Druga adventna meditacija patra Roberta Pasolinija: Vrata zaupanja

P. Roberto Pasolini OFMCap

Vrata zaupanja

Adventna premišljevanja smo začeli pod vodstvom glasu prerokov, ki nam lahko pokažejo, skozi katera vrata moramo iti, da bomo svoja srca spreobrnili k evangeljskemu veselju in odgovornosti. Potem ko smo odprli vrata začudenja, danes skušajmo prestopiti vrata zaupanja.

Zaupanje je temeljna drža, ki vzpostavlja in podpira človeške odnose, daje pogum v vsakodnevnih izzivih in odpira pogled v prihodnost. Ne gre za gotovost brez tveganj, ampak za dejanje odprtosti, ki možnost dobrega prepozna tudi v krhkosti in negotovosti. Zaupanje ni naiven občutek, pač pa pogumna odločitev, ki izvira iz globoke vizije resničnosti. Preroki Stare zaveze nas učijo, da zaupati pomeni upanje ohranjati živo tudi v časih preizkušnje in obupa. Poslušajmo dva preroška spisa, v katerih smo povabljeni, da pogledamo nekatere prvine naravnega sveta: najprej drevesne liste, potem pa dež in sneg.

1. Kot drevesa, dež in sneg

Pregovor pravi, da je »dobro zaupati, ne zaupati pa še bolje«. S pazljivim opazovanjem resničnosti in z branjem Svetega pisma ga bomo morda lahko preoblikovali v te izraze: »Najboljše bi bilo zaupati, a pogosto nam to ne uspe.«

V zvezi s tem v Svetem pismu najdemo prizor, ki lahko osvetli mehanizem strahu, ki nam prepreči dejanja zaupanja, ki jih potrebujemo. Smo v okviru tako imenovane sirsko-efraimske vojne (734-733), ko sta izraelski kralj (Efraim) in sirski kralj (Aram) začela vojno proti judovemu kralju Ahazu, da bi ga odstavila in na njegov prestol postavila svojega zaveznika ter se tako okrepila proti grozeči asirski nevarnosti.

Nekega dne, ko sta sovražna kralja napredovala proti Jeruzalemu, pripovedujejo, da je Ahazovo srce močno vztrepetalo, »kakor trepeta drevje v gozdu pred vetrom« (Iz 7,2). V teh okoliščinah velike tesnobe zaradi grozeče nevarnosti, je Gospod poklical preroka Izaija, da bi prenesel kralju posebno povabilo.

»Pojdi Aházu naproti, ti in tvoj sin Šeár Jašúb, na konec vodovoda h gornjemu zbiralniku, ob cesti k Belivčevemu zemljišču. Reci mu: 'Varuj se in ostani miren, ne boj se! Tvoje srce naj se ne plaši teh dveh koncev kadečih se ogorkov razvnete Recínove jeze, to je Aráma in Remaljájevega sina. Ker je Arám z Efrájimom in Remaljájevim sinom naredil hudoben naklep zoper tebe in rekel: Pojdimo nad Juda, prestrašimo ga in si ga podvrzimo ter postavimo v njem Tabeálovega sina za kralja, tako govori Gospod Bog: To ne bo uspelo in se ne bo zgodilo, kajti glava Aráma je Damask in glava Damaska je Recín. Glava Efrájima je Samarija in glava Samarije je Remaljájev sin. Če ne boste verovali, ne boste obstali.'« (Iz 7,3-9b).

Sporočilo je zelo jasno: ni se treba bati, ker obema vojskama ne bo uspelo zavzeti Jeruzalema, le še naprej je treba zaupati v Gospoda. Kraj, kjer mora prerok kralju razglasiti to sporočilo, ima močno simbolično vrednost: na koncu vodovoda h gornjemu zbiralniku, se pravi na koncu kanala, kjer so vode izvira Gihona, ki je bil zunaj obzidja, lahko vstopile v mesto Jeruzalem, v kopališče Siloa.

