Prva adventna meditacija patra Roberta Pasolinija z naslovom: Vrata začudenja

P. Roberto Pasolini OFMCap, novi pridigar papeške hiše, je imel v petek, 6. decembra 2024, v dvorani Pavla VI. in v navzočnosti svetega očeta Frančiška za Rimsko kurijo prvo adventno meditacijo z naslovom Vrata začudenja.

P. Roberto Pasolini OFMCap

Vrata začudenja

Advent 2024 – prva meditacija

1. Glas prerokov

V adventnem času pri bogoslužju poslušamo številna preroška besedila, ki nam želijo ponovno odkriti začudenje nad skrivnostjo učlovečenja: prihod in vrnitev Gospoda Jezusa v svet in v zgodovino. Ta besedila so polna čara in pogumnega upanja, v katerih preroki, možje, ki jih je Bog izbral in poklical, da bi dali glas njegovi Besedi, skušajo oživiti ljudstvo z razvnemanjem še ne znanih predstav in pogledov.

Glasovi prerokov oznanjajo Gospoda,
ki vsem ljudem prinaša dar miru.
Glej, nova luč se vžiga v jutru,
glas odmeva: kralj slave prihaja.
V svojem prvem prihodu nas je Kristus prišel rešit,
ozdravit rane telesa in duha.
Na koncu časov se bo vrnil kot sodnik;
svojim zvestim služabnikom bo dal obljubljeno kraljestvo.

Kdo pa so preroki? V zgodovini odrešenja se preroki pojavljajo kot odločilne osebnosti, saj »znajo samo oni preskrbeti ključ za razumevanje pomena človeških dogodkov, v njihovih pozitivnih in predvsem tragičnih ozadjih«.[1] Preroki so možje, ki jih je Bog poklical, da opazujejo in oznanjajo, v kateri smeri se po Božjem načrtu in njegovi volji giblje zgodovina. Orodje, s katerim preroki opravljajo svojo službo, je beseda. Po eni strani je ta beseda močna, ker sporoča Božji pogled in sodbo nad resničnostjo. Po drugi strani pa je njihova beseda skrajno šibko orodje, ki ne more vsiljevati Božje misli, ampak jo samo predlagati.

Nič ni slabotnejšega od besede; predstavlja tri plati slabotnosti. Je veter, ki niha, ki ga omejuje razdalja, ki je zaprt v meje jezikov, ki traja trenutek in je podvržen neštetim motnjam. Slaboten je človek, ki jo izgovarja, če nima bogastva, ki bi ga priporočalo, ali vojske, ki bi ga podpirala ali sodišč, ki bi ga potrjevala. Slabotna je zato, ker nagovarja predvsem človeška srca, počasna ali brezvoljna, trdovratna ali strahopetna. Slabotna je, ker lahko tisti, ki jo mora izgovoriti, pobegne (kot Jona) ali molči (kot Jeremija); ker lahko tisti, ki bi jo moral slišati, zapre ušesa ali zakrkne srce; ker ko je izgovorjena, neha obstajati.[2]

Sporočil prerokov - naj gre za svarila, prerokbe ali videnja - ni mogoče poslušati površno ali raztreseno. Njihova moč je tolikšna, da izključuje vsako možnost brezbrižnosti: kdor jih sprejme, se znajde na razpotju med odprtostjo in sprejemanjem ali zaprtostjo in zavračanjem. To je veljalo za Izraela v starodavnosti in danes še naprej velja za Cerkev. A zakaj se vse to dogaja? Ker vsak preroški izrek teži k temu, da spodbudi srečanje in pogovor med dvema svobodama: med Božjo svobodo, ki je vedno zvesta svoji zavezi, in človekovo svobodo, ki je v odgovoru na klic pogosto negotova in obotavljiva. Kaj pa se zgodi s človekom, ki prisluhne preroški besedi? To lepo osvetljuje vrstica iz psalma.

