Tretja adventna meditacija patra Roberta Pasolinija: Vrata majhnosti
Vrata majhnosti
Advent 2024 – tretje premišljevanje
Na to adventno pot smo stopili pod vodstvom prerokov in njihovega glasu, ki je sposoben prižgati luč in napraviti red na naši poti. Najprej smo šli skozi vrata začudenja, da bi znali občudovati semena evangelija, ki so navzoča v svetu in zgodovini. Potem smo se soočili z vrati zaupanja, da bi se spet napotili k drugim s spoštljivim in odprtim srcem. Danes pa hočemo v zadnjem premišljevanju prestopiti zadnja vrata, morda najbolj pomembna zaradi božiča, ki nas uvaja v sveto jubilejno leto: vrata majhnosti.
1. Spremeniti pogled
Če listamo po Svetem pismu od Stare do Nove zaveze, se z vedno večjo jasnostjo kaže, da je majhnost rdeča nit, ki gre skozi dogodke in razodetja zgodovine odrešenja. Na prvi pogled se zdi, da ta razsežnost pripada človeški krhkosti, kar se nam pogosto zdi nepomembno in neprimerno. Toda v Božjih očeh je majhnost dragocena in pomembna.
To odkrivamo na primer v nekaterih pripovedih o poklicu, kot je to pri Gideonu, ki se ima za neprimernega spričo poklica, ki ga je prejel od Gospoda.
Gospod se je obrnil k njemu in rekel: »Pojdi v tej svoji moči in rešil boš Izraela iz rok Midjáncev. Ali te ne pošiljam jaz sam?« Rekel mu je: »Toda, moj gospod, s čim bom rešil Izraela? Glej, moja rodbina je najrevnejša v Manáseju in jaz sem poslednji v hiši svojega očeta.« (Sod 6,14-15).
Tu je tudi Samuelov klic, ki mora potem, ko si je Savla predstavljal kot močnega in krepkega kralja, spremeniti pogled, da je v mladem Davidu prepoznal Božjega izvoljenca.
Tako je Jese pripeljal sedem svojih sinov pred Samuela. Samuel pa je rekel Jeseju: »Teh Gospod ni izvolil.« Potem je Samuel rekel Jeseju: »So to vsi mladeniči?« Jese je rekel: »Ostal je še najmlajši. Glej, ta pase drobnico.« Samuel je rekel Jeseju: »Pošlji ponj in naj ga pripeljejo, kajti ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem!« Poslal je ponj in ga dal pripeljati. Bil je rdečkast, lepih oči in prijeten na pogled. Gospod je rekel: »Vstani, mazili ga, kajti ta je!« (1Sam 16,10-12).
Veliko je odlomkov, v katerih Bog vztraja pri kazanju naše majhnosti kot kraja, kjer se lahko uresničijo njegove odločitve in obljube. Nekatera od teh besedil so razglašena ravno v adventnem času, kakor besedilo preroka Miheja.
Ti pa, Betlehem Efráta,
si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami:
iz tebe mi pride tisti,
ki bo vladal v Izraelu,
njegovi izviri so od nekdaj,
iz davnih dni. (Mih 5,1).
Ali pa sanjska videnja preroka Izaija.
Volk bo prebival z jagnjetom
in panter bo ležal s kozličem.
Teliček in levič se bosta skupaj redila,
majhen deček ju bo poganjal. (Iz 11,6).
Ne boj se, o Jakob, črviček,
krdelce Izraelovo,
jaz ti bom pomagal, govori Gospod,
Sveti Izraelov je tvoj odkupitelj. (Iz 41,14).
Iz najmanjšega jih bo tisoč,
iz najšibkejšega mogočen narod,
jaz, Gospod, pospešim to ob svojem času. (Iz 60,22).
Ali še poln glas blagega sočutja preroka Amosa.
»Gospod Bog, odpusti, prosim.
Kako bo Jakob obstal,
kajti majhen je!« (Amos 7,2).