Prerok je poklican, da pomirjajočo besedo izgovori prav tukaj, na kraju, kjer je bil Jeruzalem najbolj ranljiv. Mesto, ki je bilo zgrajeno na vrhu gore Sion, da bi izkoristilo naravno zaščito pred sovražnimi napadi, je imelo element urbanistične šibkosti: pomanjkanje vode znotraj obzidja. Edini studenec je bil v dolini Cedron, vzhodno od templja, presihajoč izvir, iz katerega je občasno tekla voda v kraški kanal, ki je vstopal v mestno obzidje. Če bi sovražniki odkrili ta studenec, bi ga lahko blokirali, s čimer bi prebivalce prikrajšali za življenjski vir in s skrajno lahkoto oblegali mesto. Na tem mestu je sporočilo jasno, vendar ne popolnoma pomirjujoče: Bog bo nudil Jeruzalemu svojo podporo, kot se že dogaja z vodo, ki prihaja od zunaj. Vendar pa ta previdnost ni vir, s katerim bi lahko razpolagali po mili volji, ampak nekaj, v kar lahko le zaupamo.

Na žalost kralj ne zaupa prerokovim besedam in se odloči, da bo sklenil zavezo z Asirijo, katere vazal bo postal. Gospod Bog se ne more izmakniti, da kralju ne bi posredoval posledic njegove odločitve, ki jo je narekoval strah.

»Ker to ljudstvo zavrača síloaške vode, ki tečejo mirno in veselo pred Recínom in Remaljájevim sinom, zato bo, glej, Gospod pripeljal nadnje silne in velike vode Evfrata: asirskega kralja in vso njegovo slavo. Vzdignil se bo iz vseh svojih strug in prestopil vse svoje bregove. Pridrl bo nad Juda, poplavljal bo in prestopal, narastel bo do grla. In njegove razpete peruti bodo polnile širino tvoje dežele« (Iz 8,6-8).

Kralj ni zmogel verjeti v Božjo previdnost, tako podobno vodam Siloe, ki so iz zunanjega izvira počasi tekle v središče mesta. Raje se je oprl na močnega, na asirskega kralja, ki je s svojo vojsko porazil sovražnike, s čimer je jeruzalemskemu kralju in njegovim prebivalcem prihranil nevarnost bitke, vendar jih je potem spremenil v svoje sužnje.

V trenutku preizkušnje se je Ahaz odpovedal temu, da bi Boga prosil za znamenje, da bi se lahko zanesel na preroški glas. Takšen odnos je utrudil Božje srce, ki pa ni nehalo biti zvesto svojim obljubam dobrega za ljudstvo. Tako je trenutek nezaupanja, ki ga je doživel Ahaz, postal priložnost za slovito prerokbo o Emanuelu, ki jo kristjani v vsakem adventu poslušamo kot skrivnostno napoved rojstva Božje Besede v našem človeškem telesu.

»Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel« (Iz 7,14).

To zaupanje, s katerim nam Bog ostaja blizu, tudi ko se pokažemo nezanesljivi, gre onkraj preprostega optimizma. V nekem drugem preroškem besedilu Bog sam pojasnjuje ta svoj odnos in pokaže, kako je njegovo ravnanje drugačno od naših misli in naših poti.

»Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,
jo naredil rodovitno in brstečo,
dal sejalcu seme in uživalcu kruh,
takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
temveč bo storila, kar sem hotel,
in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11).

Gre za eno najbolj simbolnih besedil »Drugega Izaija« (poglavja 40-55), dela, ki je nastalo v okviru babilonskega izgnanstva (6. stol pr. Kr.) Te vrstice so uvrščene v zadnje poglavje tega razdelka, ki slavi povratek iz izgnanstva in učinkovitost Božje Besede pri izpolnjevanju njegovih odrešenjskih namenov. Bog je prepričan, da je njegov glas kot dež in sneg: ne pride z neba, ne da bi kako učinkoval na zemljo.

Kako je Bog lahko tako prepričan, da njegove besede ne bodo ostale brez odziva kljub vsem negotovostim in nezvestobi, pri katerih vemo, da imamo glavno vlogo. Morda ima Bog ogromno zaupanje v svojo sposobnost sporočanja tega, kar mu je pri srcu, ali pa v našo pripravljenost razumeti njegova povabila in jih sprejeti?

