Papež na Madagaskarju. Prvo srečanje namenjeno državnim in civilnim oblastem
Andreja Červek – Vatikan
Duša malgaškega naroda
V preambuli ustave Madagaskarja je zapečatena ena od temeljnih vrednot malgaške kulture: fihavanana, kar pomeni duh podelitve, vzajemne pomoči in solidarnosti. Prav tako pomeni pomembnost družinskih vezi, prijateljstva in dobrohotnosti med ljudmi in do narave. »Tako se pokažejo 'duša' vašega naroda in tiste posebne poteze, ki ga zaznamujejo, ga sestavljajo in mu omogočajo vztrajati s pogumom in odpovedjo pred številnimi nesrečami in težavami, s katerimi se mora vsak dan soočati. Če je treba prepoznati, ovrednotiti in spoštovati to blagoslovljeno deželo zaradi njene lepote in neprecenljivega naravnega bogastva, ni nič manj pomembno to storiti tudi v zvezi s to 'dušo', ki vam daje moč, da ostanete vpeti v aina, lahko bi rekli v življenje,« pri čemer se je papež skliceval na jezuitskega patra Antona Padovanskega Rahajarizafyja.
Politika naj služi človeški skupnosti
Potem ko si je malgaški narod nazaj pridobil svojo neodvisnost, teži k stabilnosti in miru, pri tem pa uresničuje pozitivni demokratični preobrat, ki potrjuje spoštovanje komplementarnosti slogov in projektov. To dokazuje, da je »politika osnovno sredstvo za oblikovanje državljanske zavesti in človeških dejavnosti« (Poslanica papeža Frančiška za svetovni dan miru 2019), kadar je živeta kakor služenje človeški skupnosti. Jasno je torej, da politična dolžnost in odgovornost predstavljata stalen izziv za tiste, katerih poslanstvo je služiti in ščititi svoje sodržavljane, predvsem najranljivejše, ter pospeševati pogoje za dostojen in pravičen razvoj, pri tem pa vključevati vse akterje civilne družbe. Kajti, kot je opozarjal sv. Pavel VI., se razvoj nekega naroda »ne omejuje na preprosto ekonomsko rast. Da bi bil pristen razvoj, mora biti celosten, kar pomeni usmerjen v vlaganje v vsakega človeka in vsega človeka« (Okrožnica Populoprum progressio, 14).
»S tega vidika vas spodbujam,« je papež dejal zbranim, »da se na vso moč in odločno bojujete proti vsem endemičnim oblikam korupcije in spekulacije, ki povečujejo družbeno neenakost, ter da se spoprimete s situacijami velike negotovosti in izključevanja, ki vedno ustvarjajo pogoje za nečloveško revščino. Od tu izvira tudi potreba po uvedbi vseh oblik strukturalne mediacije, ki lahko zagotovijo boljšo distribucijo dohodka in celostno pospeševanje vseh prebivalcev, še posebej najrevnejših. To pospeševanje se ne more omejiti zgolj na pomoč, temveč zahteva priznanje pravnih subjektov, ki so poklicani sodelovati pri izgradnji svoje prihodnosti« (glej Evangelii gaudium, 204-205).
Skrb za skupen dom
Papež je nadaljeval, da smo se ob vsem tem naučili, kako ne moremo govoriti o celostnem razvoju, ne da bi pozornost namenili našemu skupnemu domu in zanj tudi skrbeli. Ne gre zgolj za to, da najdemo sredstva za ohranjanje naravnih virov, ampak da »iščemo celostne rešitve, ki upoštevajo vplivanje naravnih sistemov med seboj in z družbenimi sistemi. Ni dveh med seboj ločenih kriz, okoljske na eni in družbene na drugi strani, temveč le ena med seboj prepletena družbeno-okoljska kriza« (Laudato si', 139).