Ko se poglabljamo v Sveto pismo in svojo duhovno inteligenco usmerjamo proti skrivnosti učlovečenja Besede, odkrivamo, da majhnost ni samo naša značilnost, ki je skrivnostno uglašena z Božjim načrtom, ampak je tudi način, na katerega se pokaže bistvo Najvišjega. On se namreč razodeva kot obzirna in nevidna navzočnost v stvarnosti: od Duha, ki je »vel nad vodami« (1Mz 1,2) pa do »glasu rahlega šepeta« (1Kr 19,12), v katerem je Elija prepoznal pristno Božjo navzočnost.
Ta znamenja majhnosti postanejo gotovost v rojstvu Božjega Sina, ki se pokaže v krhkosti novorojenca, ki so ga prepoznali pastirji in ga počastili modri. Kot poudarja Janez v uvodu svojega evangelija, je Božja navzočnost v našem človeškem mesu tako »majhna«, da lahko ostane neopažena in zato sprejeta samo tistim, ki jo znajo prepoznati.
Jezusovo oznanjevanje bodo vedno spremljala jasna in globoka povabila, naj v majhnosti prepoznamo bistveni ključ za razumevanje in sprejemanje Božjega kraljestva. Poudarja, da se samo tisti, ki znajo postati majhni, ponižni in razpoložljivi, lahko vstopijo v sozvočje s skrivnostjo kraljestva. Ta majhnost ni omejitev ali pomanjkljivost, ampak notranje razpoloženje, ki omogoči, da zaznamo Božjo navzočnost in sodelujemo z njegovim načrtom ljubezni.
Jezus nas vabi, da Božjega kraljestva ne prepoznamo v močnih in prepričljivih manifestacijah, ampak v tihi in ponižni moči semena, ki vzkali, počasi raste v vsakdanji resničnosti. To je krotka in pogosto skrita navzočnost, ki se postopoma razvija in zahteva oči, ki so se sposobne čuditi in srce, ki je odprto zaupanju. Sprejeti to razsežnost pomeni priznati, da Bog deluje potrpežljivo, ne da bi prisiljeval čas, ampak pusti, da se njegovo delo izvrši v spoštovanju naše svobode.
Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu (Mt 18,4).
Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji (Mr 4,31).
V psalmu Molitvenega bogoslužja se skrivnost Božje in naše majhnosti prepletata v težko prevedljivi vrstici.
Dal si mi ščit svoje rešitve,
tvoja desnica me podpira,
tvoja skrbnost me dela velikega (Ps 18,36)
Dal si mi ščit svoje rešitve,
tvoja desnica me podpira,
uslišal si me in mi dal rasti (Ps 18,36 - CEI 2008)
Najnovejši prevod Italijanske škofovske konference izbere način za reševanje besedilne težave, ki je prisotna v zadnjem izrazu, ki so ga včasih prevedli kot »tvoja dobrota mi je dala rasti«, sedaj pa je postala »uslišal si me in mi dal rasti«. Hebrejski koren, prisoten v masoretskem besedilu, bi se namreč lahko nanašal na glagol »odgovoriti«. V tem primeru se psalmist zahvaljuje Bogu, da je poslušal njegovo molitev in mu tako dal rasti.
Vendar pa obstaja še druga možnost razlage, ki bi bila lahko zelo primerna za pot, ki jo hodimo. Povežemo jo lahko z drugačnim hebrejskim korenom, ki namiguje ravno na »majhnost« in na »uboštvo«. Na osnovi teh podmen je mogoče predlagati drugačen prevod besedila.
Dal si mi ščit svoje rešitve,
tvoja desnica me podpira,
ker si postal majhen, me je naredilo velikega.
Te besede izražajo globoko in ganljivo resnico, ki razkriva skrivnostno povezavo med Stvarnikovo ponižnostjo in našim človeškim stanjem. Kot bi nam besedilo kazalo, da je resnična Božja veličina v njegovi sposobnosti, da se poniža, da sreča našo majhnost, ji izkaže zaupanje in jo spremlja v njeni rasti.