Verjetno ne bo ne ena in ne druga podmena: razloge je treba iskati drugje. Po eni strani ta optimističen pogled izhaja iz dejstva, da Bog nikoli ne izgovori besed, o katerih ne bi bil globoko prepričan, predvsem pa ne bi bil pripravljen plačati polne cene. Poleg tega je Bog prepričan, da je zaupanje vedno tisti pogled, ki mu je treba dati prednost in ga sprejeti. Ker je Bog od samega začetka Beseda, dobro pozna moč, pa tudi šibkost komunikacije. Ker se je Bog odločil, da bo uporabil Besedo, da bo dal življenje vsem stvarem, in dialog, da bo gojil vse odnose, se je odpovedal stvarjenju, kjer se stvari dogajajo kot odgovor na mehanicistično logiko nekega algoritma. Ne glede na to pa Bog, ki je vse do začetka tudi Ljubezen, prav tako dobro ve, da je spoštovanje najbolj potrebna sestavina, da bi ljudje lahko izrazili najboljše od samih sebe. Ko se namreč znajdemo v težavah in nam ne uspe stvari premakniti naprej, kaj drugega  lahko sprosti blokado, če ne pogled prenovljenega zaupanja, s katerim ponovno odkrijemo upanje in po čigar zaslugi se vrnemo na pot?

Beseda, ki jo Izaija namenja izgnanemu ljudstvu, ko ga vabi, naj se spominja čudovite rodovitnosti dežja in snega, ni niti preveč naivna in ne preveč optimistična podoba. Preprosto izraža tisti pogled, ki ga je Bog spodoben obdržati na nas. Gre za isto skrivnost spoštovanja in dobrohotnosti, v katero so se naučili verovati tudi prvi kristjani, ko so razmišljali o Kristusovi skrivnosti.

»Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli.
Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali.
Če pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil.
Če se mi izneverimo, on ostane zvest,
kajti sebe ne more zatajiti« (2 Tim 2,11-13).

Bog spoštuje našo svobodo in je vesel, kadar jo uporabljamo za to, da bi postali podobni Njemu. To svobodo spoštuje tudi takrat, kadar se odločimo, da se bomo zaprli sami vase in v sebičnost. Če pa se mi oddaljimo od njegovega pogleda, Bog ne more odvrniti svojega pogleda od nas. Še naprej nas prepoznava kot ljubljene otroke in izkazuje zaupanje v našo sposobnost, da se vrnemo k Njemu in k sebi.

2. Znati občudovati

Obrnimo sedaj pogled na dva lika, tokrat moška, v katerih se pokažejo presenetljivi vidiki zaupanja in katerim včasih ne posvetimo primerne pozornosti. Prvi je lik moškega, ki ne pripada izraelskemu ljudstvu, in v katerem se kaže nekaj tako lepega, da je iz Jezusa izvabil izredno hvalo, tako da je med navzočimi zbudil občudovanje in morda celo zavist.

»Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere!« (Lk 7,9).

Gre za rimskega stotnika, osebnost, ki jo v adventnem času vsako leto srečamo v delavniških berilih. Kaj je pogled Gospoda Jezusa lahko videl v tem človeku? Iz katerih znamenj je prepoznal tolikšno vero, da je zaslužila ta enkraten poklon?

Potem ko je končal vse svoje besede pred ljudstvom, ki ga je poslušalo, je prišel v Kafarnáum. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag (Lk 7,1-2).

Pripoved se začne z dejstvom: služabnik je zbolel in je na tem, da umre. Njegov gospodar, stotnik rimske vojske, sprejme vse prej kot vnaprej predvideno odločitev: prevzame skrb za njegovo bolezen in aktivira vso pomoč, ki jo ima na voljo.

Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in rešil njegovega služabnika. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sam sezidal.« Jezus je šel z njimi. (Luka 7,3-6a).

Čeprav ta stotnik ne pripada izraelskemu ljudstvu, vseeno skuša zaupati Odrešeniku, o katerem je samo slišal govoriti, kakor tudi starešinam, ki bi lahko posredovali zanj in za njegovega bolnega služabnika. Judje razmišljajo po meritorni miselnosti in skušajo prepričati Jezusa, naj stori čudež, ker ga ta stotnik ne le potrebuje, ampak ima do njega skoraj pravico. Improvizirani seznam njegovih zaslug je še dodatno obogatil podobo tega pogana in nam pokazal še njegove dodatne podrobnosti.

