gledali na izzive današnjega časa«.

Vsak glas je pomemben

Sledil je nagovor duhovnice Anne-Cathy Graber, ki je pastorka Svetovne menonitske konference in tajnica za ekumenske odnose ter se prvič udeležuje sinode. Izrazila je »presenečenje nad povabilom«, saj pripada cerkvi, ki je »malo znana«; nastala je v 16. stoletju z reformacijo, zanjo pa sta značilna krst vernikov in dejavno nenasilje. Dejala je, da katoliška Cerkev ne potrebuje njihovega glasu, ki je v veliki manjšini, »vendar prav to pove veliko o sinodalnosti; kaže, da vsak glas šteje, da je vsak glas pomemben«. Za pastorko Graber »enost kristjanov ni samo obljuba prihodnosti, ampak je prisotna tukaj in zdaj, lahko jo že vidimo«. Nismo samo blizu drug drugemu, ampak pripadamo istemu Kristusovemu telesu; smo udje med seboj, kot je dejal sveti Pavel«. Čeprav kot bratski delegati nimamo pravice glasovanja, »sta bila naš glas in prisotnost sprejeta tako kot glas in prisotnost vseh drugih. Enako krstno dostojanstvo je vidno. Ni mogočne Cerkve, ki gospoduje od zgoraj. Vsi smo ljudstvo, ki hodi in išče skupaj,« je še dejala menonitska duhovnica.