Upravičenost tega prevoda ni samo slovnična, ampak tudi teološka. Niso potrebne velike razlage, da bi razumeli, kako bi kristjani lahko to vrstico razlagali kot posrečeno in preroško sintezo skrivnostnega učlovečenja Besede: izpraznitev Boga v našem človeškem mesu, ki je bila izvršena za nas in za naše odrešenje. To podobo je razvil sv. Pavel v hvalnici Filipljanom, ko pravi, »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,5-7).
Ideja o Božjem zmanjšanju se je razvila tudi v judovski mistiki, v teoriji o Tsimtsum, ki jo je v 16. stoletju razvil Izak Luria. Ta hebrejski pojem pomeni »skrčenje« ali »umik« in opisuje kozmični proces, skozi katerega se je Bog, ki je neskončen in neomejen, »umaknil«, da bi naredil prostor za stvarjenje. Pred stvarjenjem je obstajala samo neskončna Božja luč; skozi Tsimtsum naj bi se Bog kot samo-omejil in naredil prazen prostor, v katerem bi lahko obstajal svet. Ta proces izraža protislovje Božje navzočnosti in odsotnosti: Bog se skrije, da omogoči človeško svobodo, vendar pa ostaja imanenten.
Tako opisana majhnost ni samo mera, ki skriva skrivno veličino in ne statično stanje, v katerem se lahko ali manj mirno znajdemo. To je tudi zavestna odločitev, ki jo vodi želja po ustvarjanju pristnih odnosov, v katerih se drugemu priznava pravica do obstoja, dihanja in svobodnega izražanja. Majhnost je gesta ponižnosti, ki prostor odpre srečanju, ko vsakemu omogoči, da je to, kar je, ne da bi se prekrival z drugim ali razveljavljal svojo enkratnost.
2. Postati manjši
Za globlje spoznanje te usode majhnosti, v kateri smo poklicani, da izberemo in sprejmemo morda najbolj kočljivo in odločilno potezo naše podobnosti z Bogom, lahko ponovno pozorno preberemo slovito Matejevo priliko 25,31-46. Gre za tako imenovano »poslednjo sodbo« ali »vesoljno sodbo«, ki jo je sugestivno razložil veliki Michelangelo v svoji ogromni freski za oltarno steno Sikstinske kapele.
Ta nauk, s katerim Jezus vabi svoje učence k razmišljanju o povezavi med našimi vsakodnevnimi dejanji in večnim življenje, so vedno razumeli kot veliki opomin na temo ljubezni do bližnjega, ki je najobčutljivejša točka celotnega evangelija. Če je ta poudarek v priliki nesporen, pa ni enako samoumevno na pravi način razumeti nekatere podrobnosti v besedilu, v katerih se skriva drug globok pomen.
Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico (Mt 25,31-33).
Po najbolj razširjeni razlagi bo vrnitev Jezusa kot Sina človekovega – se pravi kot sodnika – ob koncu časov trenutek, v katerem bo življenje vsakega dokončno ocenjeno po merilu bratske ljubezni. Na Pastirjevo desnico bodo srečno prišli vsi tisti, ki bodo sočutni do svojega bližnjega.
Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,34-36).
Na levici pa bodo končali tisti, ki so zaprli svojo občutljivost za bližnjega in se odpovedali dejanjem, ki so potrebna za bratsko ljubezen in človeško sočutje.
Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali« (Mt 25,41-43).
Analiza likov v tej priliki razkriva presenečenje: evangelist Matej uporabi pojem »narodi« (ethnos) za označevanje poganskih ljudstev, ki so bila tuja izraelskemu izročilu. To je pomembno, saj Matej piše za krščansko skupnost judovskega izvora, ki živi na področju ob meji s poganskimi prebivalci, tujimi Izraelovi veri in veri v Kristusov evangelij. V tej skupnosti so se zelo verjetno pojavila nekatera vprašanja: in drugi narodi, ki še niso srečali in sprejeli Kristusove skrivnosti, kako bodo mogli prejeti odrešenje poslednji dan?