Stotnik je človek, ki je navajen skrbeti za ljudi okoli sebe: sezidal je shodnico, v katero sam ne bo nikoli vstopil, da bi judovski skupnosti v Kafarnaumu omogočil primeren prostor za obhajanje bogoslužja Bogu. Stotnik se bolj kot človek, ki je vreden prejeti neko uslugo, kaže kot nekdo, ki je pozoren na življenje in potrebe drugih. Na Jezusa ta podoba napravi vtis in mu vzbudi radovednost. Brez omahovanja se napoti k njegovi hiši, kjer pripoved prihrani novo presenečenje. Vedoč, da se pobožen Jud z vstopom v hišo nekega pogana omadežuje, stotnik izrazi svojo zadnjo skrb v odnosu do Jezusa.

Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Lk 7,6b-7).

Človečnost tega tujca razodeva lepoto, ki se globoko dotakne Jezusovega srca. Čeprav si stotnik želi sprejeti Učitelja v svoji hiši, se izogiba temu, da bi ga postavil v težak položaj. Zato sporočilo zaupa nekaterim prijateljem in ponudi Jezusu možnost, da stori čudež, ne da bi si z njim »umazal« roke. Čisto nič ne dvomi: če je Jezus v resnici od Boga poslan, bo ena sama beseda dovolj, da se stvari spremenijo. In pove stavek, ki je tako plemenit in poln spoštovanja, da smo ga sprejeli v naše krščansko bogoslužje.

»Gospod, nisem vreden, da prideš k meni,
ampak reci samo besedo, in ozdravljena bo moja duša.«

Kljub prilagoditvi evangeljskega besedila za liturgične okoliščine, je stotnikov vzklik prepoznaven v vsej svoji moči in lepoti. Zakaj je izročilo Cerkve ta stavek imelo za tako dragocen? Zakaj je bil izbran, da izrazi vero v Kristusa ravno v trenutku evharističnega obhajila?

Na prvi ravni te besede izražajo veliko zaupanje v Gospoda Jezusa in v dejstvo, da je on s strani Boga dokončna beseda odrešenja. Prositi Boga, da nam spregovori Besedo, je namreč protistrup za Adamov greh. Če se ne bojimo Božjega glasu, ampak ga z močno željo celo kličemo, izraža tisto vero – ponovno najdeno – ki nas je sposobna rešiti s tem, da zakrpa raztrganino greha.

Ne smemo pa spregledati še enega vidika. Stotnik izrazi svojo vero v Jezusa – torej v Boga – v trenutku, ko skrbi za to, da ga ne bi spravil v težave. Obstaja torej neka izpoved vere, ki se izraža v občutljivi pozornosti do človeka in njegovih temeljnih potreb.

Morda ti dve drži – vera v Boga in pozornost do bližnjega – nista tako ločljivi, kakor včasih mislimo. Tudi ju ne moremo postaviti v nek asimetričen odnos, kar pogosto skušamo storiti: najprej je vera v Boga, potem pa se, če ostane čas, pokaže tudi ljubezen do bližnjega. Naša vera v Boga je pristna toliko, kolikor verjamemo, da zaupanje in prijaznost v naših odnosih nista nikoli odveč. Ne gre za kazanje tiste prisrčnosti, ki je tako prisiljena, da se pokaže zoprna in ponarejena. Gre pa za to, da vedno najdemo čas – in način – da se postavimo na mesto drugega, da bi nam uspelo, da mu nikoli ne bi povzročili nelagodja, kadar in če to lahko storimo.

Sicer pa je ravno Bog prvi, ki nikoli nikogar ne spravlja v zadrego, tudi kadar zdrsnemo daleč od njega v temo greha. To ni samo sočutje do nas, ampak je izraz njegovega lastnega načina bivanja. Bog ni nikoli v zadregi, ker ga ni strah biti to, kar je: ljubezen, ki se bliža drugemu, luč, ki sveti tudi v temi.