»Eno je Bog govoril, to dvoje sem slišal« (Ps 62,12)

Ta modrostni rek opisuje, kako se glas prerokov dotakne naše občutljivosti. Ko oni govorijo, je kot bi istočasno zaznavali dva glasova: enega, ki nas tolaži in dviga, in drugega, ki nas vznemirja in nam očita. Prav ta protislovnost se pokaže v izkušnji Jeremija, ki je v trenutku klica, ko naj postane prerok v Izraelu, uspel premagati svoj začetni odpor.

Potem je Gospod iztegnil svojo roko
in se dotaknil mojih ust;
Gospod mi je rekel:
»Glej, svoje besede polagam v tvoja usta.
Glej, postavljam te ta dan nad narode in kraljestva,
da ruješ in podiraš,
da uničuješ in rušiš,
da zidaš in sadiš« (Jer 1,9-10).

Jeremija je prestrašen pred nalogo, da bi govoril ljudstvu, saj se zaveda, da bi njegove besede morale dati dvojni učinek: rušiti, da bi potem mogle tudi graditi. Prav to je protislovje vsakega preroškega glasu, ki je očiten na vseh velikih straneh Svetega pisma, od velikih do malih prerokov. Ko prerok govori v Božjem imenu, njegove besede vedno vsebujejo del obtožbe, odločen poziv k odgovornosti in pravičnosti. Vendar se ta opozorilni in grozilni ton pogosto nepričakovano spremeni v odprtost upanja: Bog ponovno potrdi zvestobo svoje ljubezni in ljudstvu ponudi novo priložnost, da sprejmejo dar zaveze.

Težava, na katero naletimo pri poslušanju preroške besede, izhaja iz njene komunikativne zgoščenosti, ki teži k obnovi dinamike našega spreobrnjenja k Bogu. Naše srce se namreč nagiba k temu, da se prestraši in zapre pred premočnimi spodbudami. Naivno bi bilo misliti, da je ta zaprtost odvisna zgolj od strogih tonov, s katerimi preroki pretresajo našo vest. V resnici odkrijemo, da smo gluhi in neodzivni tudi - in zlasti - kadar Božji glas skuša odpreti kanale upanja. Sprejem dobrih vesti nikakor ni takojšen, zlasti kadar je bila resničnost dolgo časa zaznamovana s trpljenjem, razočaranji in negotovostjo. V naša srca se pogosto prikrade skušnjava, da verjamemo, da se ne more zgoditi nič novega, in podžiga subtilen cinizem.

»Nečimrnost čez nečimrnost«, pravi Pridigar,
»nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«

Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda,
s katerim se muči pod soncem?
Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo,
svet pa vedno ostaja.
Kar je bilo, bo spet,
kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,
nič ni novega pod soncem (Prd 1,2-4.9).

Pa vendar nas glas prerokov doseže prav tukaj, kjer smo v skušnjavi, da bi verjeli, da nam resničnost ne more več ponuditi novih žarkov luči, da se obljube, ki smo jim poskušali verjeti, ne bodo mogle nikdar izpolniti, da so najboljše stvari življenja samo spomini, zaprti v skrinjici spomina.

»Ne spominjajte se prejšnjih reči,
ne mislite na nekdanje reči!
Glej, nekaj novega storim:
zdaj klije, mar ne opazite?« (Iz 43,18-19).

Adventni čas nas vabi, da se spoprimemo s tem izzivom: da se zavemo Božje navzočnosti in delovanja znotraj zgodovine in ponovno zbudimo začudenje ne samo nad tem, kar on more, ampak predvsem kar še želi izpolniti v našem življenju in v zgodovini sveta. V več kot tridesetih letih »skritega« življenja v Nazaretu je Jezus tako globoko sprejel to upanje, da se je, ko je svetu prvič oznanil evangelij, odločil začeti ravno s temi besedami: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju" (Marko 1,15).

2. Pogum, da se ne strinjam
Da bi se pripravili na poslušanje preroških glasov, ki nas vsak advent vodijo proti praznovanju božiča, letos pa tudi proti začetku svetega leta Jubileja, se lahko zazremo v dve ženski podobi: Elizabeto in Devico Marijo. V njunem človeškem in duhovnem izkustvu sta zgoščeni dve temeljni drži, ki preroški besedi omogočita, da v nas ustvari pristno dinamiko odrešenja.