Izhajajoč iz tega vprašanja razumemo, da namen prilike ni razkriti, kako se bo uresničila vesoljna sodba, ampak oznaniti, kako bodo vsi narodi, ki še ne poznajo evangelija, lahko enako sojeni in rešeni po objektivnem in skupnem merilu. Prilike torej ne smemo brati kot nauk, ki kristjanom pojasnjuje, kako je nekdo odrešen ali obsojen. Sicer pa bi Božji otrok to moral že vedeti: s tem, da ljubi ali ne ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, celo kadar je drugi naš sovražnik. Prilika želi spomniti kristjane, da se bodo tudi tisti, ki niso slišali evangeljske besede, lahko rešili, preprosto tako, da bodo pozorni in bodo ljubili svoje »najmanjše« brate.
Na tej točki se pojavi še eno presenečenje. Ravno ti »najmanjši bratje« so lik v priliki, s katerim bi kristjanom moralo uspeti poistovetenje. V Matejevem evangeliju se namreč s tem izrazom (skoraj) vedno namiguje na Kristusove učence, ki so s sprejemanjem Učiteljeve logike odkrili umetnost postavljanja samega sebe v ozadje, da bi se lahko pokazal bližnji. Pomemben zgled v zgodovini Cerkve, ki priča o tem razumevanju majhnosti kot načinu življenja, je zgled manjših bratov, redovne družine, ki se je rodila v srednjem veku iz evangeljskega izkustva sv. Frančiška. Že v njihovem imenu, še bolj pa v njihovem pričevanju je svet lahko prepoznal svobodno izbrano majhnost, v kateri se kaže možnost bratske ljubezni.
Če je dovoljeno upati, da bodo nekega dne vsi narodi mogli vstopiti v Kraljestvo po ljubezni do Gospodovih »najmanjših bratov«, iz tega za kristjane izhaja velika - celo težka - odgovornost. Zdi se, da prednostna naloga Cerkve ni samo delati dobro drugim, ampak drugim omogočiti, da delajo dobro in s tem izrazijo najboljše iz svoje človečnosti. Na kakšen način lahko skupnost Božjih otrok razumno izvrši to nalogo? Najprej, da majhnost postane merilo skladnosti in zvestobe svojemu Gospodu in Učitelju. To je prvi pomen prilike, ki ga ne smemo nikoli pozabiti ali mistificirati. Preden delamo dobro, je lepo in nujno, da se spomnimo, da moramo postati (še) manjši.
Kristusovi učenci niso povabljeni, naj se bojijo poslednjega dneva, ampak naj izkoristijo sedanji čas, da bodo postali tako majhni, da bodo njihovi bližnji lahko skrbeli zanje in jih ljubili. Boga ne zanima le to, da bi njegovi otroci znali ljubiti, ampak da bi bili pomirjeni tudi z najtežjo umetnostjo, da pustijo drugim, da jih ljubijo. V svojem preprostem in globokem razumevanju bistvenega v evangeliju je sv. Frančišek zelo dobro dojel to točko in jo skušal zavzeto in inteligentno posredovati svojim bratom.
Kadar bi bilo potrebno, naj gredo (bratje) prosit miloščino. Tega naj se ne sramujejo […] In miloščina je dediščina in pravica, ki gre ubogim in ki nam jo je pridobil naš Gospod Jezus Kristus. Bratje, ki se trudijo, ko jo nabirajo, bodo sami prejeli veliko plačilo, hkrati pa tiste, kateri jim miloščino dajejo, bogatijo in jim pridobivajo plačilo. Kajti propadlo bo vse, kar bodo ljudje zapustili na svetu, samo za ljubezen in za miloščino, ki so jo dajali, bodo prejeli plačilo od Gospoda (Sv. Frančišek, Nepotrjeno vodilo, IX. pogl).