Opozorimo še drugo podrobnost. Stotnik ima o Jezusu zelo pozitivno mnenje, ker je v resnici navajen dobro misliti o vsem in o vseh. Zdi se, da je v njegovih očeh čudovit svet, kjer stvari delujejo, kjer se ljudje poslušajo in drug drugega ubogajo.

»Kajti tudi sam sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj in rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori« (Lk 7,8).

Ta rimski častnik zagotovo ni naiven. Ker je vojak, ki deluje na zapletenem obrobju cesarstva, dobro pozna neskladnosti in nedoslednosti, ki so navzoče v stvarnosti. Vsak dan se spopada s podrejenimi, ki ne ubogajo ali izdajajo, kakor se zaveda tudi zvestobe in lojalnosti mnogih drugih, ki ponižno izpolnjujejo svojo dolžnost. Kljub temu pa, da vse, da stvari ne tečejo vedno povsem gladko, ne upira svojega pogleda na tisto, kar ni dobro, tako to počne Bog po preroku Habakuku: »Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo« (Hab 1,13). Ob tem načinu gledanja na stvari ima Jezus vzgib nezadržnega občudovanja: »Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: 'Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere!'« (Lk 7,9).

Kaj je v tem človeku vzbudilo Jezusovo občudovanje? Sposobnost tolikšnega zaupanja v vse in v vsakogar, da mu uspe ustvariti krepostni krog prijateljstva in solidarnosti. Stotnik ničesar in nikogar ne sumi, ampak mu je na izredno naraven način uspelo biti zaupljivo odprt odnos do vsakega človeka, s katerim je v stiku. Mar ni to tisto, kar potrebujemo? Mar ni to pogled, s katerim Bog gleda vsakega od nas? Zaradi tega ga Jezus ne opredeljuje preprosto kot »dobrega človeka«, ampak kot človeka, ki je obdarjen z veliko vero.

Stotnikova vera ni nič drugega kot izraz jasne, odprte, zdrave človečnosti, ki ni zaznavna skozi oblike zunanje religioznosti, ampak preprosto v svojem načinu bivanja in postavljanja. Gre za močan opomin nam in našim potem vere, na katerih pogosto odkrijemo, da smo zaprti in nezaupljivi, sebični in brezbrižni. Odločitev, da bomo verni, ne more nikoli voditi v zmanjšanje naše človečnosti, ampak vedno in samo k njeni širitvi in k rasti naše ljubeznivosti. V nasprotnem primeru lahko postane utvara, da se lahko zatečemo v Božjo senco samo zato, da bi nam bilo dovoljeno, da lahko manj zaupamo vase in v druge.

V epilogu te pripovedi obstaja še zadnji vidik, ki ga moramo upoštevati. Jezus ne vstopi v stotnikovo hišo, njegov služabnik pa vseeno ozdravi. »In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega« (Lk 7,10).

Stotnik se v evangeliju pojavi samo po glasu drugih, ne da bi se kdaj pokazal osebno. Jezus o njem pove nekaj čudovitega, kar so brali in premišljevali rodovi moških in žensk, ko na novo opredeli kategorije prave vere na temelju merila sijajne človečnosti. Poleg tega se ti dve osebi nista nikoli srečali in ne neposredno pogovarjali, čeprav se je njun odnos vseeno vzpostavil, tako da je postal vesela vest za vsakogar, ki išče Božje obličje. Morda bomo morali tudi v tej možnosti, da lahko stopimo v stik z Bogom, ne da bi ga videli in ne da bi ga srečali, ponovno pridobiti veliko zaupanje.

3. Znati se prilagajati

Druga ikona zaupanja, ki jo hočemo presojati, je Jožef, Marijin mož. Že njegovo ime je napoved sposobnosti zaupanja v Gospoda in v njegovo previdnost, ker pomeni: »Bog doda«.

Zdi se, da lahko Jožef v Božji načrt vstopa samo postopoma, od zunaj. Za razliko od Marije, ki osebno doživlja dogodek učlovečenja Besede, je Jožef prisiljen razvozlati Božje delovanje iz njegovih neposrednih posledic. Tudi z nami Bog ravna na enak način. Namesto da bi nam razlagal, kaj se bo zgodilo in nam povedal, kaj moramo storiti, Bog izvrši stvari in potem čaka, da jih opazimo in skušamo z odgovornostjo in prenovljeno inteligenco ljubezni poskrbeti zanje.