Po časovnem redu dogodkov, ki ga je skrbno uredil evangelist Luka, Elizabetin vstop na prizorišče pripravlja napoved rojstva Janeza Krstnika, ki je bila naslovljena na njenega moža, Zaharija, ko je opravljal duhovniške dolžnosti v jeruzalemskem templju. Evangelij pripoveduje, da zakonca, čeprav sta bila pravična in brez graje pred Bogom, »otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna in sta bila že zelo v letih« (Lk 1,7). Čeprav nerodovitnost pripisujejo samo ženski - glede na značilne navade starodavnih kultur - lahko v Zahariju takoj opazimo določeno duhovno suhoto. V nekem trenutku opravljanja službe v templju, ugotovimo, da je nesposoben z zaupanjem sprejeti napoved dolgo želenega dogodka, ki pa ga morda ni imel več za mogočega.

In prikazal se mu je Gospodov angel, ki je stal na desni strani kadilnega oltarja. Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in obšel ga je strah. Angel pa mu je rekel: »Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo. (Lk 1,11-17).

Angelova napoved vsebuje izredno novico: lahko se bo rodil sin, ki bo postal velik v Božjih očeh in napolnjen z močjo njegovega Duha. S pričevanjem svojega življenja in besede bo vodil Izraelove sinove, da bodo ponovno našli pot k Gospodu. Iz angelovih besed dojamemo, da je to neverjetno rojstvo odgovor na molitev, s katero se je Zaharija v svojem zakonskem življenju verjetno že dolgo časa obračal na Gospoda. Toda ravno ko Bog napove, da se bo ta dar kmalu uresničil, se Zaharija težko prepusti veselju in zaupanju.

Zaharija je nato rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih«. Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo« (Luka 1,18-20).

Vprašanje ostarelega duhovnika se lahko zdi čisto upravičeno, skoraj neizogibno. Dvom je razumljiv: kako lahko dva ostarela zakonca rodita otroka? Vendar pa je odgovor nadangela Gabriela jasen in takojšen. Zaharija je v želji po »spoznati«, se pravi »razumeti« to na videz nemogočo Božjo ponudbo pokazal, da je njegovo srce zbegano in ne more verjeti. Zaradi tega pomanjkanja vere bo ostal nem in ne bo mogel govoriti do določenega dne, ki ne bo sovpadal z Janezovim rojstvom, ampak s trenutkom njegovega obrezovanja po predpisih postave.

Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija (Lk 1,59).

Čeprav Zaharija ve, da otrokovo ime ne bo njegovo, ampak »Janez«, sosedje in sorodniki, ki so prihiteli na obred, vztrajajo pri spoštovanju tradicije in predlagajo, da bi ga imenovali po očetu. Poimenovanje po očetu, ki je bilo zelo razširjeno v starih kulturah, je bilo namenjeno krepitvi družinske istovetnosti z ustvarjanjem čuta pripadnosti in kontinuitete v času. Istočasno je ta navada odsevala videnje zgodovine, utemeljene na generacijski kontinuiteti, v kateri so sedanjost razlagali predvsem v odnosu do preteklosti, ne pa prihodnosti. Vendar to ni edini način gledanja na resničnost. Da bi spoznali, da je usoda vsakega življenja skrivnost, ki jo varuje Bog, je potreben drugačen pogled, ki ga je evangelij zaupal nepričakovanemu glasu ženske.

Toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime« (Lk 1,60).

Pomenska različnost med obema imenoma ni bila tako pomembna: Zaharija pomeni »Gospod se je spomnil«, medtem ko Janez pomeni »Bog je milostljiv«. Obe imeni spominjata na Božjo navzočnost v človeški zgodovini, čeprav z različnimi poudarki. Ime Zaharija zadeva preteklost in spominja na odrešenje, ki ga je Bog gradil v času: na njegove posege, njegove čudeže, njegovo zvestobo. Izraža misel, da mora preteklost nujno opredeliti in usmerjati sedanjost. Janez pa pozornost prenese na danes in poudarja to, kar Gospod namerava storiti v sedanjosti glede na prihodnost, ki je polna upanja. V tem smislu ime Janez postane prerokba prenove. Nakazuje, da je zgodovina, čeprav je pod vplivom svoje dediščine, vedno sposobna preseči sama sebe in se odpreti novim možnostim.

Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime«. Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime«. In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga (Lk 1,61-64).

Elizabetin odziv je presenetil navzoče, ker je uvedla nenavadno merilo in prelomila običaj ter nakazala, da je včasih treba prekiniti kontinuiteto, da se odpremo Božji novosti. Elizabetin ljubezniv »ugovor« ni bil dovolj, da bi spremenil splošno mnenje: pričakuje se potrditev in znamenje s strani pater familias, Zaharija. Ostareli duhovnik ima drugo priložnost, da veruje Božjemu oznanilu in tokrat se ne obotavlja. Ta otrok bo imenovan z novim imenom, ki so ga izrekla Gospodova usta (prim. Iz 62,2). Med vsemi povabljenimi se vname veliko začudenje in Zaharijev jezik se razveže in se odpre za hvalo Bogu.

Elizabeta in Zaharija sta ne brez trpljenja in po dolgi osebni poti dojela, da je Bog ne le zvest njuni zgodovini, ampak v njej pripravlja tudi presenečenje velike novosti. Sprememba imena jima je razodela globok pomen: medtem ko je prvo preprosto odsevalo navado, da so življenje sina povezali z življenjem očeta, je drugo vsebovalo presežek razodetja, milost Gospodove obljube, ki ji je bilo težko verjeti. Kjer mi mislimo, da je bivanje drastično zaznamovano od začetnih (starševskih) pogojev, evangelij oznanja, da je med izhodišči in razvojem nekega človeškega življenja tudi - predvsem - nepovezanost, določena prisotnost Boga, ki ime nekega človeka iztrga vsaki vnaprej napisani usodi in vsakemu fatalizmu. Gospodovo usmiljenje ni statična značilnost njegove dobrote, ampak je dinamika sočutja, ki nenehno deluje v gubah zgodovine, ko pomaga pomanjkljivostim človeške krhkosti in omejitvam, ki jih vsaka generacija nosi s seboj.

Danes si moramo bolj kot kdaj koli prej povrniti to vrsto duhovnega pogleda na resničnost. Živimo v izjemnem času človeške zgodovine, v katerem se ob hudih krivicah, vojn in nasilju, ki prizadevajo vse konce sveta, pojavljajo nova odkritja, obetaven napredek in poti osvoboditve, ki dan za dnem napredujejo. Vendar smo v tem scenariju novih in starodavnih možnosti včasih preveč osredotočeni na sedanjost. S težavo vlagamo v prihodnost, obdani smo s skrbmi, sami sebe jemljemo preresno in nam ne uspe, da bi z lahkoto nosili težo življenja. Tako zelo smo osredotočeni na »tukaj in sedaj« in naš pogled je tako zelo ujet v materializem, da ne uspemo več dojeti Božjih sanj ter ljubeznivega in močnega piša njegovega Duha. Zato se nagibamo k temu, da si jutri predstavljamo kot fotokopijo današnjega dne, da ponavljamo vsakdanje geste in rutino brez večjih upov v prihodnost. V tem razširjenem ozračju postane skušnjava sveta v tem, da bi se zanašali samo še na svoje moči, medtem ko bi skušnjava Cerkve lahko bila v tem, da bi se v nostalgiji zaprla vase.

Elizabetin ne, ki Janezovo usodo vrača v Božje roke, nas opozarja, da ničesar in nikogar ne pogojuje samo lastna zgodovina in korenine, ampak ga ponovno pogojuje tudi Božja milost. Nobeno človeško življenje s svojo svetlobo in svojimi sencami ni nikoli določeno v že napisani knjigi, z nujno vnaprej določenim številom strani. Ko se odpremo poslušanju Božje besede in se učimo prepoznavati njegovo delo in njegovo previdnost, lahko odkrijemo, da najboljše šele pride, da so najlepši dnevi še pred nami in da se je življenjska pustolovščina šele začela.

