Iskati mogoče poti, da bi dosegli mir
Vatican News
Tisoč dni. Tisoč dni je minilo od 24. februarja 2022, ko je vojska Ruske federacije po ukazu predsednika Vladimirja Putina napadla in vdrla v Ukrajino. Tisoč dni in težko določljivo – a zelo veliko – število smrtnih žrtev, civilnih in vojaških, nedolžnih žrtev kot so otroci, ubiti na ulicah, v šolah, na svojih domovih. Tisoč dni in več sto tisoč ranjenih in travmatiziranih ljudi, ki bodo vse življenje ostali invalidi, družin, ki so ostale brez domov. Tisoč dni ter mučena in opustošena država. Nič ne more opravičiti te tragedije, ki bi jo lahko prej ustavili, če bi vsi stavili na to, kar je papež Frančišek imenoval »sheme miru«, namesto da bi se vdali domnevni neizogibnosti spopada. Vojna, ki jo, tako kot vsako, vedno spremljajo interesi, predvsem interes edinega posla, ki ne pozna krize in je ni poznal niti v času nedavne pandemije, to je globalnega in transverzalnega posla tistih, ki proizvajajo in prodajajo orožje tako na Vzhodu kot na Zahodu.
Ko se z žalostjo spominjamo tisoč dni, ki so minili od začetka vojaške agresije na Ukrajino, bi se moralo zastaviti eno samo vprašanje: kako končati ta konflikt? Kako doseči premirje in nato pravičen mir? Kako začeti pogajanja, tista »poštena pogajanja«, o katerih je nedavno tega govoril Petrov naslednik, ki bi omogočila sklenitev »častnih kompromisov« in končala dramatično spiralo, ki nas lahko pripelje do brezna jedrske vojne?
Za prstom se ne moremo skriti. Encefalogram diplomacije se zdi raven, edina iskrica upanja se zdi povezana z volilnimi izjavami novega predsednika Združenih držav Amerike. Vendar pa sta – oziroma bolje rečeno bi morala biti – premirje in nato mir, dosežen s pogajanji, cilj, za katerega si prizadevajo vsi, in ne moreta biti prepuščena obljubam enega samega voditelja.
Kaj torej storiti? Kako naj, zlasti Evropa, ponovno pridobi vlogo, vredno svoje preteklosti in tistih voditeljev, ki so v obdobju po vojni zgradili skupnost narodov, ki je stari celini zagotovila desetletja miru in sodelovanja? Morda bi moral tako imenovani Zahod namesto da bi računal samo na nespametno oboroževalno tekmo in vojaška zavezništva, ki se zdaj zdijo neobičajna in dediščina hladne vojne, upoštevati naraščajoče število držav, ki se v tej shemi ne prepoznajo.
Nekatere države so ohranile in celo okrepile odnose na visoki ravni z Rusijo: zakaj ne bi temeljito preučili možnosti za iskanje skupnih mirovnih rešitev? Zakaj ne bi s temi državami razvili diplomatskega delovanja in stalnega dialoga s pomočjo posvetovanj, ki ne bodo občasna, birokratska, ampak intenzivna? In če evropska kanclerstva težko stopijo na to pot, ali si lahko predstavljamo večjo vlogo Cerkva, verskih voditeljev? Od držav, ki Ukrajino finančno in vojaško podpirajo, bi poleg uradnih stikov, ki so se med drugim zreducirali na minimum, pričakovali večjo pobudo za analizo in predloge: nujno potrebujemo mednarodne »možganske truste«, ki bodo sposobni drzno pokazati možne in konkretne načine rešitve ter predlagati sheme za mir, ki bi bil sprejemljiv za vse. Kot je za vatikanske medije povedal kardinal Parolin, bi bili za to potrebni »državniki z daljnovidnim pogledom, sposobni pogumnih potez ponižnosti, sposobni misliti na dobro svojih ljudstev«. Prav tako je potrebno, nikoli bolj kot na ta dan, da ljudstva, povzdignejo svoj glas in zahtevajo mir.