Sveto pismo Jožefa predstavi kot človeka, ki se je pripravljen na novo opredeliti ne iz sebe, ampak iz okoliščin. Njegova fizionomija se zdi zelo jasna že od začetka, ko Matej postavi njegovo ime na vrh dolgega in natančnega Mesijevega rodovnika.

Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus (Mt 1,16).

V Svetem pismu so bile običajno ženske opredeljene po njihovem odnosu z moškim. Sedaj pa je nek moški vpeljan po njegovem odnosu z žensko: Jožef, mož Marije. Ta odtenek v besedilu ni samo slovničnega reda, ampak razkriva antropološki in teološki pomen.

Jožefov odziv na Marijino nedoumljivo nosečnost kaže poteze zelo posebne moškosti. Kljub temu, da ga je nepričakovano zbegala usoda, ki si je nikakor ni mogel predstavljati, se Jožef ne odzove z jezo na to, kar se mu zgodi. Nasprotno, iz njegove človeškosti izhaja presenetljiva nežnost, ki ga pripelje do tega, da stopi na stran najšibkejših in najmanjših, ki so poleg njega: Marije in otroka.

Na žalost se Jožef v splošnem mnenju kaže kot slaboten, drugoten, malodušen lik. Da bi obvarovalo Marijino vedno devištvo, ga je tudi apokrifno izročilo prestavljalo kot starega, neškodljivega in pasivnega moža. Njegova vloga v zgodovini zveličanja naj bi bila zgolj formalne narave: ponuditi Jezusu tisto očetovstvo, ki je bilo potrebno za povezavo njegovega rojstva z mesijanskim rodom Davidove hiše.

Ob inteligentnem branju besedil zadeve niso take, kajti, kot nas je spomnil sveti oče v apostolskem pismu Patris Corde, »Jožef ni pasivno v usodo vdan človek. Njegova vloga je pogumna in močna« (Papež Frančišek, Patris Corde, 4).

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha (Mt 1,18).

Ko je Jožef izvedel, da se z Marijo dogaja nekaj velikega in skrivnostnega, za kar ni odgovoren,  marsičesa ne razume, zasluti samo najpomembnejše: prišla je ura, da ljubi bolj, veliko bolj, kot si je predstavljal, da bo moral ljubiti. To je prvi učinek vsakega Božjega vdora v človeško zgodovino: da nas opozori, da je treba pretiravati, preseči mere previdnosti in sožitja, ki smo jih predvideli. V tem dogodku, ki je tako zapleten in ga je težko razvozlati, Jožef skuša obstati. Ne kriči, ne beži, ne pritožuje se. Nasprotno, začne misliti in premišljevati.

»Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil« (Mt 1,19).

Ko se znajdemo v razmerah, ki jih ne znamo ne razlagati in ne sprejeti, ni preprosto ustaviti se in si vzeti čas za razmišljanje. Če nas pograbi panika ali jeza, skušamo samo odmakniti težavo in se izogniti naporu, da bi se čim prej vrnili k našemu ogroženemu ravnovesju. Strah nas je pogledati v obraz resničnosti, ker ne želimo, da bi bili prisiljeni v njej prepoznati klic, naj se bolj vključimo v življenja drugih in izjavimo, kaj lahko položimo na krožnik velikodušnosti.

Ker je pravičen mož, ki se zaveda Božje postave, je Jožef dobro vedel, da Marija tvega kamenjanje, saj je bila noseča izven zakona. Seveda je tudi otrok v nevarnosti, da bo skupaj z materjo ubit. Potrebo po tem, da ostane »pravičen«, razlaga na izredno občutljiv in inteligenten način: namesto da bi uveljavljal pravico ali poskrbel za pravico zase, se Jožef skuša popraviti samega sebe glede na položaj, v katerem se je znašel.

Ko smo stisnjeni v kot, hočemo najprej spremeniti druge ali okoliščine, in se zatečemo za ideale pravičnosti, da bi se izognili sprejemanju odgovornosti za majhne konkretne korake. Vendar pa najbolj pristno dejanje pravičnosti nikoli ni v popravljanju tega, kar nas jezi ali nam ni všeč, ampak v tem, da skušamo spremeniti sebe s preoblikovanjem svojih pričakovanj glede na potrebe ali težave tistih okoli nas.