3. Ponižnost privolitve
Če smo pri Elizabeti videli, kako je treba znati reči »ne« navidezni kontinuiteti stvari in vezi, pri Mariji iz Nazareta lahko uzremo potrebo po tem, da znamo Božji novosti reči »da«, ko svobodno in veselo izrazi privolitev v Njegovo voljo. Evangelij oznanjenja poznamo zelo dobro, ker nam ga bogoslužje ponuja ob različnih priložnostih bogoslužnega leta. Ob tej priložnosti ga želimo podoživeti samo v tistih potezah, ki nam lahko pomagajo, da bomo ponovno pridobili vsaj malo začudenja v odnosu do skrivnosti učlovečenja.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija (Lk 1,26-27).

Marija je opisana kot devica. Ta pridevnik ne opredeli samo njenega biološkega stanja, ampak tudi njeno notranjo držo. Ne pozabimo, da je Cerkev od nekdaj imela Marijo za Devico (ante, in e post partum) in Mater ter tako povezovala stanje njene čistosti in njenega božjega materinstva. S tega zornega kota je treba devištvo razumeti kot sposobnost takšne sprejemljivosti in odprtosti življenju, da lahko postanemo tudi izredno rodovitni. Spričo tega posebnega semena, ki je Božja Beseda, nam Marijino devištvo pokaže, kako pomembno je ohraniti odprto in zaupljivo srce, da bi mogli sprejeti Božjo voljo in obroditi njen okusen sad.

Za opis skrivnostnega srečanja, ki se je zgodilo v oznanjenju, evangelist opiše angelovo približanje Mariji kot da je »vstopil k njej«. Luka uporabi glagol (eiserchomai), ki v grščini  pomeni »premakniti se, vstopiti v prostor ali v neko stanje«. Zdi se torej, da angelova naloga ni samo iti v nek fizični prostor, ampak vstopiti v Marijino srce, ne da bi na kakršen koli način prisilil vrata njene razpoložljivosti. Beseda ne potrebuje nič drugega, kot da prestopi vrata naše razpoložljivosti in nas doseže na tistem kraju, kjer se pogovor z Bogom lahko razvija v medsebojni svobodi. Ta stopnja notranjega življenja je morda od najbolj občutljivih v našem celotnem krščanskem življenju. Vstop Božje Besede v nas je čudovit, a tudi travmatičen dogodek, primerljiv trenutku, ko gre igla ali rezilo skozi našo kožo ter povzroči vznemirjenost in bolečino. Natanko tako si to predstavlja pisec Pisma Hebrejcem, ko skuša opisati učinek, ki ga povzroči Božja Beseda, ko vstopa v globino našega srca.

»Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor« (Heb 4,12-13).

Božja Beseda deluje v nas kot meč, oster, prodoren, ki je sposoben priti v našo dušo, v središče nas samih, tja, kjer je vsa razčlenjenost našega življenja v krhkem ravnovesju. Ta kraj, ki je tako notranji in pogosto tako tuj tudi našemu zavedanju, je ravno naše srce, kjer se naša istovetnost Božjim očem pokaže gola in popolnoma prepoznavna. V nas obstaja odpor, da bi se pustili srečati ravno tukaj, ker slutimo, da bi bilo bivanjsko ravnovesje, v katerega smo se namestili, lahko postavljeno pod vprašaj. Ker smo od Adama podedovali nagon skrivanja, smo nenehno v skušnjavi, da bi Bogu preprečili, da bi pogledal, kdo v resnici smo. Bojimo se tega srečanja, ker vemo, da bi Božji pogled lahko nenadoma podrl vsako gotovost in bi izgubili nadzor nad svojim življenjem. Istočasno pa si tega srečanja močno želimo, ker dobro vemo, da se bomo lahko samo v Božjem pogledu znali prepoznati v novi luči, v luči velike ljubezni, ki je sposobna prenoviti vse stvari. Marija sprejme Gospodovo besedo in dovoli njegovemu glasu, da ji oznani presenetljive novosti.