Navadno mislimo, da je Jezus v evangeliju od nas zahteval, naj bomo dobri in velikodušni do drugih. Evangeljski uvid sv. Frančiška Asiškega nas priganja dlje, ko nas spominja, da obstaja še nekaj bolj pomembnega, kar moramo storiti, in je povezano z našim načinom biti: ponuditi drugim priložnost, da so dobri in velikodušni do nas. Gre za še bolj prečiščen in globlji način ljubezni, v katerem drugemu z veseljem prepustimo središče odra, da bi njegovi človečnosti omogočili, da se pokaže na najboljši možni način. Če bi bili na nogometnem igrišču, bi lahko rekli, da se od učencev zahteva, naj dobro asistirajo in drugim puščajo veselje streljanja žoge v mrežo. Če bi ta igralni vzorec postal univerzalen, bi se lahko vsi počutili srečne in zadovoljne, ne da bi morali imeti glavno vlogo.
To, da postanemo majhni in se naučimo osvoboditi se tolikih nekoristnih slepil, predstavlja glavni način za ozdravljenje globoke travme strahu in sramu, ki zaznamujeta našo človečnost. Svetopisemska pripoved Prve Mojzesove knjige nas spominja, kako greh povzroči globoko zadrego v odnosu do našega stanja, da smo ustvarjenine, ki ga dojemamo kot razlog za zadrego. To neugodje nas spremlja vse življenje in nas vsak dan sili, da se soočamo s strahom, da nismo dovolj vredni in s sramom, da nismo na nivoju. To majhnost skušamo pogosto prikriti s sprejemanjem vlog in izvrševanjem številnih dejanj, da bi se počutili večje in bolj pomembne. Evangelij pa nam ponuja boljše zdravljenje: da se nehamo skrivati in dovolimo drugim, da se srečajo z našo krhkostjo in jo sprejmejo.
V uvodu v okrožnico Fratelli tutti se papež Frančišek navezuje na slovito potovanje sv. Frančiška v Egipt v času križarskih vojn, da bi se srečal s sultanom Malik-al-Kamilom, kateremu je hotel prinesti oznanilo in ponudbo Kristusovega evangelija. V resnici se stvari na tistem srečanju niso iztekle tako, kakor je Asiški ubožec upal. Sultan je ostal zvest svoji veri, vseeno pa je krotkega Frančiška sprejel zelo prisrčno in z konkretno ljubeznijo. To »poslanstvo«, ki je po človeški logiki uspeha ostalo nepopolno, nikakor ni bilo nerodovitno po evangeljski logiki.
Ni se šel dialektične vojne z vsiljevanjem nauka, temveč je sporočal Božjo ljubezen. Razumel je, da je »Bog … ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). Tako je bil rodoviten Oče, ki je razvnemal sanje o bratski družbi, kajti »samo človek, ki se je pripravljen približati drugim ljudem v njihovem stanju, ne da bi jih zadrževal v svojem lastnem, temveč da bi jim pomagal biti kar najbolj oni sami, postaja zares oče« (papež Frančišek, Fratelli tutti, 4).
Frančišek ni spreminjal sultanovega mnenja, ampak se mu je predstavil kot ubog in bolan ter mu ponudil priložnost, da se v odnosu do njega pokaže skrbnega. Ta način približanja drugemu - z razorožujočo krotkostjo - je dejanje resnične evangelizacije, ker razodeva skrajno rodoviten slog človečnosti: postaviti drugega v položaj, da je bolj zvest samemu sebi, ko uresničuje dejanja bratske ljubezni.
Kaj ni morda to globok namen misijonskega poslanstva, ki ga je Gospod Jezus zaupal svoji Cerkvi, ko je učence poslal po dva in dva, da bi oznanjali Božje kraljestvo? Učenci so poklicani, da prinašajo mir, da se približajo ljudem in da sprejmejo gostoljubje, ki so ga prejeli na poti. Ravno v tej dinamiki dajanja in prejemanja oznanilo Kraljestva postane živo in prisotno, brez vsiljevanja, pač pa v tihi moči podelitve in pristnosti.
Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite naprej: »Mir tej hiši!« In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: »Približalo se vam je Božje kraljestvo« (Lk 10,3-9).