Odločitev, da Marije ne bo izpostavil sodbi vaških starešin, ampak jo bo skrivaj odslovil, ni zvijača za izhod iz težavnega položaja. Gre za močno, pogumno in velikodušno odločitev, da se postavi na stran najšibkejših, brez če in brez ampak. Jožef še ni zaslutil Božjega načrta – in kako bi ga mogel? – ampak se na najbolj pravičen način odzove na položaj, v katerem ni vnaprej pripravljenih rešitev.

Čeprav uteleša značilne poteze človeškosti po moško, Jožefu uspe, da si samega sebe predstavlja kot naročje za Marijo, ko v sebi ustvari sprejemajoč prostor za sad, ki ni rojen iz njegovega semena, potrebuje pa njegovo ime. Skuša zaupati, sprejeti to, česar ni izbral in si ne predstavljal, in vendar obstaja. To je pot do odkritja tajnega veselja, skritega v srcu najtežjih odločitev.

Jožefova sreča ni v logiki žrtvovanja sebe, ampak v darovanju sebe. V tem možu nikdar ne zaznamo razočaranja, ampak samo zaupanje. Njegov vztrajni molk se ne poglablja v pritožbe, ampak vedno v konkretna dejanja zaupanja (Papež Frančišek, Patris Corde, 7).

Jožef še ni popolnoma razumel, kako lahko podpre Marijo, ne da bi poslabšal njene težave. Ostaja pa v bistrem pričakovanju in skuša položaj opazovati z Božjimi očmi.

Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,20-21).

Gospodov angel po sanjah ne nasprotuje načrtu, o katerem je Jožef razmišljal, mu je pa pomagal globlje razumeti njegove povezave. Z razkritjem, da ta nosečnost prihaja od Svetega Duha, angel potrdi Jožefa, da je bila njegova odločitev, da se postavi na stran Marije in otroka, zelo pravična. Toda nič ne bo koristilo, da se temu projektu čuti tujega in zato na skrivaj odslovi Marijo. Jožef še vedno lahko »vzame« Marijo za svojo ženo in z njo vzpostavi drugačen odnos, kot si ga je predstavljal, a enako pristen in globok.

Da bi razumeli Jožefovo izkušnjo, se lahko spomnimo tistih prizorov, ko se nam je zdelo, da smo tik pred tem, da bomo izgubili nekaj ali nekoga neizmerno pomembnega. Ključni prehodi, v katerih se zdi, da umiramo, saj nam tisto, kar najbolj ljubimo, za vedno uhaja. Pa vendar gredno stvari včasih v drugo smer in odkrijemo, da se nam ni treba odpovedati svojim sanjam, ampak se naučiti, da jih bomo živeli drugače, kot smo si predstavljali.

V temi, v kateri se je znašel Jožef, Bog prižge čudovito luč. Resničnost, pa najsi bo še tako nedoumljiva, se lahko sprejme. Jožefova ustvarjalnost se sprosti pred napovedjo veličine, pri kateri je poklican sodelovati. Navsezadnje ni drugega načina za osvoboditev energij, ki jih nosimo v sebi, kot verjeti, da ima Bog naša življenja za dragocena in nepogrešljiva za njegov načrt ljubezni. Zaupanje, ki ga nekdo položi v nas, spodbudi vso našo ustvarjalnost.

Ko Jožef zasluti, da skuša Bog rešiti svet ne samo s tem, da prosi za gostoljubje v Marijinem naročju, ampak tudi v njegovem očetovskem srcu, odkrije, da hoče prepotovati novo pot, ki je še nihče ni prehodil. Zasluti, da lahko vzame, ne da bi posedoval, da se lahko pridruži svoji ženi in ostane na pragu skrivnosti, ki se dogaja v njej.

»Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus« (Mt 1,24-25).

Ta pripravljenost sprejeti, ne da bi v polnosti razumeli, kaj se dogaja, ni izključna značilnost Jožefove poti, ampak je odnos zaupanja, ki ga ljubezen zahteva od vseh. Tradicija ta način ljubezni imenuje »čistost«, v kateri se nekdo odpove uporabi drugega za svoje namene in se postavi v njegovo službo, v vzajemni izmenjavi skrbi in pozornosti.