»Veseli se, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to (Lk 1,28).

Angel na Marijo naslovi ukaz, ki je tako lep kakor protisloven. Če je veselje stanje, ki ga vsi želimo doživljati, kolikor dolgo je mogoče, je vendar tudi res, da gre za čustvo, ki ga je težko improvizirati, kadar smo brez njega. In obratno, če je naše srce polno veselja, ne moremo, da tega ne bi izrazili navzven. Zakaj je torej Devici zapovedano, naj se smehlja? Odgovor ne odlaša. Angel prepozna Marijo, kot lepo bitje, ljubljeno in polno milosti. In jo povabi, naj to doume. Gre za isti »občutek«, ki ga Jezus doživi v trenutku krsta, ko zasliši glas iz nebes, ki pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11). Tako kot Jezus čuti, da je ljubljen, izbran, varovan po Očetovem pogledu, tako je angel povabil  Marijo, naj se dojema kot nekaj ljubkega in Božjim očem všečnega. Angelski glas doseže vrhunec v čudoviti obljubi – ki ji je treba verjeti – da med mlado ženo iz Nazareta in Vsemogočnim ni nobene razdalje: »Gospod je s teboj.«

Ob tej novici je Marija postala zelo vznemirjena. Evangelist opiše, da je bila pretresena, kot čoln, ki ga strese in premetava nenaden morski potres. Zakaj? Iz vsaj dveh razlogov. Prvi je, da ko nam nekdo pokaže svojo ljubezen, je to vedno presenečenje. Ljubezen ni samo po sebi predvidljiv dogodek, ampak nekaj novega vsakokrat, ko se zgodi. Gotovosti, da smo ljubljeni, nikoli ne pridobimo enkrat za vselej. Vsak dan - morda celo vsak trenutek - moramo čutiti, da smo prepoznani in sprejeti takšni, kakršni smo. To je svež kruh, ki ga mora naše srce vedno žvečiti. Drugi razlog, zaradi katerega Marija doživlja strah pred angelskim glasom, je v tem, ker njeno srce sluti, da je prišel trenutek, da se prepusti Božjemu glasu, da jo popolnoma na novo opredeli. Ko nas doseže veliko povabilo, ki nas napolni z dostojanstvom, se zdravo vznemirimo, saj mora naša svoboda preveriti in morebiti potrditi to, kar se izjavlja o nas ali o našem življenju. Vsi se zelo trudimo, da bi pustili za sabo sodbe in poglede, ki so nas definirali. Tako smo se navadili na majhno, včasih zelo slabo predstavo o sebi, da nam ne uspe, da bi se odprli prenovljenemu in boljšemu dojemanju svoje istovetnosti. Nismo navajeni, da bi nase gledali z Božjimi očmi, ampak z zahtevnimi očmi drugih ali z neusmiljenimi očmi nas samih. Je, kot bi morali Božjo Besedo pisati na list, kjer se je sčasoma zbralo in uredilo že veliko drugih izjav ter pustilo malo prostora nadaljnjim trditvam. No, temu v adventu služita čakanje in poslušanje, da omogočimo Božjemu glasu, da vstopi v nas, da nam ponovno pove, kaj smo in moremo biti pred njegovim obličjem.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30).

Marija je povabljena, da premaga strah, ki ga doživlja, kajti kar ji želi Bog ponuditi, je v resnici nekaj, kar je zelo združljivo s tisto milostjo, ki jo je njeno srce že iskalo.

»Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca« (Lk 1,31-33).

Naloga se zdi zares ogromna: nevarnost, da je ne bo nihče razumel, ampak da jo bodo vsi obsojali (kot prešuštnico), je zelo resna in verjetna glede na predpise Mojzesove postave.

