Kateheza: Cerkev je delo Svetega Duha. Ni tržnica, ni stranka, ni podjetje

Andreja Červek - Vatikan

Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki jo je papež Frančišek imel v knjižnici apostolske palače, je govorila o molitvi prve Cerkve. O tem nam lepo pripovedujejo Apostolska dela, ki so bila tudi izhodišče papeževega razmišljanja. Spregovoril je o bistvenih značilnostih krščanskega življenja: poslušanje učenja apostolov, varovanje vzajemnega občestva, lomljenje kruha in molitev. Spominjajo nas, da ima obstoj Cerkve smisel samo, če ostane trdno združena s Kristusom. V molitvi se kristjan potopi v skrivnost Boga, ki ljubi vsakega človeka in želi, da se evangelij oznanja vsem, je zatrdil papež in poudaril, da so te štiri koordinate bistvene za razločevanje, kaj je cerkveno in kaj ni.

Svetopisemski odlomek: Apd 4,23-24.29.31

Ko so ju izpustili, sta se Peter in Janez vrnila k svojim in jim sporočila vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in starešine. Ob njunih besedah so verniki enodušno povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih! […] glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji služabniki z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo! […] In ko so odmolili, se je stresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo.

Kateheza: Molitev v nastajajoči Cerkvi

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prve korake Cerkve v svet je narekovala molitev. Apostolski zapisi in pomembno pripovedovanje Apostolskih del nam obujajo podobo Cerkve na poti, delujoče Cerkve, ki pa v molitvenih srečanjih najde osnovo in spodbudo za misijonarsko delovanje. Podoba prve skupnosti v Jeruzalemu je oporna točka za vsako drugo krščansko izkušnjo. Luka v Apostolskih delih zapiše: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvi« (Apd 2,42). Skupnost vztraja v molitvi.

Tukaj najdemo štiri bistvene značilnosti krščanskega življenja. Prava: poslušanje učenja apostolov; druga: varovanje vzajemnega občestva; tretja: lomljenje kruha; in četrta: molitev. Spominjajo nas, da ima obstoj Cerkve smisel samo, če ostane trdno združena s Kristusom, torej v skupnosti, njegovi besedi, evharistiji in molitvi. To je način, kako se združimo s Kristusom. Oznanjevanje in kateheza pričujeta o besedah in dejanjih Učitelja; stalno iskanje bratskega občestva varuje pred egoizmi in partikularizmi; lomljenje kruha uresničuje zakrament Jezusove navzočnosti med nami: On ne bo nikoli odsoten. On je ravno evharistija. On živi in hodi z nami. In na koncu še molitev, ki je prostor pogovora z Očetom, po Kristusu v Svetem Duhu.

 Vse tisto, kar v Cerkvi nastane zunaj teh »koordinat«, je brez temelja. Da bi razločevali neko situacijo, moramo upoštevati te štiri koordinate, kako je v 

določeni situaciji s temi štirimi koordinatami: oznanjevanje, stalno iskanje bratskega občestva, dejavna ljubezen, lomljenje kruha – torej evharistično življenje in molitev. Katerakoli situacija mora biti pretehtana v luči teh štirih koordinat. Kar ne ustreza tem koordinatam, je brez cerkvenosti, ni cerkveno.

Bog oblikuje Cerkev in ne hrupna dela. Cerkev ni tržnica. Cerkev ni skupina podjetnikov, ki se posvečajo temu novemu poslu. Cerkev je delo Svetega Duha, ki nam ga je poslal Jezus, da bi nas zbral skupaj. Cerkev je ravno delo Duha v krščanski skupnosti, v skupnostnem življenju, v evharistiji, v molitvi – vedno. In vse, kar nastaja zunaj teh koordinat, je brez temelja, je kakor sezidati hišo na pesku (prim. Mt 7,24-27). Bog oblikuje Cerkev in ne hrupna dela. Jezusova beseda napolni naš trud s smislom. V ponižnosti se gradi prihodnost sveta.