Včasih so to besedo običajno povezovali s potjo tistih, ki so se znotraj redovnega življenja odločili, da se ne bodo poročili, da bi se posvetili Bogu v življenju askeze in molitve. Danes lahko spoznamo, da čistost predstavlja globoko bistvo vsake poti, saj se njen pomen ne navezuje neposredno na spolnost, ampak na svobodo ljubezni.

Biti čist ne pomeni najprej vzdržati se spolnosti, ampak sebičnosti. V pozitivnem smislu čistost ni nič drugega kot sposobnost ostati v odnosu z drugim v spoštovanju njegovih ritmov in časov. Zato je umetnost, da se znamo nenehno prilagajati, ko se življenje, telo, značaj, občutljivost in volja ljubljene osebe začnejo kazati na drugačne načine, kot smo si lahko predstavljali ali želeli. S tega vidika čistost, živeta v zakonu, ni manj intenzivna in ne manj evangeljska, kot čistost, ki se je oklenemo v posvečenem življenju.

Danes ljubezenski odnosi doživljajo težko obdobje. Zdi se, da je postalo nemogoče, da jih živimo do konca, ker ne vemo več, kako utelesiti to zastonjskost, katere svetla priča je Jožef. V tem razmišljanju je nekaj resnice. V dobi, ki jo zaznamuje večja pozornost do sebe, in se izogibamo nekoristnim in škodljivim žrtvam naše človeškosti, lahko skupno tveganje predstavlja zdrs v sebičnost, v katerem drugi preide v ozadje. To pojasnjuje, zakaj se toliko poti ljubezni in posvetitve tako zlahka prekine. Končno smo  razumeli, da se ljubezen začne kot velik spust in se potem spremeni v mučen vzpon. Ljubezen nas sleče, ne obleče. Ne dovoli nam samo jemati. Dati se moramo drugemu. Brez globoke osvoboditve od samega sebe, se nam ljubezen ne spodobi.

Vendar prav v tem času, ki je tako pozoren na osebno čutenje, ne smemo zamolčati še enega občutka: da ljubezen ne samo obstaja, ampak ji je namenjeno, da se bo izpolnila, kljub neštetim in bolečim pavzam. Vsi čutimo globoko željo po pristnih odnosih, zakoreninjenih v svobodnem in globokem srcu, s kakršnim je Jožef znal z zaupanjem hoditi skupaj s svojo ženo Marijo.

Zaključek

Vrata zaupanja, ki so jih nakazali preroki, ki sta jih izpričala anonimni stotnik in pravični Jožef, nas uvajajo v prostor velike svobode. Da bi stopili skoznje, ni dovolj pokazati ali hliniti nekaj optimizma v odnosu do stvarnosti. Pogled je treba usmeriti k Bogu in na stežaj odpreti srce delovanju njegovega Duha. Njegovo zaupanje do nas ponovno aktivira najboljše vire, ki jih premoremo. Če bomo sposobni ponovno odkriti zaupanje ne samo v Boga, ampak tudi vase in v druge, ne bomo videli velikih sprememb okoli sebe. Odkrili pa bomo, da smo sposobni občudovati življenje drugih brez nekoristnih in lažnih sodb, z veliko naravnostjo. Znali bomo sprejeti stvarnost, tudi ko se bo pokazala neprijetna in odbijajoča, ker bomo prilagodili svoje srce in preoblikovali svoja pričakovanja. Veseli, da verjamemo, da je resničnost, kakršna je, lahko prostor sreče, ker je to kraj, ki si ga je Bog izbral, da bo z nami, za vedno.

Pozdravljen, Odrešenikov varuh in mož Device Marije. Bog ti je zaupal svojega Sina; vate je Marija položila svoje zaupanje; s teboj je Kristus postal človek. O blaženi Jožef, tudi za nas se pokaži oče in nas vodi po poti življenja. Pridobi nam milost, usmiljenje in pogum, in varuj nas vsakega zla. Amen.

p. Roberto Pasolini, OFMCap,
pridigar papeške hiše.