Kateheza: Ne kradi. Zares posedujem to, kar znam dati

Andreja Červek – Vatikan

Pri sedmi zapovedi pomislimo na krajo in spoštovanje lastnine drugih. Ne obstaja kultura, v kateri bi tatvina in goljufija z materialnimi dobrinami bili dovoljenji. Človeška občutljivost je namreč zelo dovzetna za zaščito lastnine. A po papeževih besedah se je treba odpreti za širše razumevanje te zapovedi in se osredotočiti na temo lastništva dobrin v luči krščanske modrosti.

Univerzalna namenskost dobrin

Družbeni nauk Cerkve govori o »univerzalni namenskosti dobrin«. Kaj to pomeni? Katekizem katoliške Cerkve pravi: »V začetku je Bog zemljo in njega bogastva zaupal skupnemu upravljanju človeštva, da bi skrbelo zanjo, ji s svojim delom gospodovalo in uživalo njene sadove. Dobrine stvarstva so namenjene vsemu človeškemu rodu« (KKC 2402). In tudi: »Univerzalna namenitev dobrin ostaja primarna, čeprav se za pospeševanje skupnega dobrega zahteva spoštovanje zasebne lastnine, pravice do lastnine in njeno izvrševanje« (KKC 2403).

Božja previdnost ni uredila sveta serijsko. Obstajajo razlike, različni pogoji, različne kulture. Lahko živimo na način, da poskrbimo drug za drugega. »Svet je bogat z viri, ki zagotavljajo vse primarne dobrine. Pa vendar mnogi živijo v velikem pomanjkanju in viri, ki se koristijo brez načel, se kvarijo. A svet je en sam! Človeštvo je eno samo!« Papež je pripomnil, da je bogastvo sveta danes v rokah manjšine, samo nekaterih, revščina in trpljenje pa pripadata mnogim, večini ljudi.

Bogastvo mora imeti družbeno razsežnost

Če je na zemlji lakota, to ni zato, ker bi primanjkovalo hrane. Nasprotno, zaradi zahtev trga včasih pride do uničevanja hrane. Kar manjka, je svobodno in dolgoročno podjetništvo, ki bi zagotovilo pravično distribucijo. Kot piše v Katekizmu: »Pri uporabi zemeljskih dobrin mora človek na zunanje reči, ki jih ima zakonito v lasti, gledati ne tako, kakor da so samo njegove, temveč tudi kot na skupne, in sicer v smislu, da morajo koristiti ne zgolj njemu, ampak tudi drugim« (KKC 2404). Kot je poudaril papež, mora vsako bogastvo, da bi zares bilo dobro, imeti družbeno razsežnost.

Kar zares posedujem, je to, kar znam dati

V tem smislu stopi v ospredje pozitiven in širši pomen zapovedi Ne kradi. »Posedovanje neke dobrine naredi iz njenega lastnika oskrbnika Božje previdnosti« (KKC 2404). Nihče ni absoluten gospodar dobrin, ampak je njihov oskrbnik, je ponovil papež in poudaril: »Lastnina je odgovornost. Vsaka dobrina, ki je zunaj logike Božje previdnosti je izdaja v najglobljem smislu besede. Kar zares posedujem, je to, kar znam dati.« In ravno to je po papeževih besedah merilo, s katerim lahko ocenim, ali z bogastvom znam upravljati dobro ali slabo. Kar zares posedujem, je to, kar znam dati. Če znam dajati, če sem odprt, sem torej bogat ne samo v tistem, kar posedujem, ampak tudi v velikodušnosti, tudi v smislu dolžnosti dajanja bogastva, da bi ga vsi bili deležni. »Če namreč nečesa ne zmorem dati, je to zato, ker me ta stvar poseduje, nad mano ima moč in jaz sem njen suženj. Posedovanje dobrin je priložnost za njihovo pomnožitev s ustvarjalnostjo in za njihovo uporabo z velikodušnostjo. Tako rastemo v ljubezni in svobodi.«

Življenje ni čas za posedovanje, ampak za ljubezen

Ob koncu kateheze je papež Frančišek spomnil, da se sam Kristus, čeprav je bil Bog, »ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil« (Flp 2,6-7) ter nas obogatil s svojim uboštvom (glej 2 Kor 8,9). Medtem ko se človeštvo muči, da bi imelo več, Bog odrešuje s tem, da postane ubog. Tisti križani Človek je za vse plačal neprecenljivo odkupitev s strani Boga Očeta, ki je bogat v usmiljenju (glej Ef 2,4). Kar nas dela bogate niso dobrine, ampak ljubezen.

»Dragi bratje in sestre,« je sklenil sveti oče, »Jezus Kristus nam ponovno razkriva polni smisel Pisem. Ne kradi pomeni ljubi s svojimi dobrinami, izkoristi svoja sredstva za ljubezen. Tvoje življenje bo tako postalo dobro in lastnina bo postala zares dar. Kajti življenje ni čas za posedovanje, ampak za ljubezen.«