Po Jezusovih navodilih je za oznanjevanje evangelija dovolj, da se drugim približamo s preprostostjo tako v načinih kot v sredstvih. Pomembno je svobodno oznanjati Gospodov mir in predvsem dovoliti, da nas sprejmejo, nahranijo in poskrbijo za bistvene potrebe naše človeškosti. Ko se to zgodi, lahko oznanjamo bližino Kraljestva, ne da bi bili tisti, ki nas sprejmejo, pod pritiskom ali v naglici, da bi morali narediti še nekaj več od tega, kar so nam že velikodušno ponudili.
3. Postati to, kar smo
Vendar pa presenečenj v priliki o pastirju, ki loči - ne da bi sploh moral soditi - ovce od kozlov, še ni konec. Medtem ko se z veliko jasnostjo pokaže, kakšna bo nekega dne velika razlika med pravičnimi in drugimi - ali so posvečali pozornost Jezusovim najmanjšim bratom ali ne - ni neposredno razumljivo, zakaj se zdi, da med tema dvema kategorijama ljudi ni nobene razlike v načinu, kako se odzovejo na besede Sina človekovega, ki sedi na prestolu svoje slave.
Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli? (Mt 25,44).
Dokaj razumljiv je odgovor, s katerim so skušali »prekleti«, ki niso imeli sočutja do najmanjših, opravičiti pred Bogom svojo malomarnost. Njihove besede so iste, kot jih uporabljamo, kadar se skušamo otresti občutka krivde, ker nismo bili pozorni ali prisotni na resničnost (drugega): »Ampak kdaj?« Pretrese pa nas, kako je odziv nepravičnih popolnoma podoben odzivu pravičnih, potem ko jih je Kralj slave pohvalil za njihovo vedenje v življenju.
Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi? (Mt 25,37-39).
Zdi se, da so pravični prav tako presenečeni, ko dobijo vest o svoji ljubezni do najmanjših. Še več, zaradi trojnega vztrajanja prislova »kdaj« se zdi, da so še bolj začudeni - ali morda nevedni - glede tega, kakšni bi mogli biti trenutki, v katerih so imeli priložnost udejanjati ljubezen, ki je potrebna za zveličanje. Da so krivični vznemirjeni in zmedeni, se nam zdi zelo razumljivo. Ob tem pa, da se to dogaja tudi dobrim, smo lahko samo presenečeni in se sprašujemo: zakaj bodo ob koncu časov vsi enako nevedni o storjenem ali opuščenem dobrem?
Seveda se ustrezno zavedanje tega, kar smo in kar delamo, oblikuje skozi čas in ko ga dosežemo, nas na koncu vedno preseneti. Obstajajo trenutki, v katerem se slepimo, da smo dobri in da delamo dobro, a sčasoma doumemo, da je bil večji del tega dobrega samo način za uveljavljanje nas samih nad drugimi z razkazovanjem velikodušnosti. In drugi seveda to opazijo. Nasprotno pa mine dolgo časa, da se počutimo zgrešene in pomanjkljive, vsak dan prisiljene živeti z močnim občutkom neprimernosti. In vendar nas drugi nikakor ne vidijo na ta način; iščejo celo odnos z nami, ker čutijo da so sprejeti in cenjeni.
Vse to nas počasi priganja, da zapustimo preveč lahkotne in poenostavljene sodbe in nam daje priložnost, da uidemo iz izčrpavajočega napora, da se moramo neprenehoma meriti pred drugimi. Sveti Pavel v eni svojih gorečih spodbud pravi: »Gospod je moj sodnik«, da potem povabi vse kristjane, naj ne ostanejo ujetniki naloge, za katero se zdi, da jo je Bog že sposoben odlično opraviti.
Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje (1 Kor 4,5).
Kdor odkrije Božje očetovstvo, ne čuti nobene potrebe, da bi sodil samega sebe ali druge. Ne gre za zdrs v brezbrižnost ali ravnodušnost, ampak da sprejmemo, da je vsaka resničnost in vsak človek znotraj nenehnega postajanja. Tudi pojavi zla, ki se našim očem zdijo sovražni in neznosni, lahko skrivajo dobro, ki je še na poti očiščevanja. To velja predvsem za nas same, ki se pogosto borimo, da bi sprejeli svojo resničnost in se pomirili s tem, kar smo, in s tem, kar nam je uspelo postati.
Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo (Lk 6,37-38).
Jezusove besede v Matejevi priliki gredo točno v to smer in uvajajo nadaljnji element. Sodnik zgodovine noče, da bi mi začeli soditi pred časom, ampak želi, da bi v tem času izpopolnili svojo sposobnost ocenjevanja stvari z modrostjo in sočutjem, da bi se izognili temu, da bi bili na koncu sami sebi najbolj neusmiljeni sodniki.
Če priliko o tako imenovani vesoljni sodbi postavimo v te okvire, nam prej dovoljuje, da se odpovemo potrebi po označevanju vseh tistih razlik ali tistih nedoslednosti, ki nas še vedno strašijo in nas delajo nezaupljive in agresivne, kot pa da bi nam dovolila, naj trepetamo ali naj v trepet spravljamo (druge). Prilika nikakor ne želi pokvariti podrobnosti, ki napovedujejo tisto sodbo, ki bo šele na koncu časov. Njen namen je prekiniti vse vmesne sodbe, ki lahko ovirajo dozorevanje v nas in v drugih tiste podobnosti z Bogom, na katero se učimo pristati. Namesto da je prilika o »poslednji sodbi«, bi jo lahko prekrstili kot »konec vsake sodbe«.
Če naša naloga ni soditi, se lahko osredotočimo na to, kar je resnično pomembno: da se zavežemo, da bomo postajali vedno bolj pristni, ko bomo dovolili, da se v nas in v drugih izpolni ljubezen z najširšo svobodo srca. Če povzamemo, je sledeče središčno sporočilo Matejeve prilike in celotnega Kristusovega evangelija: svobodno in zastonjsko živeti klic k bratski ljubezni. Veliko je namreč priložnosti, v katerih je Jezus spodbujal učence, naj delajo dobro, ne da bi skrbeli zase, »ne da bi kaj upali«, da bi tako bili »sinovi Najvišjega« (Lk 6,35).
Vede o človeku nas učijo, da je za razvoj zaupanja vase temeljno, da se od otroštva naprej čutimo cenjene. Vendar pa, kot opozarja Jezus, stalno prejemanje izrazov hvaležnosti lahko postane nevarno, če se dogaja v pretirani meri. Delovanje z nenehnim pričakovanjem priznanja omejuje naše odnose na tiste, ki so nam sposobni vračati. Takšno vedenje ustvarja dinamiko pogojene izmenjave, ki nam preprečuje, da bi se odprli pristnim, svobodnim in nesebičnim odnosom. Da bi se izognili tej preračunljivi dinamiki, ni druge poti, kot pot popolne zastonjskosti. Ne gre samo za to, da izpraznimo rezervoar pričakovanj, ampak da imamo tudi pogum, da odstranimo vse tiste stvari, ki jih še vedno počnemo zaradi občutka krivde ali dolžnosti, brez popolne svobode.
To zadnje očiščenje je zelo naporno, ker zahteva pogum, da priznamo, da številna dejanja - tudi lepa in velikodušna - ki jih počnemo vsak dan, spodbujajo logiko sužnosti, ki smo se ji že davno predali. Zelo boleče je prenehati s temi gestami, s katerimi si običajno kupujemo hvaležnost drugih, ker vključuje razbitje vseh tistih ogledal, v katerih smo navajeni preverjati svojo podobo in postavo. In vendar je to edini način, da se odpremo globoki in konkretni sreči, sreči, v kateri premagamo strah, da nismo nič vredni, in začnemo razdajati ter dovolimo drugim, da enako storijo z nami.
Končno se torej razjasni in razumemo skrivnost našega začudenja nad končne Božjo sodbo o ljubezni, kar bomo postali. V Kraljestvo in v večno življenje nam bo vstop omogočilo nezavedno dobro, tisto, ki smo ga storili, ne da bi se tega zavedali. Kot dokončno pridobljena lepota, ki je niti ne opazimo več, drugi pa jo lahko prepoznajo in uživajo.