Včasih čutim veliko žalost, ko vidim kakšno skupnost, ki z vso dobro voljo zgreši pot, ker misli, da Cerkev pomeni sestankovanje, kakor da bi šlo za neko politično stranko. »Večina, manjšina, kaj misli ta in oni in tisti …« […] In vprašam sem: »A kje je tukaj Sveti Duh? Kje je molitev? Kje je ljubezen skupnosti? Kje je evharistija?« Brez teh štirih koordinat Cerkev postane človeško društvo, politična stranka – večina, manjšina – spremembe se delajo, kot da bi šlo za podjetje […]. Ni pa Svetega Duha. Navzočnost Svetega Duha pa zagotavljajo ravno te štiri koordinate. Da bi ocenili neko situacijo, če je cerkvena ali ni cerkvena, se vprašajmo o teh štirih koordinatah: skupnostno življenje, molitev, evharistija ... Kako se razvija življenje teh štirih koordinat. Če to manjka, manjka Sveti Duh. In če manjka Duh, bomo postali lepo humanistično, dobrodelno združenje, tudi cerkvena stranka. A Cerkve tukaj ni. Zato Cerkev skozi te stvari ne more rasti: ne raste s prozelitizmom kot kakšno podjetje. Raste s privlačnostjo. In kdo povzroča privlačnost? Sveti Duh. Nikoli ne pozabimo besed Benedikta XVI.: »Cerkev ne raste s prozelitizmom, raste s privlačnostjo.« Če manjka Sveti Duh, ki priteguje k Jezusu, ni Cerkve. Imamo klub prijateljev, z dobrimi nameni, a ni Cerkve, ni sinodalnosti.

Ko beremo Apostolska dela, odkrijemo, da so močno gonilo evangelizacije srečanja molitve, kjer vsak, ki se jih udeleži, izkusi živo Jezusovo navzočnost in se ga dotakne Duh. Člani prve skupnosti – in to velja vedno, tudi za nas danes – dojamejo, da se zgodovina srečanja z Jezusom ne konča s trenutkom 

vnebohoda, ampak se nadaljuje v njihovih življenjih. Ko pripovedujejo, kaj je rekel in storil Gospod – poslušanje besede –, ko molijo, da bi z Njim vstopili v občestvo, vse postane živo. Molitev vliva luč in toplino: dar Duha v njih prebuja gorečnost.

Glede tega se Katekizem zelo bogato izrazi: »Sveti Duh, ki tako svoji Cerkvi, ki moli, kliče v spomin Kristusa, tudi vodi Cerkev k celotni resnici in prebuja nove formulacije, ki naj izražajo nedoumljivo Kristusovo skrivnost, ki je na delu v življenju, zakramentih in poslanstvu njegove Cerkve« (KKC, 2625). To je torej delo Duha v Cerkvi: spominjati se Jezusa. Sam Jezus je to rekel: On vas bo podučil in vas spomnil. Poslanstvo je spominjati se Jezusa, a ne kot neko urjenje spomina. Kristjani, ko hodijo po poteh poslanstva, se spominjajo Jezusa s tem, ko ga ponovno naredijo navzočega; in od Njega, od njegovega Duha, prejemajo »spodbudo« za hojo, za oznanjevanje, za služenje. V molitvi se kristjan potopi v skrivnost Boga, v tisto skrivnost, ki ljubi vsakega človeka, tistega Boga, ki želi, da se evangelij oznanja vsem. Bog je Bog za vse in v Jezusu se je vsaka stena pregrade dokončno podrla: kot pravi sveti Pavel, On je naš mir, »on, ki je iz obeh napravil eno« (Ef 2,14). Jezus je napravil eno.

Tako življenju prve Cerkve daje ritem stalno izmenjavanje obhajanj, prošenj, časov za molitev, tako skupnostne kot osebne. Duh daje moč oznanjevalcem, ki se podajo na potovanje in ki iz ljubezni do Jezusa režejo morja, se spoprijemajo z nevarnostmi, so deležni poniževanj.

Bog daje ljubezen in Bog prosi ljubezen. To je mistična korenina celotnega vernikovega življenja. Prvi kristjani v molitvi, a tudi mi, ki smo prišli precej stoletij za njimi, živimo isto izkušnjo. Duh poživlja vsako stvar. In vsak kristjan, ki se ne boji nameniti časa molitvi, lahko vzame za svoje besede apostola Pavla, ki pravi: »Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Molitev ti pomaga, da se tega zaveš. Samo v tišini čaščenja se izkusi celotna resnica teh besed. Ponovno moramo osvojiti občutek za čaščenje. Častiti, častiti Boga, častiti Jezusa, častiti Duha. Oče, Sin in Duh – častiti. V tišini. Molitev čaščenja je molitev, s katero spoznavamo Boga kot začetek in konec celotne zgodovine. In ta molitev je živi ogenj Duha, ki daje moč za pričevanje in poslanstvo. Hvala.