»Če je dekle, devica, zaročena možu, pa jo kdo sreča in leži pri njej, oba pripeljite k vratom tistega mesta in ju posujte s kamenjem, da umreta; dekle zato, ker v mestu ni vpila, moškega pa zato, ker je onečastil ženo svojega bližnjega. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Če pa kdo na polju sreča zaročeno dekle in ji stori silo in leži pri njej, naj umre samo moški, ki je ležal pri njej. Dekletu pa ne smeš nič storiti; nima greha, ki bi zaslužil smrt; s to stvarjo je namreč tako, kakor če se kdo vzdigne proti svojemu bližnjemu in ga ubije. Kajti na polju jo je srečal in naj je zaročeno dekle tudi vpilo, ni bilo nikogar, ki bi ji lahko prihitel na pomoč (5Mz 22,23-27).

K Mariji je angel prišel ravno v mestu, kjer bi glede na predpise postave, lahko tudi kričala in zavrnila klic k po človeških merilih »nemogoči« nosečnosti.[3] Jasno je, da to pomeni, da nas vsako Božje oznanilo nujno izpostavi smrti, ker vsebuje obljubo polnega življenja, v celoti podarjenega Bogu in svetu. Strah, ki ga čutimo pred to vrsto odgovornosti, premagamo samo na en način: z upoštevanjem lepote in veličine tega, ki nas čaka. Angel namreč Devici ne daje nobenega zagotovila o tveganjih, katerim jo izpostavlja Božji klic. Z veliko odkritostjo ji naznanja samo možnost in slavo, da postane Gospodova mati. Marija se nato pusti s skrajno naravnostjo pritegniti tej božji usodi in aktivira najbolj dragocen vir, s katerim razpolaga naše srce: sveto začudenje.

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« (Lk 1,34).

To vprašanje je popolnoma drugačno od tistega, zaradi katerega je Zaharija onemel. Devica ne želi v podrobnostih razumeti Božjega načrta, želi preprosto svobodno in zavestno sodelovati v njem. Zato postavi vprašanje in stori tisto, kar nedvoumno sporoča, kako se razvnemamo nad predlogom, ki nam je bil sporočen.

Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin« (Lk 1,35).

Angelov odgovor ni izčrpen, je pa zelo zgovoren. Devici ni bilo pojasnjeno, na kakšen način bo mogla roditi meso Božjega Sina. Ji je pa oznanjeno, da bo Sveti Duh njen zvest varuh ves čas potovanja, kot stori oblak, ko od zgoraj zasenči, kar je na zemlji. Devica se zaveda, da ni samo njeno srce polno čudovitega projekta, ampak ji tudi ramena pokriva višja in zvesta moč, Božja moč.

Spričo nemogočega Božjega predloga Mariji ni treba nič več spraševati. Načrt, ki ji ga je opisala angelova beseda, je dovolj intrigantski in vznemirjajoč, strašen in čudovit. Vendar želi Devica osebno zaključiti to doživetje oznanjenja, ne da bi Bogu ponudila samo pristanek, ampak skuša oblikovati navdušeno privolitev temu, kar je njeno srce spoznalo in začelo verovati.

Marija je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).

Marija se najprej pusti najti, ko ji uspe priznati to, kar naša človeškost po oddaljitvi zaradi greha ni mogla več reči Bogu: »Tukaj sem«, »našel si me«, »ne bežim«, »pripravljena sem«, »popolnoma sem ti na razpolago«. Potem ko je Marijo prosil, naj se nasmehne, je sedaj na vrsti Bog, da se razveseli. Končno se iz zgodovine pojavi človeštvo, ki se ne boji, ampak je srečno, da se prepozna kot »pomoč«, ki jo je Bog vedno pričakoval in iskal, da bi našel soglasje s svojim vesoljnim načrtom ljubezni.

Ko je odkrila, da je koristna Bogu in odrešenju sveta, se je Marija odločila, da nebeškega sla odslovi z glagolom v želelniku (»zgodi se mi«), s katerim je grški jezik sposoben izraziti želelni stavek (»naj nebesa hočejo, da«, »seveda«). Na ta način Marija izrazi vse svoje navdušenje nad klicem, ki ga je pravkar prejela. Ne pripogne glave s tisto držo prisiljene ponižnosti, s katero pogosto sprejemamo stvari in se pretvarjamo, da smo o tem prepričani in zadovoljni. Angelu pravi: »Kar si mi predlagal, naj sprejmem, sem v resnici sedaj jaz tista, ki to hočem in sem se za to odločila«. Tako se odzove brezmadežno srce, polno začudenja, ko posluša in sprejme Božjo Besedo z vzklikom: »Seveda!«