Veliko presenečenje na koncu časov bo odkritje, da Bog ni imel nobenega pričakovanja do nas, razen velike želje, da bi videl, da bi mu postali podobni v ljubezni. Kar bo tisti dan pomembno, ne bo količina opravljenih dobrih ali slabih dejanj, ampak če nam je po njih uspelo sprejeti in v celoti postati to, kar smo.
Sklep
Majhnost je poteza Božje podobe, ki nas najbolj privlači in odbija. Po eni strani nam povzroča določeno nelagodje, ker razkrinka greh in stalno skušnjavo, da bi se dvignili nad same sebe in razširili svojo podobo. Po drugi strani pa nas očara, ker nam omogoči, da se pomirimo s svojo človeškostjo, ki je tako majna in tako velika obenem.
Ob letošnjem božiču, ki nas uvaja v prostor svetega Jubileja, je morda ravno majhnost velika prerokba, za katero se lahko odločimo, da jo bomo utelesili, da bi s svetom podelili upanje evangelija. Kot je zapisal sveti oče v buli sklica, spričo nepredvidljivosti prihodnosti nihče ne ve, »kaj se bo zgodilo jutri«. Vse nas vznemirjajo »včasih nasprotujoči si občutki«: zaupanje in strah, vedrina in pobitost, prepričanost in dvom (prim. papež Frančišek, Spes non confundit, 1). Cerkev čuti odgovornost, da prestopi edina vrata odrešenja, ki je Kristus. V njem imamo sidro upanja v zavesti, da z njegovo milostjo lahko premagamo greh, strah in smrt.
Da bi bili verodostojne priče te možnosti novega življenja, ni treba čakati, da bi postali boljši ali drugačni, kot smo. Po dva tisoč letih čudovite krščanske zgodovine lahko učenci vstalega Gospoda uveljavljajo svobodo, da se svetu predstavijo z manj strahu in brez nepotrebnega sramu, da so »manjši« od tega, kar so bili, in morda tudi od tega, kar so mislili, da morajo biti, da bi pričevali o Božjem evangeliju.
Prestopiti sveta vrata Jubileja z veliko iskrenostjo, brez zaskrbljenosti, da moramo pokazati drugačen profil od tistega, ki ga je Cerkev zmogla dodelati skozi stoletja, bi v resnici lahko bilo veliko upanje. Najprej za nas, vernike, ki tako zlahka pozabljamo, da smo služabniki ponižnega in ubogega Boga. In potem za svet, ki ga tolikokrat doživljamo kot sovražnega ali brezbrižnega do našega upanja, medtem ko v resnici samo čaka, da bi spoznal usmiljeno Očetovo obličje v krhki, a vedno ljubki telesnosti njegovih otrok.
Dobro vemo. Samo verovati moramo in ponavljati s ponižnim ponosom: v Kristusu Jezusu »imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu« (Ef 2,18), da smo »sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju« (Ef 3,6).
Oče, ki si v nebesih,
vera, ki nam je podarjena
v tvojem Sinu Jezusu Kristusu, našem bratu,
in plamen ljubezni,
ki ga je v naša srca vlil Sveti Duh,
naj ponovno zbudita v nas blaženo upanje
v prihod tvojega Kraljestva.
Tvoja milost naj nas spremeni
v marljive obdelovalce evangeljskih semen,
ki naj prekvašajo človeštvo in vesolje
v zaupljivem pričakovanju
novih nebes in nove zemlje,
ko bodo premagane sile Zla
in se bo za vedno razodela tvoja slava.
Milost Jubileja
naj poživi v nas romarje upanja,
hrepenenje po nebeških dobrinah,
in na ves svet razlije
veselje in mir
našega Odrešenika.
Tebi, večno blagoslovljeni Bog,
bodi hvala in slava na veke.
Amen
p. Roberto Pasolini, OFM Cap,
pridigar papeške hiše