Sinoda. Vloga laikov, vloga diakonov in pomoč revnim Cerkvam.
Vatican News
Teme, ki so prišle v ospredje med sejo v sredo dopoldne sta na brifingu predstavila Paolo Ruffini, predsednik sinodalne komisije za informiranje, ter tajnica komisije Sheila Leocádia Pires.
Nepogrešljiva vloga laikov
Vsi govori so bili »osredotočeni na temo cerkvenega razločevanja, torej na teme in merila, različne ravni odgovornosti ter vlogo posvečenih duhovnikov«. Pogosto se je pojavilo vprašanje o vlogi laikov, njihovem sodelovanju s škofi in duhovniki in njihovem vključevanju v procese odločanja. Poudarjen je bil pomen spodbujanja sodelovanja med duhovniki in laiki ter potreba po večji udeležbi laikov, tako moških kot žensk, v vodstvenih vlogah. Zlasti je bilo poudarjeno, da je »prisotnost laikov nepogrešljiva, saj sodelujejo za dobro Cerkve«. Podan je bil predlog, da bi se o primernosti kandidatov za duhovništvo in škofovstvo posvetovali z Božjim ljudstvom. »Škof odloča, toda v sinodalni Cerkvi je Božje ljudstvo tisto, ki se mora pri izbiri počutiti odgovorno« in tudi poznati »zahteve za človeški in duhovni profil, ki ga morajo imeti kandidati«.
Vloga žensk
Eden od predlogov se je nanašal na »pomen poglobljenega premisleka o vlogi laikov pri pastoralnem delu v župnijah, saj mnogi duhovniki nimajo poklicanosti za župnika, medtem ko lahko mnogi laiki, ki živijo mirno zakonsko in družinsko življenje, opravljajo naloge v skupnostih«. Kar zadeva ženske je bilo poudarjeno, da se »izogiba vsakršni spolni diskriminaciji pri službi akolita«, se bolj prizna njihov »prispevek tudi v procesih odločanja« ter se »o poslušanju razmišlja kot pretežno ženski službi, ki dopolnjuje službo župnika, diakona, katehista«. »Ženske znajo poslušati, poslušajo na drugačen način, in to bi lahko opravljale kot službo, povsem drugačno od spovedi,« je bilo rečeno v dvorani Pavla VI. Predlagalo se je tudi, da se ženske »bolj vključuje v diplomacijo v svetu, ki je razdeljen in kjer potekajo vojne«.
Mladi in pastorala
Udeleženci sinode so izpostavili »potrebo po povezovanju z novimi generacijami prek digitalne pastorale«. Navedlo je bil primer številnih mladih v Afriki, ki »hodijo v Cerkev, imajo talente, energijo in vero« ter morajo zato »biti del razločevanja Cerkve«. Podan je bil predlog, da bi mladinsko pastoralo zaupali prav mladim: »mladi-mladi«, ne pa »odrasli, ki se pretvarjajo, da so mladi« – kot je bilo rečeno – »da bi bili v dialogu z vrstniki, ujetimi v new age ali nihilistične ideologije«.
Med drugim je bilo opozorjeno na dramatične razmere, v katerih živi veliko otrok po svetu: otroci, ki so zaradi družinskih razlogov prisiljeni v poroko; deklice, prisiljene v prostitucijo; mladoletne žrtve trgovine z ljudmi. Beseda je tekla tudi o »semeniščnikih, ki prihajajo iz nekrščanskih družin ali pa so v duhovništvo prisiljeni iz časti, o posameznikih, ki se morajo soočiti s svojo homoseksualnostjo«.
Izjava o ženskah v Cerkvi
Ruffini je na koncu še dejal, da je med sejo bila prebrana izjava o ženskah v Cerkvi, ki jo je napisal prefekt Dikasterija za nauk vere kardinal Víctor Manuel Fernández. V njej zatrjuje, da je tema pete študijske skupine – ki se je nanašala na negatera teološka in kanonična vprašanja o posebnih oblikah služb, zlasti v zvezi z soudeležbo žensk v življenju in pri vodenju Cerkve – že pred sinodo bila izročena Dikasteriju za nauk vere. Zato mora delo potekati v skladu s postopki, ki jih je dikasterij določil v svojih predpisih, do objave posebnega dokumenta.