Zaščita okolja in družbena pravičnost
Lep otok Madagaskar je bogat z rastlinsko in živalsko biotsko raznovrstnostjo in – kot je dodal – je to bogastvo še posebej ogroženo s pretiranim razgozdovanjem v korist nekaterih; propadanje gozda ogroža prihodnost države in našega skupnega doma. »Kot veste, je ostanek gozdov ogrožen s požari, z divjim lovom, s pretiranim sekanjem dragocenega lesa. Rastlinska in živalska biotska raznovrstnost je v nevarnosti zaradi ilegalnega tihotapljenja in izvažanja. Res je, da mnoge od teh dejavnosti, ki škodujejo okolju, prebivalcem, ki se z njimi ukvarjajo, zaenkrat zagotavljajo preživetje. Zatorej je pomembno ustvariti zaposlitve in dejavnosti, ki bodo proizvajale dohodek in ki bodo spoštovale okolje ter pomagale osebam priti iz revščine. Z drugimi besedami, ne more priti do dejanskega ekološkega pristopa in ne do konkretnega dela za zaščito okolja brez družbene pravičnosti, ki bi zagotovila pravico, da se zemeljske dobrine nameni sedanjim in tudi prihodnjim generacijam.«
Narod naj sam gradi svojo usodo
Na tej poti se moramo zavzemati vsi, vključno z mednarodno skupnostjo, katere mnogi predstavniki so navzoči tudi na samem srečanju. Treba je priznati, da je pomoč, ki so jo te mednarodne organizacije namenile za razvoj države, velika in kaže odprtost Madagaskarja v svet. A papež je pri tem opozoril na nevarnost, da bi ta odprtost postala domnevna »univerzalna kultura«, ki prezira, prekriva in odpravlja kulturno dediščino vsakega naroda. »Ekonomska globalizacija, katere omejitve so vedno bolj očitne, ne bi smela pripeljati do kulturne homogenizacije. Če vzamemo en del procesa, v katerem spoštujemo prednosti in izvorne življenjske sloge in kjer so pričakovanja državljanov spoštovana, bomo delovali na način, da pomoč s strani mednarodne skupnosti ne bo edino zagotovilo državnega razvoja; sam narod bo postopno poskrbel zase in s tem postal oblikovalec svoje lastne usode.«
Zato je treba posebno pozornost in spoštovanje nameniti lokalni civilni družbi. S podporo njenih iniciativ in delovanja, bo glas tistih, ki nimajo glasu, postal bolj slišen, kakor tudi različna, četudi nasprotujoča si soglasja narodne skupnosti, ki išče svojo edinost. »Vabim vas, da si zamislite to pot, na kateri ni nihče postavljen na stran ali pa hodi sam ali se izgubi,« je dejal papež Frančišek.
Dialog
Izpostavil je pomembnost dialoga: »Kot Cerkev želimo posnemati držo dialoga vaše sonarodnjakinje, bl. Victoire Rasoamanarivo, ki jo je sv. Janez Pavel II. beatificiral med svojim obiskom pred tridesetimi leti. Njeno pričevanje ljubezni do njene domovine in njenih izročil, služenje najrevnejšim kot znamenje njene vere v Jezusa Kristusa nam kažeta pot, na katero smo se tudi mi poklicani podati.«
Papež je bo koncu govora zbranim predstavnikom malgaških oblasti zagotovil pripravljenost in razpoložljivost katoliške Cerkve na Madagaskarju, da v stalnem dialogu s kristjani ostalih izpovedi, s člani drugih verstev in z vsemi akterji civilne družbe, prispeva k prihodu resničnega bratstva, ki bo vedno poudarjalo fihavanano, pri tem pa pospeševalo celostni človeški razvoj, da nihče ne bi bil izključen. »S tem upanjem prosim Boga, naj blagoslovi Madagaskar in tiste, ki na njem prebivajo, naj vaš lepi otok ohranja kot mirnega in prijetnega ter naj ga naredi cvetočega in srečnega.«
