Kardinal Grech: Sadovi sinode niso naša last, so Božji dar, ki ga moramo deliti

Vatican News

Kardinal Grech je izhajal iz prilike o nespametnem bogatašu, ki se je bral pri evangeliju (Lk 12,13-21). Dejal je, da »nas Jezus vabi, naj se varujemo vsake pohlepnosti, kar pa ne zadeva le materialnih dobrin, ampak tudi dobroto in lepoto, ki nam ju Jezus zaupa na tej sinodi. Prilika nam kaže, kako naj se v teh dneh pripravimo na žetev sadov naše sinodalne poti in zasedanja, ne da bi se med seboj delili, ampak iskali občestvo.«

Zatrdil je, da so v dosedanjih treh letih sinodalnega procesa in na dveh zasedanjih sinode »odkrili obilne sadove«. »Veselili smo se znamenj vitalnosti v vsaki fazi sinodalne poti, začenši s poslušanjem, ki je bilo še posebej značilno za prvo fazo in je vključevalo vse naše skupnosti. Naša pot je bila bogata s sadovi: pomagala nam je videti darove, ki danes cvetijo v Božjem ljudstvu, ne da bi prikrili naše slabosti in rane. Kot učenci vstalega Gospoda pa smo lahko spoznali, da se prav v naši šibkosti kaže Božja moč.«

Ob obilnih sadovih sinodalne poti si lahko tudi zastavijo vprašanje, kaj storiti zdaj. »Kaj storiti z obilnimi sadovi, ki smo jih nabrali v teh letih? Morda bomo tudi mi, tako kot mož iz prilike, spoznali, da nimamo ustreznih sredstev za varovanje darov, ki smo jih odkrili. Ali pa morda tako kot v priliki to razumemo kot dosego cilja: zdaj ni treba storiti ničesar več, le uživati moramo sadove, ki smo jih prejeli.«

Kardinal je opozoril, da tudi oni, tako kot bogataš iz prilike, lahko tvegajo in začnejo kopičili, kar so zbrali, torej Božje darove, ki so jih odkrili, ne da bi jih ponovno vlagali in ne da bi jih živeli kot prejete darove, ki jih morajo zdaj vrniti Cerkvi in svetu. Kaj naj torej storijo, da ne bi naredili iste napake kot mož v priliki, da ne bi živeli iz rente?

»Dragi bratje in sestre,« je dejal kardinal Grech, »da bi to dosegli, se moramo izogniti eni stvari in ubrati eno pot. Najprej moramo prisluhniti Jezusovim besedam: “Pazite in se varujte vsake pohlepnosti, kajti čeprav ima kdo veliko obilje, njegovo življenje ni odvisno od tega, kar ima.” Ko zaključujemo delo našega zasedanja in se oziramo na pot, ki je pred nami, se moramo varovati pohlepnosti, želje, da bi vse obdržali zase, da bi imeli, kopičili, opredeljevali in zapirali. Premagati moramo skušnjavo, da bi verjeli, da so sadovi, ki smo jih nabrali, naše delo in naša last: vse moramo sprejeti kot Božji dar.«

Pot, na katero se morajo podati, je pot Božjega Duha. Samo Sveti Duha lahko omogoči, da bodo ostali odprti za Božje novosti. Pogovarjati se morajo s Svetim Duhom, tako posamezno kot v skupnosti, se mu pustiti razsvetliti in čakati na znamenje njegovega posredovanja. »Če bomo poslušali samo sebe, če se bomo zaprli vase, bomo živeli na renti, brez upanja. Počasi bo vse, kar smo zbrali, začelo izginjati, ne da bi ga nadomestile nove stvari, ki nam jih bo Gospod še naprej pošiljal. Če pa po drugi strani poslušamo glas Duha, bomo znali prepoznati nove poti in kot romarji upanja bomo še naprej napredovali po sinodalni poti proti tistim, ki še čakajo na oznanilo dobre novice o odrešenju! Če bomo poslušali glas Duha, zaključek tega sinodalnega zasedanja ne bo konec nečesa, ampak nov začetek, da bi se Božja beseda širila in poveličevala.«