De Cubber: posinodalno srečanje tudi za diakone
Največ vprašanj s strani novinarjev je po njegovem uvodnem govoru bilo zastavljenih diakonu Geertu De Cubberju, ki se sinodalnega zasedanja udeležuje v vlogi pričevalca. Je teolog, nekdanji novinar, stalni diakon škofije Gent v Belgiji in škofijski delegat za katehezo ter pastoralo mladih in družine. Je edini udeleženec sinode, ki je stalni diakon, poročen, oče treh otrok in ki pripada latinski Cerkvi.
De Cubber je ponovil, kar je povedal v sinodalni dvorani: diakon je graditelj mostov v družini, z drugimi družinami, v skupnosti in tudi z zunanjo družbo, »kar je lahko zelo koristno v sekularizirani družbi«, kot je Belgija. Diakonova naloga je iti ven, »iti tja, kamor Cerkev ne gre, k tistim, ki nimajo glasu in jih Cerkev sama in družba odrivata na rob, ter jih pripeljati nazaj v Cerkev«. V Cerkvi, kjer so verniki praktikanti pogosto utrujeni in ostareli in kjer »Cerkev ne bo preživela, če ne bomo hodili sinodalno«, si je De Cubber prizadeval za sinodalnost med mladimi in pri tem združil mladinske pastorale vseh flamsko govorečih škofij. Odgovarjajoč na novinarsko vprašanje je priznal, da bi lahko bili diakoni na sinodi bolje zastopani. Zato je predlagal, da bi se organiziralo posinodalno srečanje diakonov, kot je bilo to letos organizirano za župnike.
Čile in bogastvo stalnega diakonata
Čilski nadškof Luis Fernando Ramos Pérez je na to temo poudaril, da je bilo v njegovi državi po drugem vatikanskem koncilu posvečenih veliko stalnih diakonov, ki jih je danes več kot duhovnikov in redovnikov, njihov prispevek pa je »izjemen in cenjen, saj upravljajo župnije skupaj z župnikom«. Vendar pa niso »duhovniki v miniaturni obliki«.
Sicer pa je nadškof Ramos Pérez govoril o sinodalni duhovnosti, ki bi preoblikovala strukture Cerkve. Kot je zatrdil, je sinoda govorila o »osebni duhovnosti, ki bi spodbujala pastoralno spreobrnjenje posameznikov in skupnosti«. Tako bi prišli do »očiščenja« človeških odnosov v Cerkvi in do družbe, saj danes nekateri odnosi omogočajo rast, drugi pa jo lahko uničujejo. Izpostavil je življenje karitativnosti po Kristusovem zgledu. Poudaril je, da morajo tisti, ki imajo v Cerkvi odgovorne vloge, le-te uresničevati v skladu z merili sinodalnosti ter se pri sprejemanju odločitev tudi posvetovati. Potrebno je sinodalno razločevanje, v katero bodo vključeni tudi laiki in laikinje, ne samo duhovniki.
Pomagati trpečim ljudem v Mozambiku
Nadškof Inácio Saure, predsednik Mozambiške škofovske konference, pa je škofovsko sinodo pozval, naj se seznani z dramatičnimi razmerami v Mozambiku, ki ga je opustošila vojna, ki se je začela leta 2017 (zdaj je prekinjena) in v kateri je umrlo 5000 ljudi, milijon pa jih je bilo razseljenih. Čeprav je v preteklosti prišlo veliko pomoči, »ljudje danes zelo trpijo in so prepuščeni sami sebi«. Lahko bi se storilo še več na področju materialne pomoči s strani »Cerkva, ki imajo veliko«.
V svojem govoru na zasedanju pa se je nadškof Saure dotaknil pomena uvajanja v krščanstvo kot osebnega srečanja s Kristusom. Poudaril je, da se tudi pri njih mladi oddaljujejo od Cerkve, zato bi bilo treba zanje bolje skrbeti zanjo.
