Kard. Marcello Semeraro za blaženega razglasil Joséja Torresa Padilla: Svetost spodbuja k srečanju

Marcello Semeraro

Homilija med beatifikacijo Božjega služabnika Joséja Torresa Padilla
Obstaja tekst, predragi, Izidorja Seviljskega, ki razlaga besedilo, ki smo ga skupaj poslušali iz knjige preroka Ezekiela: izpod tempeljskega praga je privrela voda … Ta voda, je pojasnil, označuje krst, ki je voda, ki odžeja in poživlja vse tiste, ki so žejni. Vendar pa temu Izidor doda še eno in to globljo simboliko: glede na to, da preroško videnje govori o vodi, ki teže z desne strani templja, gre za, pojasnjuje, odprto stran križanega Kristusa, iz katere, kakor pripoveduje četrti evangelist, »sta pritekli kri in voda« (Jn 19,34); prim. De fide catholica XXIV, 5: PL 83, 5319). V tem vračanju h Gospodovi smrti in vstajenju razumemo tudi pomen evangeljske pripovedi, ki je bila oznanjena: »Ti ga boš postavil v treh dneh?«, so judje odgovorili Jezusu. On pa »je govoril o templju svojega telesa« (Jn 2,21).

Danes z vso Cerkvijo obhajamo obletnico posvetitve Lateranske bazilike, ki ji tradicionalno pravimo »cerkev-mati« Rima in vsega katoliškega sveta; to delamo tudi v znamenje ljubezni in edinosti s Petrovim sedežem. Sprašujemo pa se: »Ali gre za svetišče, zgrajeno iz kamnov, ki ga častimo, čeprav je veličastno in lepo?« Odgovor je: ne! Vsako bogoslužje posvetitve neke cerkve nas opozori na trditev sv. Pavla: Božji tempelj ste vi (1 Kor 3,16-17). To smo skupaj kot Cerkev in to smo tudi posamezni kot krščeni.

Všeč mi je podobo templja, iz katerega teče potok vode, ki oživlja, prenavlja in obrodi veliko sadu, pripisati novemu blaženemu Joséju Torresu Padilli. Bil je vedno zvesti duhovnik, ki je svoje služenje živel v globoki povezanosti z Gospodom, ki je bil njegova notranja moč, bil pa je tudi duhovnik, ki se je bil pripravljen darovati, iti iz samega sebe, da bi v ljubezni šel k drugim, podobno kot vode, ki so privrele iz Templja in dajale rast vsakovrstnemu sadnemu drevju. Takšen je bil tudi naš blaženi. Če to upoštevamo, se mi zdi, da lahko rečemo, da pri njem na poseben način izstopa enotnost življenja, ali če se hočemo zateči k ignacijanski formuli: kontemplativno bitje v dejanju.

Pričevanje v postopku za beatifikacijo in kanonizacijo je na primer opozorilo, da je blaženi José uspel združevati molitev in študij: »Dve uri je študiral in tri ure meditiral o tem, kar je študiral in tako uspel poglobiti svoje življenje.« Drugo pričevanje je povedalo, da je bil strog do samega sebe, vendar pa je bil poln blagosti do drugih, zlasti do najbolj ubogih ljudi. To me spominja na to, kar piše papež Frančišek v Spodbudi Gaudete et exultate: »Svetost torej ni v tem, da bi obračali oči v umišljeno osebo. Sv. Janez Pavel II. je zapisal: 'Če resnično izhajamo od premišljevanja Kristusa, ga moramo prepoznati predvsem v podobi tistih, s katerimi se je hotel identificirati' … V klicu, kako ga prepoznavati v ubogih in trpečih, se razodeva Jezusovo srce, njegova čustva in najgloblje odločitve, katerim se svetnik pridružuje« (št. 96).

Tako je bilo pri našem blaženem. Mnogi so namreč govorili o njegovi pozornosti do drugih in o njegovi dejavni ljubezni. Tako je plačeval študij tistim, ki so želeli postati duhovniki in niso imeli sredstev za vzdrževanje, sam pa je imel en sam zakrpan talar; mladim ženskam s poklicem je plačeval dote in če so bile v nevarnosti, je poiskal družino, ki bi jih sprejela … Priče so tudi izjavile, da je v času, ko je bil profesor v semenišču, ne samo živel v revščini, ampak je neutrudno hitel po mestnih četrtih, zlasti v Triani, da bi poskrbel za reveže in bolnike. V tistem času je zaradi revščine, prestopništva in splošnega vzdušja, ki ga je bilo tam čutiti, ta četrt veljala za »napačno stran« reke Guadalquivir, blaženi José pa se ni bal iti tja. Šel je v hiše najbolj ubogih, jih čistil, jim postiljal postelje … O njem se je govorilo, da je bil »una especie de prestamista a fondo perdido« (neke vrste posojevalec z izgubljenim kapitalom); »un canónigo extraño que tiene por amigos a vagabundos y vendedores ambulantes« (čuden kanonik, ki ima za prijatelje potepuhe in potujoče kramarje).

Med njegovimi glavnimi obveznostmi pa je bilo duhovno vodstvo in predvsem to poslanstvo je razširilo sloves njegove svetosti. Ravno zaradi tega so ga namreč poimenovali »el Santero«, ker mu je uspelo s svojo svetostjo skoraj okužiti druge. Med tistimi, ki so imeli koristi od njegovega vodstva, je bila sv. Angela de la Cruz, ki jo je podprl pri poslanstvu ustanovitve Inštituta sester svetega Križa. V zvezi s tem je neka priča izjavila, da je bila mojstrovina našega blaženega ravno duhovno vodstvo te svete ustanoviteljice. Zaradi tega velja za soustanovitelja inštituta. Tudi v tem primeru je res, da so svetniki kot detektor svetosti ljudi, s katerimi tudi zgolj slučajno pridejo v stik.

To mi, predragi, omogoča še moje zadnje razmišljanje: svetost nas spodbuja k srečevanju. Jezusova molitev: »Da bi bili vsi eno; kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju …« )Jn 17,21), je, kot je nekoč dejal papež Frančišek, »'matrica' vezi med nami, kristjani: če smo globoko vključeni v to 'matrico', v to gorečo peč ljubezni, potem lahko v resnici med sabo postanemo eno srce in ena duša, ker Božja ljubezen požge naše sebičnosti, naše predsodke, naše notranje in zunanje delitve.« Vendar pa je takoj dodal, da to gibanje, ki vodi od Boga k bratom, dopolnjuje tisto, ki gre od bratov k Bogu: »Izkustvo bratskega občestva me vodi v občestvo z Bogom. Zedinjenost med seboj nas vodi k občestvu z Bogom, nas vodi k tej povezanosti z Bogom, ki je naš Oče« (Avdienca 30. oktobra 2013).

Naj bo ta gotovost, predragi bratje in sestre, dar, ki ga vsi, zlasti pa seviljska Cerkev, prejemamo po milosti te beatifikacije.