Marija se ne pusti ne prositi ne prisiliti, ampak z zadovoljstvom pristane na to, kar ji je angel predlagal, naj veruje. Tako Bogu izvabi še zadnji nasmeh in mu da vedeti, da pobuda za skupno uspevanje človeškega in božanskega ni več samo nebeška. Sedaj tudi zemlja želi isto usodo občestva. Vsa oznanjenja, ki jih prejmemo na življenjskem potovanju, se ne morejo končati drugače, kot na ta način. Ko nam Božja luč uspe pokazati, da je v strahu pred tem, kar nas čaka, navzoča zvestoba večne obljube, se v nas vzbudi začudenje in ugotovimo, da smo končno sposobni izreči svoj »tukaj sem«.

Zaključek
Da bi se napotili proti Gospodovemu rojstvu in z živim upanjem prestopili vrata Jubileja, je prvi vzgib srca, ki ga je treba prebuditi, začudenje. Vendar pa ni dovolj poslušati dobre besede, resnične in obetajoče, ki nam jih Bog nenehno namenja. Najprej je treba raztopiti okorelost srca, da rečemo »ne« vsemu, kar predstavlja nevarnost, da nas zapre in obteži: strahu, vdanosti v usodo, cinizmu. Samo tako se lahko odpremo novosti Boga in sprejmemo vase seme njegove volje za dobro vseh. Če srce pusti, da ga prenovi začudenje, bomo znali na vse gledati z novimi očmi in prepoznavati tista semena evangelija, ki so že prisotna v resničnosti, pripravljena vzkaliti, da bodo na svetu obrodila Božji sad.

Oče, želel si, da je brezmadežna Devica ob angelovem oznanjenju spočela tvojo večno Besedo in obdana s svetlobo Svetega Duha postala tempelj nove zaveze; daj, da bomo ponižno soglašali s tvojo volje, kot se je Devica zanesla na tvojo besedo. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

[1] P. Bovati, Parole di libertà, EDB, Bologna 160.
[2] L. Alonso Schökel – J.L. Sicre Diaz, I profeti. Traduzione e commento, Borla, Roma 1989, 17-18.
[3] Slovita je homilija sv. Bernarda, v kateri je Marijina svoboda spričo Božjega oznanjenja opisana z vzvišenimi in dramatičnimi poudarki: »Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube. Glej, nudi se ti cena našega odrešenja: če privoliš, bomo takoj rešeni. Po večni božji Besedi smo bili vsi ustvarjeni, pa glej, umiramo. Od tvojega kratkega odgovora je odvisno, ali bomo poklicani nazaj v življenje. Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David. To je prošnja vseh ostalih očakov, tvojih očetov, ki tudi sami prebivajo v deželi smrtne sence. To kleče pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu. Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo: izreci svojo in spočni božjo, podaj minljivo in sprejmi večno. Kaj se obotavljaš? Kaj trepečeš? Veruj, spregovori in sprejmi! Naj ponižnost privzame pogum, skromnost zaupanje. Nikakor ni na mestu, da bi deviška preprostost pozabila na preudarnost. Modra Devica, v tej zadevi se nikar ne boj drznosti. Čeprav sramežljivost ugaja v molku, je vendar sedaj potrebno usmiljenje v besedi. Blažena Devica, odpri svoje srce zaupanju, ustnice besedi, naročje Stvarniku. Glej, zunaj pri vratih trka ta, po katerem hrepenijo vsi narodi. O, če bi zaradi tvojega obotavljanja šel mimo in bi v bolečinah zopet začela iskati njega, ki ga ljubi tvoja duša! Vstani, hiti, odpri! Vstani v veri, hiti v pobožnosti, odpri s privoljenjem« (Sv. Bernard, Homilije o Mariji; v Ura bogoslužnega branja za 20. december).

Torek, 10. december 2024, 19:45